V petkov večer so v Valvasorjevi knjižnici Krško ob zaključku bralnega projekta Posavci beremo skupaj v goste povabili pisatelja Vlada Žabota. Bralni izbor je obsegal 35 leposlovnih del, tako domačih kot tujih avtorjev. „V naši knjižnici so si knjige izposodili več kot 600 krat, podajalo pa si jih je 147 različnih bralcev. Tistih, ki so prebrali pet predlaganih knjig ali več, pa je bilo letos 29," je številnim zbranim bralkam in bralcem dejala Renata Vidic ter med drugim še dodala, „težko si predstavljamo, da nekega dne knjige, kot jo poznamo danes, ne bi bilo več. Da bo kot oblika prestopila v območje drugih medijev. Morda to res pomeni večjo dostopnost vsebin, ne le strokovnih, tudi literarnih, a se bojim, da to dejstvo včasih plačujemo tudi s pretrganimi medčloveškimi vezmi. Zato upam, da v večnost obstanejo vsaj takšni večeri, kot je današnji ter se povežemo v zgodbo, ki jo tvorimo pripovedovalci in poslušalci skupaj. V to se usmerjamo tudi knjižničarji kot pomembni ambasadorji knjig."
Pogovor z avtorjem epske pesnitve v heksametrih Sveta Poroka Vladom Žabotom je v nadaljevanju vodila Janja Rostohar in z zanimivimi vprašanji iz pisatelja izvabljala globoke misli tako o nastanku napisanega, o njegovi vsebini, pa tudi o njegovem pogledu na slovenski jezik. „Našega jezika si nismo izmislili, to je dediščina, ki so ga do nas prenesli mnogi rodovi. To je jezik, v katerem so čustva, izkušnje, razum, v njem se skriva karakter ljudstva, ki ga govori. Jezik povezuje vse pretekle rodove in bo povezoval tudi bodoče rodove, ki bodo naš jezik govorili za nami. Moja naloga je, da ta jezik plemenitim, zelo predan sem ji. Jezik spoštujem kot temeljno silo naše medsebojnosti. Mi smo neko predmestje nekega velemesta, smo skupnost, kjer se že skozi stoletja stikajo največje evropske kulture. Vsa naša maloštevilnost in izpostavljenost sta pravzaprav dejstvi, ki čudijo velike narode, da sploh še smo in nas zelo občudujejo," je med drugim tudi povedal Žabot, ki si je za konec vzel čas še za klepete in pomenke.
M. H.