Časopis za pokrajino Posavje
27.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Tamara Štajner: Da bi živela brezmejno paleto svojih potencialov

Objavljeno: Sreda, 23.12.2020    Rubrika: KULTURA Redakcija
Tamara Štajner

Tamara Štajner (foto: Andrej Grilc)

V 23. decembra izdanem Posavskem obzorniku je izšla zgodba, ki sem jo pisala z nemalo nostalgije, saj je moja sogovornica rasla v neposredni bližini. Izredno pronicljivo in vedno skrivnostno krško dekle je iskalo povsem svojo pot. Ob študiju glasbe jo je našlo na Dunaju. S Tamaro Štajner sva se pogovarjali o njenih koreninah, prihodnosti in sedanjosti. S svojo violo je prepotovala velik del sveta, z literarnim ustvarjanjem in performansi pa ji uspeva podirati raznolike meje v glavah in dušah ljudi, ki ji prisluhnejo. V zadnji letošnji številki časopisa boste našli povzetek najinega pogovora, tu pa nadaljevanje oziroma razširjen zapis pogovora, ki bi ga bilo škoda zamuditi. Prijetno branje želim, Tamari pa pozdrave na Dunaj.

Tamara, danes živiš na Dunaju. Kaj te je popeljalo v avstrijsko prestolnico?

Morda vstopiva v najino zgodbo kar v mojem dvanajstem letu. Tistega dvanajstega leta sem se namreč z violino, svojim primarnim instrumentom, udeležila regijskega tekmovanja mladih glasbenikov Republike Slovenije v Glasbeni šoli Krško. Eden izmed članov žirije je bil Jernej Brence, čudovit violinist, ki je svoj študij končal na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost Dunaj, kasneje se je vrnil v Slovenijo in na takratni Umetniški Gimnaziji (danes Konservatorij za glasbo in balet) v Ljubljani nastopil pozicijo profesorja violine in viole. Po tekmovanju je mojo takratno učiteljico Suzano Drobilo (prva leta me je vodila Barbara Smolej) povabil, da prideva v Ljubljano, saj da bi me želel še enkrat slišati. Ko sem vstopila v njegov razred na Vegovi ulici, je preprosto rekel, naj ga počakam zunaj, da od danes naprej namreč ne bom igrala violine, temvec violo, ki da jo greva kar zdajle iskat h goslarju Demšarju v staro Ljubljano. To je bil začetek onih divjih, burnih, intenzivnih in transformativnih let, ki sem jih preživela v razredu Jerneja Brenceta. Še danes se čudim, kako naravno sem v hipu sprejela dejstvo, da ne bom več violinistka, ampak violistka. Rekel je: „Pravo postavo imaš, prave roke in pravo naravo za ta instrument.“

Jernej me je izjemno podpiral, seveda je bilo med nama veliko bojevitih ur, solz in od strahu pred njegovo razširjeno kritiko trepetajočih rok, ampak vse to je del celovitega glasbenega študija. „Bravo“ in „super“ duši v izrečenem trenutku sicer blagodejno delujeta, ampak nista ravno besedi, ki dolgoročno vzpodbujata globok proces spoznavanja lastne umetniške narave in igre. Sam je študiral na Dunaju in bil tako mnenja, da bi bil Siegfried Führlinger, tamkajšnji profesor viole, pravšnji tip umetnika in spremljevalca na moji nadaljnji študijski poti. V predzadnjem letniku sem torej uspešno prestala sprejemni izpit in tako pričela s študijem koncertne smeri viole na Univerzi za glasbo in upodabljajoco umetnost Dunaj, in sicer v razredu Siegfrieda Führlingerja. Iz rodovitnega potenciala umetniškega kaosa, kot ga poznamo v zgodovini zasnove sveta, in ki ga je v meni na podoben način in v najboljšem smislu prebudil Jernej, sem na Dunaju s Siegfriedovo pomočjo pričela globlje reflektirati, razumevati, oblikovati in manifestirati svoj kompleksno prepleteni umetniški kosmos.

Zakaj si ostala na Dunaju? Kakšno dušo ima Dunaj? Kakšni ljudje so Dunajčani?

