V Mestnem muzeju Krško počastili leskovškega slikarja Janeza Wolfa

V Mestnem muzeju Krško so 25. novembra odprli muzejsko vitrino, posvečeno slikarju Janezu Wolfu, ki se je pred dvema stoletjema rodil v Leskovcu pri Krškem. Vitrino je odprl krški podžupan Dejan Žnideršič, z njo pa so počastili in osvetlitev življenjsko pot širši javnosti še vedno premalo znanega sakralnega ustvarjalca 19. stoletja.

Muzejska svetnica dr. Helena Rožman je v uvodu poudarila, da je prav raziskovanje življenjskih poti in dosežkov ustvarjalcev iz lokalnega prostora, ki so pustili sledi tako v lokalnem kot širšem prostoru, ena ključnih nalog mestnega muzeja, medtem ko je muzejska sodelavka Maruša Erpič kot avtorica razstave zbranim na odprtju predstavila življenjsko pot slikarja, ki se je posvečal predvsem cerkvenim poslikavam, a se je žal ohranil le majhen del njegovih stvaritev. Večino zasnov in osnutkov je namreč Wolf sproti uničeval, številne cerkvene poslikave pa so se skozi čas izgubile. Tako se denimo ni ohranila niti njegova stropna poslikava v domači cerkvi sv. Ane v Leskovcu.

Janez Wolf se je rodil 26. decembra 1825 materi Jeri Pajer in očetu, zemljemercu Janezu Francu Wolfu. Ker starša nista bila poročena, so ga ob rojstvu vpisali pod materinim priimkom, očetov priimek pa je prevzel med šolanjem. Ljudsko šolo je obiskoval v Leskovcu pri Krškem, nato pa nadaljeval šolanje na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer so hitro prepoznali njegov slikarski talent. Po koncu šolanja se je učil pri novomeškem soboslikarju Gorenjcu, kasneje pa delal kot pomočnik v delavnici soboslikarja Burje v Ljubljani. Tedaj je prvič prejel cerkveno naročilo – poslikavo stropa v cerkvi sv. Ane v Leskovcu, ki pa se, kot že omenjeno, žal ni ohranila. Po služenju vojaškega roka je študij nadaljeval na likovni akademiji v Benetkah, kjer se je preživljal z risanjem modelov za bronaste umetnoobrtne izdelke. Po vrnitvi domov se je poročil z Nežico in postal oče treh otrok. Njegovo zasebno življenje so zaznamovale težke preizkušnje – smrt dveh otrok in psihični zlom žene. Zato je umetnik našel oporo predvsem v ustvarjanju, a je umrl 12. decembra 1884 tik pred prevzemom največjega naročila do tedaj – poslikave avle Kranjskega deželnega muzeja (današnjega Narodnega muzeja Slovenije). Wolfu pripisujejo, da je v slovenski prostor vpeljal pripovednost nazaretstva. Posvečal se je sakralnim motivom in največkrat dopolnjeval že obstoječe cerkvene poslikave. V zimskih mesecih je ustvarjal tabelne slike v oljni tehniki. Čeprav je ustvaril veliko del, slikal tudi portrete po naročilu, se jih je ohranilo le malo, nekatera pa so v slabšem stanju. V njegovem ateljeju so se učili številni mladi umetniki, zlasti v tehniki freske. Med učenci, ki so se kasneje vidno uveljavili, so Janez in Jurij Šubic, Simon Ogrin, Ludvik Grilc, Anton Ažbe in drugi.

Razstavo v mestnem muzeju dopolnjuje fotografsko gradivo likovnih del iz Narodne galerije ter nabor digitalnih reprodukcij črno-belih fotografij Wolfovih cerkvenih poslikav, ki jih hrani Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo. Podžupan Dejan Žnideršič je ob odprtju pričujoče razstave poudaril, da je »Wolfova umetniška zapuščina vtkana v kulturno identiteto Leskovca, Krškega in širšega slovenskega prostora«. Razstave, kakršna je ta, po njegovih besedah opominjajo, da dediščina živi le skozi naš odnos do nje – skozi varovanje, prepoznavanje in umeščanje v sodobnost. Odprtje razstave so popestrili člani dramske sekcije Kulturnega društva Leskovec pri Krškem, ki so uprizorili igrani prizor iz slikarjevega življenja po besedilu Mirjane Marinčič.

B. M.