Tretja slovesnost ob dnevu generala Rudolfa Maistra v Leskovcu pri Krškem

Prostor župnije Leskovec pri Krškem je v 1. svetovni vojni izgubil 113 bojevnikov, večinoma kmetskih gospodarjev in sinov. Ob 10-letnici velike vojne so jim preživeli soborci, svojci padlih in farani postavili spomenik na trgu pred župnijsko cerkvijo Žalostne Matere božje.

Pred tremi leti, ko smo se Slovenci in Evropejci spominjali 100. obletnice začetka vojne, je bila obnovljena tudi leskovška spominska slovesnost, ki so jo pripravljali do leta 1941 z mašo,  pozneje pa ob prazniku krajevne skupnosti na spomenik polagali le venec. Združena je s praznovanjem Dneva generala Rudolfa Maistra (23. november). R. Maister je v zaključni fazi vojne samoiniciativno zavaroval slovenski prostor na severni meji in tako posredno ustvaril domovino Slovenijo, kot jo imamo danes.

Letošnja slovesnost, ki sta jo pripravili Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem in Župnija Žalostne Matere božje, se je pričela v farni cerkvi, kjer je g. župnik Ludvik Žagar daroval slovesno sv. mašo za padle. Težka vojna leta so zapustila globoko vrzel v družinah, naseljih, župniji, posvetitev vseh 113 padlih Gospodu poimensko je bila del brane-pete slovesne molitve za rajne (libera). Ob duhovniku so jo izvedli Darinka Žibert, Iztok Starc in Župnijski pevski zbor pod vodstvom dr. Kristine Lovšin Salmič.

Po maši je Ljudmila Šribar predstavila spomenik, ki ga je izdelalo kamnoseško podjetje Franjo Kunovar ml. iz Ljubljane (podobnega tudi za Mengeš in Studenec) in postavil Odbor za spomenik padlim v Leskovcu, vpet v Zvezo slovenskih vojakov svetovne vojne. Ob veliki množici ga je tedanji župnik in dekan Alojzij Kurent blagoslovil na binkoštni praznik, 3. junija 1928.
Predsednik Sveta Krajevne skupnosti Leskovec Jože Olovec pa je v nagovoru zbranim v cerkvi poudaril, da bi tudi današnji čas močno potreboval osebnost, kakršna je bil general Rudolf Maister in s prispodobo očetovega nauka sinu dodal, da prihaja čas, »ko bomo morali tudi mi stopiti korak naprej in doseči spremembe, vendar naše orožje ne bo meč, ampak prebujena narodna zavest in neizmerna želja po resnici in pravici.«

Po zapeti državni himni in blagoslovu spomenika se je precejšnje število prisotnih še zadržalo na trgu v pogovoru, da ljudje le z ohranjanjem  vrednot ostajamo povezani, enotni in složni.

Besedilo: Ljudmila Šribar
Foto: Anton Hruševar