Vprašanje o vrnitvi v Slovenijo se preprosto ni pojavilo. Po končanem glasbenem študiju in pričetku doktorata iz filozofije sem bila že pregloboko vpletena v pajčevino dunajske eksistence. Potrebujem raznolikost, „hrano“ v obliki doživetij, transformativnih družbenih intervencij, večplastnost kulture in jezika. Dunaj je za to idealno izhodišče. Dunajska duša lebdi na tanki meji med futurizmom in staro nostalgijo, Dunaj je prepleten z magijo slovanske melanholije, germanske pedantnosti, perfekcionizma, urarskega filigranizma (lahkotni vpliv Švice), italijanskege La Dolce Vita, českega kafkaizma, madžarske obskurnosti in nenazadnje svojega lastnega Dunajskega Wiener Schmäh, posebne vrste Dunajskega humorja oz. splošno utečenega načina komunikacije, v kateri se zlivajo indirektna, dvoumna namigovanja, venomer lahkotno neresni cinizem, enigmatični motivi in seveda črni humor. Vsi ti elementi se kažejo v skurilno ambivalentnih dušah dunajskih pojav, tudi ni presenetljivo, da zibelka psihoanalize leži ravno tu, nedaleč stran od moje pisalne mize, v sosednjem okrožju na Berggasse, kjer je Sigmund Freud živel in razvijal svoje psihološke metode.

Svoj prvi roman, katerega glavno prizorišče je Dunaj, sem naslovila Schlupflöcher, po slovensko Špranje oz. Vrzeli. Ne po naključju – Dunaj je mesto, kjer se na vsakem koraku skrivajo špranje, polne magije in čarobnih epizod.

Za tabo so zanimive poti. Katere države si prepotovala s svojim glasbilom?

K sreči tudi moja viola rada potuje, torej si je izbrala primerno varuško! Skupaj sva bili seveda v Sloveniji in Avstriji, izven tega pa v Nemčiji, Franciji, Italiji, na Švedskem, Poljskem, Madžarskem, Češkem, Hrvaškem, Španiji, Portugalskem, Finskem, na Slovaškem, v Grčiji, Angliji, Švici, v Južni Ameriki, Turčiji, New Yorku, Bostonu in drugih predelih Massachusettsa, Izraelu, Palestini, večkrat na Japonskem in začuda kar 13-krat na Kitajskem.

Kakšen je bil tvoj delovni teden pred epidemijo in kaj se je zgodilo s prihodom koronavirusa?

V svojem življenju nekaterih tako naravnih idej kot je denimo „delovni teden“ ne poznam, in sicer ne v smislu, da ves čas doživljam počitnice, obratno! Delovni teden nima začetka ne konca, je naravno stanje, je to, kar sem. Ne ločim med umetnostjo in življenjem, zame je vse, tudi najin trenutni pogovor, celo v veliki meri!, ker me vodi nazaj h koreninam, del moje ustvarjalnosti. Umetnost je primarni izraz življenja v obliki estetičnih form.

Ko se je s prihodom koronavirusa nad umetnostjo in kulturo v zunanjem svetu razpostrla paraliza tišine, negotovosti, brezupa, se je tudi v naši notranjosti vzpostavilo to isto stanje nevere, izrazne kome. Doživljamo zamik, ki nam je tuj, nahajamo se v „novem času“, Neuzeit, kot ga sama rada imenujem, kjer je šok še preveč surov, da bi bilo mogoče oceniti, kam gre pot.

Kot otrok, ki s silo odtrgan iz domače okolice v tujem svetu najprej le opazuje, se orientira, posluša, ne sodi, temveč raziskuje, spoznava novo okolico, sem tudi jaz v času prvega Lockdowna opazovala in se orientirala. Človeška narava ima kvaliteto, da je fluidna, da se relativno hitro privadi novega. Obstaja rek: če ti življenje podari limone, si naredi limonado. Tako sem tudi jaz po onem prvem šoku pričela ves tisti čas, ki bi ga sicer preživela na odru in turnejah intenzivno kanalizirati v druga področja svojega delovanja, v literaturo in upodabljajočo umetnost, v branje in študij tem, ki sem jih bila prej zaradi pomanjkanja časa prisiljena zapostavljati.

Poudariti moram tudi dejstvo, da imamo svobodni umetniki na Dunaju v primerjavi z drugimi državami veliko srečo; po prvih mesecih negotovosti nam je bila omogočena finančna podpora, ki dolgoročno sicer ne zadostuje, v tej akutni krizni situaciji pa vendarle prepreči eksistencialno katastrofo.

Živimo v času, ko se podoba sveta ostri, elementarni delci postajajo transparentni, razpoke družbenih kontur krvavijo; kot pri restavraciji starodavnih slikarij se dan za dnem razodeja originalna substanca. Brez umetnosti, literature, glasbe, itn. se v družbi počasi, ampak zagotovo in z zastrašujočo destruktivnostjo širi še paralelni virus nenaravne, patološke deformacije primarnih družbenih vrednot.

Moto Dunajske Secesije - Der Zeit ihre Kunst, der Kunst ihre Freiheit/ Času njegovo umetnost, umetnosti njen Čas - ponovno vstaja, vendar v spremenjem redu: Umetnosti njen čas, času njegovo svobodo.

