V knjigi spregovorila o bolečem odnosu z mamo

Avtorica knjige z udarnim naslovom Kako pokopati mamo, ki je še živa Nadja Ebner se je z družino pred štirimi leti preselila v Cundrovec, pred tem pa so veliko potovali ter nekaj časa živeli tudi na Novi Zelandiji in Malti. Odločila se je, da bo javno spregovorila o toksičnem odnosu z lastno materjo in na ta način morda pomagala še komu, ki se je znašel v podobni življenjski situaciji.

Na vprašanje, kako pokopati mamo, ki je še živa, 38-letna Nadja Ebner smeje odgovori: »Težko.« A naslov njenega knjižnega prvenca, ki je poleti izšel pri brežiški založbi Primus, v sebi skriva marsikaj in to kar provokativno vprašanje si je med pisanjem knjige večkrat zastavila. »Naslov je tak, da tudi koga vznemiri in se morda počuti celo prizadetega, kar kaže na to, da imamo očitno ljudje neke kolektivne rane, v katere do zdaj še nismo podrezali dovolj,« meni avtorica. Gre za roman, ki opisuje njen psihoterapevtski proces. »Knjiga je okvir psihoterapije, temelji na pogovorih s psihoterapevtko in preko spominov na preteklost se ustvarjajo zgodbe. Postavila sem jo v bolj romansko verzijo, ker verjamem, da pripovedovanje zgodb lahko tudi zdravi,« pravi po rodu Slovenjgradčanka, ki se je že od nekdaj rada zatekala k pisani besedi. Ebner se je dolgo let ukvarjala s tem, kako izboljšati odnos z mamo. Ta odnos je nanjo negativno vplival in se je vedno znova počutila ranjeno, ko je prihajala od nje, kar se je odražalo tudi v odnosu do njenih otrok, predvsem do hčerke, kateri ni zmogla nuditi topline in ljubezni, kot si je želela, ker tega ni dobila v odnosu z mamo. Zato se je odločila za obisk psihoterapevtke Elizabete Dornik Hribar. »Na določeni točki sem si rekla, da ne želim več tega ponavljati in želim prekiniti ta cikel večnega vračanja v toksični odnos, iz katerega nisem videla izhoda. S partnerjem se dá tak odnos prekiniti, s staršem pa veliko težje ali pa sploh ne, ker bo za vedno tvoj starš,« pove sogovornica.

Psihoterapija ji je odprla nove poglede na življenje

Zdelo se ji je zelo pomembno pisati o odnosu z mamo, ki je lahko tudi zelo boleč, kot v njenem primeru, saj se marsikdo spoprijema s podobnimi občutki in se bo med branjem knjige našel v tem. Kot poudari, ji je psihoterapevtski proces odprl nove poglede na življenjsko situacijo. »Lažje sem razumela vzroke, zakaj delujem in živim na določen način, ter spoznala, da lahko zaživim drugače. Ugotovila sem, da gre za vzorce mojih prednic, ki so si jih prenašale iz generacije v generacijo, ker se niso znale s tem spoprijeti.« Pisateljica skozi zgodbo v knjigi opisuje svoj notranji proces, ko v resnici ne gre več za to, kakšna je njena mama, kaj je počela, kakšne odločitve sprejema itd., ampak je v ospredju lastno doživljanje odnosa z mamo in kako se v vsakdanjem življenju to odraža. »Ko sem začela samo sebe spoznavati, sem prišla do neke točke, ko sem končno lahko zadihala in se postavila na svoje noge. Pa tudi če to pomeni določeno prekinitev odnosa z mamo,« pojasni Ebner in doda, da sta z mamo sicer v stiku, ampak zelo distanciranem, tudi na telefonu jo ima blokirano, ker se nikakor ni želela vključiti v program zdravljenja alkoholizma, kjer bi dobila celostno podporo, ki jo potrebuje.

Med pisanjem knjige je psihoterapijo dala še enkrat čez

Po dveh letih psihoterapije se je odločila, da bo vse, o čemer sta se s psihoterapevtko pogovarjali, tudi zapisala. »Lahko rečem, da sem psihoterapijo dala celo dvakrat čez, ker sem med pisanjem knjige vse to podoživljala,« pravi Ebner, ki je po izobrazbi filozofinja in sociologinja kulture, s partnerjem Leopoldom Španovičem, čigar podpora ji je še kako pomembna, pa delata v coworking prostorih v Brežicah. Priznava, da tik preden je založbi poslala končno verzijo knjige, jo je vseeno malce stisnilo pri srcu, češ, ali je res pripravljena to svojo ’ranjeno’ zgodbo dati v svet, a odgovor je bil odločen ’da’, saj se je odločila o tej svoji notranji resnici spregovoriti na glas. Kot še omeni, je mami za knjigo povedala šele, ko je založba že potrdila izdajo. Njen prvi odziv je bil: »Pa ravno pokopat’ si me mogla?!« Do zdaj jo je prebrala menda že sedemkrat, pravi Ebner in dodaja, da je seveda branje za mamo veliko težje in je tudi odreagirala z vsemi mogočimi obrambnimi mehanizmi. »Knjige nisem napisala z namenom, da bom mamo spremenila. Na neki točki psihoterapije sem začutila, da lahko odgovornost, ki jo čutim do svoje mame, predam nazaj njej. Ona odgovarja za svoje življenje, ne jaz.«

Treba je začeti pri sebi

V mesecu, ko obeležujemo tudi svetovni dan boja proti odvisnosti (11. november), Ebner vsem, ki se kakorkoli soočajo z osebnimi stiskami, polaga na srce sledeče: »Ko začneš spreminjati pri sebi in začutiš toploto, odprtost, ljubezen, sočutje, se okolica odziva na to, začutiš povezanost z drugim bitjem ter je tebi lepše in lažje. To je začetek tiste spremembe, ki bi jo rad dosegel. Treba se je ustaviti, zapreti oči, ’poskenirati’ svoje telo in se vprašati, kaj je tisto, kar lahko mene ta trenutek nahrani. Lahko je to dober spanec, sprehod v naravi ali topel čaj.« Sogovornica, ki ji življenje bogatijo trije otroci, 13-letna Lejla, 12-letni Erik in 6-letni Oliver, je imela 11. oktobra že predstavitev in pogovor o svoji knjigi v Brežicah, 21. novembra pa bo podoben dogodek tudi v Valvasorjevi knjižnici Krško. Izpod njenih rok pa že nastaja novo knjižno delo, katere tema bodo babice pri porodu.

Rok Retelj, foto: Luka Rudman

Prispevek je v rubriki Jaz = ustvarjalec objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 6. novembra 2025.

#povezujemoposavje