Tjašini portreti v orkestrski preobleki

Naša brestaniška rojakinja Tjaša Fabjančič, ki zdaj živi in dela v avstrijskem Gradcu, je 13. marca skupaj z Big Bandom RTV Slovenija v Kulturnem domu Krško predstavila svoj nov avtorski album z naslovom Portraits, s čimer se je poklonila kraju, v katerem se je začela njena glasbena kariera.

Tjaša Fabjančič velja za eno prvih v generaciji slovenskih jazzovskih pevk, ki so se uveljavile predvsem z avtorsko glasbo. S svojim raznovrstnim glasbenim ustvarjanjem že vrsto let povezuje Slovenijo in Avstrijo in je po štirih avtorskih albumih (Traveling 2009, Circles 2011, Pripovedi 2013 in MiniatureN 2020) pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija, v sodelovanju z Radiem Slovenija − Prvi program in Glasbeno produkcijo, izdala svoj peti album Portraits, za katerega je njen mož, sicer pianist, skladatelj in dirigent Michael Lagger, njene 'stare' skladbe aranžiral oz. 'prelil v mogočno orkestralno preobleko', pisano posebej za Big Band RTV Slovenija, ob katerega spremljavi jih je tudi izvedla, seveda pod Michaelovo taktirko. Pomemben pečat so na albumu pustili tudi Posavci, saj ga je produciral Rok Lopatič, kot člani Big Banda pa so na njem igrali krški kitarist Miha Koretič, »ki je pri skladbi Corrida zaigral fantastičen flamenko intro«, saksofonist Aleš Suša in pozavnist Rok Štirn.

Med jazzom, popom, šansonom …

Čeprav velja za jazzovsko pevko, Tjašina glasba ni 'klasičen' jazz oz. jo označujejo kot »melodično, ritmično raznovrstno glasbo s poetičnim pridihom«, ki »z lahkoto prehaja meje žanrov in jezikov ter pripoveduje zgodbe o svetlih in temnih trenutkih življenja, rojstvu in odhajanju, upanju in milini«. Sama pravi, da je začela res v jazzu, nato pa se je od njega odmikala in začela iskati svoj prostor nekje vmes med jazzom, popom in šansonom. »Meni je zelo všeč, da me ni tako lahko 'popredalčkati', je pa to seveda tudi težava, ker pač ne vedo, kaj bi z mano,« pove z nasmeškom. Njena posebnost oz. 'dodana vrednost' je, da ni le pevka, ampak tudi avtorica svojih skladb, tako glasbe kot besedil. »Ko sem začela, to še ni bilo tako razširjeno, kasnejše generacije pa so se začele opogumljati, tako da nastaja veliko dobre avtorske glasbe, recimo Nina Strnad je tudi izdala svoj avtorski album z Big Bandom RTV Slovenija,« pojasnjuje.

Tjašina glasbena pot se je sicer začela z učenjem klavirja v krški glasbeni šoli, nato je 'presedlala' na tolkala in 'padla v sceno' glasbene šole, pihalnega in simfoničnega orkestra … »Ampak potem me je vleklo v petje in pisanje pesmi, v Brežicah smo imeli gimnazijski band itd.,« se spominja svojih glasbenih začetkov, ko je spoznala tudi veliko ljudi, s katerimi je kasneje veliko sodelovala oz. so ji pomagali, med njimi tudi že omenjena Lopatič in Suša. Zanimivo je, da je najprej študirala kulturno antropologijo v Ljubljani in se šele po zaključku tega študija vpisala na študij petja na jazz oddelek Univerze za glasbo v Gradcu. Tam je spoznala svojega (bodočega) moža, ki ni le njen življenjski sopotnik, ampak tudi sodelavec, saj sta se, kot pravi, hitro 'začutila' tudi na glasbenem področju. »Ima podoben pristop h glasbi kot jaz, torej bolj liričen, mogoče tudi malo klasičen, tako da sva sodelovala pri vseh mojih projektih. Je pa res, da mi je vedno manj pomagal oz. sem se vse bolj osamosvajala. Pri zadnjem projektu pa je absolutno igral ključno vlogo, saj je napisal aranžmaje za moje skladbe,« pripoveduje pevka, tudi večkratna finalistka kompozicijske nagrade Jazzon in leta 2009 prejemnica 1. nagrade Jazzona za skladbo Smeh in solze.

Povezana s Slovenijo in domačim krajem

Čeprav živi v Gradcu in v bližnji glasbeni šoli poučuje petje, poskuša na različne načine ostati povezana s Slovenijo. »Projekt z Big Bandom je imel tudi prijetne 'stranske učinke', tako da smo bili večkrat v Sloveniji. Dobro je, da si odprt, da imaš več prostora in tako tudi več ljudi, do katerih prideš s svojo glasbo. V Avstriji lahko mojo glasbo večinoma doživljajo zgolj na neki čustveni ravni, saj je večina besedil v slovenščini; morda mi je ravno zato tako pomembno, da sem, kolikor se dá, še vedno prisotna v Sloveniji,« razmišlja. Kolikor ji čas dopušča, se vrača v domačo Brestanico k mami, občasno nastopi na tamkajšnjem gradu, tako da na nek način še vedno ostaja tudi Brestaničanka.

Da je bil promocijski koncert novega albuma v Krškem, ji veliko pomeni, saj se je tako tudi poklonila mestu, kjer se je začela njena glasbena kariera. »K sreči so bili v Kulturnem domu Krško za to idejo in res sem hvaležna, da se je to zgodilo, saj je bil ta prostor, seveda še pred prenovo, moj drugi dom,« je povedala o koncertu, ki je bil zanjo tudi precej nostalgičen. Zdaj sledi še promocija novega albuma, za katerega si želi, da pride do ljudi, od glasbenih urednikov in kritikov do publike, tako v Sloveniji kot v Avstriji. Ima tudi že ideje za nove projekte, med drugim tudi za projekt, pri katerem bosta skupaj s prevajalko, Mariborčanko Danielo Kocmut, ki prav tako živi v Gradcu, povezali literarno, pevsko in glasbeno ustvarjanje.

Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.