Tamara, zakaj te je izbrala ravno glasba?

K sreči glasba! Prepričana sem, da je bila glasba glavni ključ v neskončno vrsto neraziskanih svetov. Jernej Brence je imel močno vizijo, kar zadeva moj študij na Dunaju. Danes seveda povsem razumem, kako bistveno in odločilno je bilo, da sem se v onih neizkušenih letih izpostavila vsem tistim neverjetno pomembnim stimulantom: soočenju z internacionalno prepletenim, izzivajočim, vzpodbujajočim in navdihujočim glasbeno-umetniškem in kulturno-družbenim svetom.

Že kot otrok sem v sebi nosila veliko ljubezen do literature, med enim izmed „kriznih časov“ sem želela celo povsem opustiti glasbo in študirati primerjalno književnost, ampak absurdno kot življenje rado temperira dogodke, sem paralelno ob tej glasbeni krizi tudi uspešno opravila sprejemni izpit na Dunajski glasbeni univerzi. Dobro se spomnim besed moje profesorice literature, Mojce Seliškar, s katerimi je na kavi v ljubljanskem Mestnem Muzeju mirno in zaupljivo odgovorila na moj slikoviti oris razcepljenosti med glasbo in literaturo: „Besede čakajo. Misliš, da je pri literatih bolj zabavno? Vadi in igraj naprej. Besede ti ne bodo nikamor pobegnile.“

Petnajst let kaseneje, ko se je razcepljenost med glasbo in literaturo spreobrnila v organsko fuzijo obeh, rada mislim na tisto popoldne. Poleg tega je multidimenzionalna percepcija, ki jo zavestno ali podzavestno vsak glasbenik integrira vase, čudovito izhodišče za lastno oblikovanje in „kiparjenje“ prihodnosti, naravna disciplina, senzibilnost čutov, izjemna koncentracija, avtorefleksija in vsakodnevno soočanje z lastnimi šibkimi točkami so le nekatere od sestavin, ki jih glasba nosi v sebi onstran njenega poetičnega bitja. Hvaležna sem, da moje razumevanje življenja korenini v glasbi.

Ampak ti imaš veliko umetniških izrazov. Kateri še so ti ljubi in zakaj?

Domnevam, da je ravno dejstvo, da sem v tistih občutljivih otroških letih svoj um in čute izpostavila glasbeni multidimenzionalnosi, pozneje oblikovalo moje „akordično“, večplastno dojemanje strukture sveta. Zame je popolnoma naravno živeti v kozmosu, kjer sočasno lebdi več med seboj navidezno ločenih planetov, ki pa nujno delujejo drug na drugega. V moji galaksiji so glavni planeti glasba, literatura, performativna umetnost, fenomenologija zavesti in estetika. Meteoridi in zvezde se pojavljajo v obliki preostalih plati človeškega življenja. Ne razmisljam hierarhično, vsa „telesa“ intereagirajo med seboj, se podpirajo, hranijo in bogatijo. Denimo: tudi če na Portugalskem flaniram ob Atlantiku, valovi, svetloba in galebi neposredno vplivajo na moje delo. Svet je rizomatično prepleten. Moj dvojček Samo, ki je v zgodnjih letih začel z igro šaha, je denimo razvil popolnoma drugačno, strategično strukturo uma, zmožen je preudarno soditi in opredeliti učinek in posledice potez, za katere se odloča. Te kvalitete sama nisem razvila, moj svet se venomer dogaja in obstaja v doživetem času, se pravi v „Zdaj-u“.

Tamara, kako zdaj gledaš na Posavje, na Krško, svoj dom?

Posavje, Krško, Lapajnetova, Ilirska, moj prvi dom, moja družina, moj izvor, moje korenine, moj materni jezik: vse to je zame iskanje izgubljenega časa, je neskončno nihanje, nizanje momentov Proustovih magdalenic, je neprestan katalizator vseh mojih idej, nagonov, uma. Je primarna barva, ki pušča svoje odtenke v vseh drugih, ne glede na to, kako močno in večplastno slikam. Originalna substanca pusti odtis.

Kako ohranjaš stike z družino in prijatelji iz Slovenije?

Mobilne in virtualne tehnike so celo moji analogni starši sčasoma vendarle osvojili, ampak imam še nekaj nekonvencionalnih metod. V naši družini je veliko presenecenj. Moj oče je velik ljubitelj knjig in starih, originalnih izvodov le teh. Tako že nekaj let zbira literarna dela slovenskih in tujih avtorjev in v kolikor so ti še živi, skuša dobiti tudi njihove podpise. V tujini včasih sama poiščem kakšno češnjo na torti zanj. Tako sem denimo Elfriede Jelinek, katere literarna dela sem v svoji magistrski nalogi primerjala z glasbo, prosila za podpis nekaj slovenskih izvodov njenih del, teden kasneje so knjige s posvetilom presenetile mojega očeta. To poletje sem denimo na Portugalskem, kamor se zatekam k pisanju, v antikvariatu našla izvod Cervantesovega Don Kihota iz leta 1878, krasen primerek, ki sem ga ravno tako po pošti poslala očetu zbiratelju. Takšnih motivov je v naši družini veliko. Tudi moj starejši brat Žiga, ki že nekaj let kot poslovnež živi in dela v Katarju, je pred časom korone praviloma brez najave pozvonil na Lapajnetovi, pozdravil, preveril stanje in po opravljeni viziti odletel. To isto „vizitarno“ taktiko obiskov družine imam tudi jaz v krvi. Za konec še najlepši način ohranjanja stikov: v svoji garderobi rada povezujem futuristični stil s staro modo. Tako imam tukaj na Dunaju nekaj plaščev mojega deda iz sedemdesetih let, ravno tako čudovit kremnato bel plašč, ki ga je ob svoji poroki nosila moja mama, tudi po meri narejene plašče moje stare tete in babice sem importirala. Te kose vsak dan nosim na svojih sprehodih in imam na ta način občutek, da na poti nisem sama, temveč venomer z enim delcem svoje družine; dedom, babico, staro teto, trenutno recimo večinoma z mojo mamo, čakajoc na sneg ogrnjena v belo.

Kakšen svet bi si želela?

Sveta si ne želim, svet opazujem, se ga udeležujem, odzivam se nanj. Vsak dan znova skušam napraviti korak naprej k načinu življenja, ki mi najbolj ustreza, pri tem ne skušam ignorirati sodobnega, aktualnega časa in njegove podobe, nasprotno!, svet, družbo, okolico razumem kot ogledalo, v katerem reflektiram in brusim svojo lastno percepcijo. Kar vidim zunaj sebe, mi pomaga razumevati, kar nosim znotraj sebe. Živeti na lastno odgovornost, bi rekla. Ne želim si, temveč gradim. Moje življenje ni vrstna hiša, v kateri bi se večina ljudi počutila varno, ampak zame je ravno ta nestalnost, ta neustavljiva metamorfoza bivanja največje bogastvo. Albert Camus je nekoč spisal stavek, s katerim močno sovpadam: Bistvo ni v tem, živeti tako dobro kot mogoče, temveč v tem, živeti tako veliko kot mogoče.

Imaš kak zanimiv trenutni projekt?

Lansko jesen sem zaključila svoj prvi roman. Trenutno pišem drugega. Aprila 2020 sem bila sprejeta v Akademijo znanosti in umetnosti v Mainzu (Nemčija), ugledni program, ki podpira nadaljnji umetniški in znanstveni razvoj mladih avtorjev, glasbenikov in pisateljev na interdisciplinarni in internacionalni ravni. V Akademiji nas je sedem glasbenikov in avtorjev, ki smo se to jesen intenzivno začeli povezovati v navdihujočih projektih, tako denimo trenutno s Paulom-Henrijem Campbellom, fantastičnim pesnikom nemško-ameriškega porekla, razvijava projekt Poetry to Voice, s katerim povezujeva tekst in glasbeno-performativne vsebine in tako liričnim in proznim delom dajeva popolnoma novo formo, vsebino in utelešenje. Poleg tega z avstrijskim skladateljem Danielom Moserjem razvijava večji, dolgoročni glasbeno-literarni projekt, ki bo predvidoma predstavljen na Koroškem v sezoni 2021/22 v sklopu projekta Südwind/Južni veter. Intenzivno me zaposljuje tudi celovečerni glasbeno-performativni akt Taxidermie/Taksidermija, kjer bo moja vloga predvsem literarno-performativna, ta projekt razvijam s komponistom Klausom-Petrom Weranijem iz Münchna. Trenutno se torej večino časa nahajam v tranzitu med glasbo, literaturo in performativno umetnostjo.

Kaj so tvoje želje za lastno ustvarjalno pot in življenjsko pot naprej?

Svoje življenje rada primerjam z glasbenim akordom. Vsak dan moji akordi zvenijo drugače, včasih se zbudim v dur, ki v teku dneva modulira v mol, spet drugič je jutro atonalno, ves dan izgubljeno meandrira, dokler se zvečer ne razreši v spokojni toniki ali pa stopnjuje v peklenskem tritonusu. V svoji prihodnosti si želim dni, zvenečih v še neslišanih harmonijah, akordov, ki presenečajo, očarajo, navdihujejo. In barv: brezmejno paleto neraziskanih nians palete človeškega potenciala. Unikatno življenje, ne reprodukcija.

Maruša Mavsar

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam