V zborniku Marija na jezeru opisana 1000-letna zgodovina leskovške župnije

V Domu krajanov Leskovec pri Krškem so v četrtkovem večeru Jana Puhar, muzejska svetovalka v Posavskem muzeju Brežice, arhivska svetovalka in muzejski svetovalec iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana Julijana Visočnik in Blaž Otrin, Ljudmila Šribar, dolgoletna skrbnica domoznanskega oddelka Valvasorjeve knjižnice Krško, Ludvik Žagar, dolgoletni župnik župnije Žalostne matere božje v Leskovcu, aktualni župnik leskovške župnije Matej Gnidovec ter Lucija Fabjančič, konservatorka na novomeški območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, v pogovoru z Mirjano Marinčič za zbrano občinstvo povzeli vsebino novoizdanega zbornika z naslovom Marija na jezeru, 1000 let župnije Leskovec pri Krškem.

Obsežno knjigo so iz največje katoliške založniške in časopisne hiše Družina prejeli le nekaj ur pred omenjeno predstavitvijo, je povedal župnik Gnidovec, ki je bil z direktorico Posavskega muzeja Brežice Alenko Černelič Krošelj tudi njen sourednik. Trenutna naklada publikacije znaša 200 izvodov, končna pa bo predvidoma 500 izvodov, mogoče pa jo je naročiti in kupiti pri navedeni založniški hiši po ceni 40 evrov. Po nekoliko nižji ceni so jo lahko kupili že slušatelji njene predstavitve, za slavnostni uvod v večer pa sta poskrbela z odpetima pesmima pod vodstvom zborovodkinje Kristine Lovše Salmič Mešani pevski zbor Župnije Leskovec pri Krškem s solistko Mihaelo Komočar Gorše in idejni oče za izdajo knjige ob častitljivem jubileju, nekdanji župnik Ludvik Žagar, tudi častni krajan Leskovca pri Krškem, zdaj župnik Župnije Velika Dolina. Slednji je povedal, da so pred desetletjem menili, da ’rojstvo’ župnije oziroma pražupnije sovpada z letnico 1274, kasneje pa se je ugotovilo, da je skoraj še poltretje stoletje starejša. Ob tem ga je presenetilo spoznanje, da župnija še ne premore obsežnejše knjige, kot jo sicer že mnogo drugih, po nastanku mlajših in manjših župnij, zato se je leta 2016 s tem namenom povezal z nekaterimi predstavniki ustanov in muzejev. Po nekaj sestankih je prišlo zaradi različnih razlogov do zastoja aktivnosti, zaradi česar knjiga ni bila izdana v letu 2018, kot so sprva načrtovali. »Je že moralo tako biti,« je dejal Žagar, »ker je vsekakor ta današnja izdaja te čudovite monografije prišla res ob pravem času. Tako kot je v vsaki družini rojstvo otroka nekaj čudovitega, takšna občutja so, kljub ’porodnim težavam’, tudi ob rojstvu te knjige.«

Obsežen zbornik je razdeljen na devet osnovnih poglavij s podpoglavji. Jana Puhar je opisala najstarejša obdobja pred nastankom župnije na podlagi arheoloških izkopanin, geografskega orisa, zajela prvo prebivalstvo na Krškem polju, Ajdovsko jamo pri Nemški vasi kot najstarejši prostor zadnjega počivališča pokojnikov ter tamkajšnjo naravno in kulturno dediščino, povzela najdbe iz bronaste dobe v Žadovinku, železnodobno obdobje na Libni, obdobje Keltov na Krškem polju, romanizacijo, pristaniško mesto Neviodunum in obdobje rimskega cesarstva do naselitve slovanskih ljudstev. Poglavje Julijane Visočnik se nanaša na začetke pražupnije Leskovec, prazgodovino, prve omembe, reformacijo in službovanje tedanjih duhovnikov. Blaž Otrin je povzel zgodovino župnije med letoma 1787 in 1899, predvsem obdobje župnikov Lazarinija in Hohenwarta, opis župnije iz leta 1821, obdobje 1831–1856 v prazgodovini, razcvet duhovnega življenja v času župnika Edvarda Polaka (1856–1885) in obdobje župnika Jurija Sterbenca v letih 1886–1899. Vsi trije omenjeni avtorji poglavij so se lahko pri pisanju naslonili le na skromne pisne vire, še posebej Visočnik in Otrin, ki sta povedala, da so jima za glavni vir služile matične knjige in korespondenca med župnijo in škofijo ter sekundarni viri, več pisnih virov o leskovški župniji pa je na voljo od leta 1787, ko je župnija prešla iz goriške pod pristojnost ljubljanske nadškofije. Kljub temu je Otrin nanizal več zanimiv podatkov pa tudi življenjskih zgodb, ko so duhovniki opravljali svoje delo primerljivo današnjim državnim uradnikom oz. za državo, predvsem vodili pokope, skrbeli za šolstvo in socialo idr., povedal pa je tudi, da prebivalstvo tedaj ni bilo preveč pobožno, saj je država hotela, da ljudje delajo in ne hodijo na romanja ter da cerkev obiskujejo le ob nedeljah. Kot je še med drugimi zanimivostmi povedal Otrin, je bila leskovška župnija tretja največja župnija v ljubljanski nadškofiji po številu prebivalstva (okrog leta 1820 dobrih 5.000 duš), poleg tega je imela zelo veliko podružnic in bila edina podeželska župnija, ki je obsegala tudi Krško, ki pa je bilo edino mesto, ki ni imelo samostojne župnije. Župnija je bila med drugim posebna tudi po tem, da je bila na prelomu iz 18. v 19. st. ponovno edina župnija, v kateri župnik ni bival na sedežu župnije, temveč v Krškem.

Najobsežnejše poglavje zbornika, ki se nanaša na utrip župnije v zadnjem stoletju, sta spisala Ljudmila Šribar in Ludvik Žagar, ki povzemata upravni vidik župnije, župnijo kot duhovno središče (cerkveno leto, utrip župnije, misijoni, izbor nekaterih liturgičnih obhajanj in bogoslužnega koledarja), zakramentalno življenje (krst, birma, evharistija, sveta pokora – spoved, bolniško maziljenje, sveti red in sveti zakon, statistika zakramentnega življenja po 2. sv. vojni), združenja vernikov (cerkvene bratovščine in družbe, katoliške laiške organizacije, laiške organizacije in apostolat), duhovniške in redovniške poklice v župniji (župniki, kaplani, duhovniki rojaki, redovniki in redovnice leskovške župnije, bogoslovci na pastoralni praksi) idr. Lucija Fabjančič, ki je nekaj dni prej imela za zainteresirano javnost tudi voden ogled po cerkvi, je opisala zgodovino in pomen leskovške župnijske cerkve, predvsem pa se je osredotočila na arhitekturni in umetnostni oris cerkve, njeno zunanjost in notranjost z opremo, na kratko pa je povzela tudi zgodovino in oris pokopališke kapele Božjega usmiljenja na leskovškem pokopališču. Posebno poglavje je spisala tudi Marinka Dražumerič, upokojena konservatorka, etnologinja in umetnostna zgodovinarka ZVKD Novo mesto, ki se sicer tokratne predstavitve ni mogla udeležiti. V knjigi je opisala tudi vseh osem podružničnih cerkva v župniji, župnik Matej Gnidovec je svoj sestavek v knjigi naslovil Župnija na poti, zbornik, ki je opremljen tudi s preslikavo izvirnikov dokumentov in fotografskim gradivom, pa zaključuje opis župnijskega grba, ki ga je oblikoval Tadej Jakopič, zbranim na predstavitvi pa ga je predstavil Gnidovec.

Kot je dejala povezovalka Mirjana Marinčič, je z zbornikom Marija na jezeru Leskovec pri Krškem v relativno kratkem času pridobil že tretjo knjigo o zgodovini kraja in leskovški mestni četrti pripadajočih naselij. Ker zbornik ne prinaša le vpogleda v cerkveno življenje, temveč tudi na ostala področja življenja in dela predhodnih generacij, je namenjen tako vernikom kot ateistom, nedvomno pa bo nudil poglobljen vpogled v nekdanje življenje tudi prihodnjim generacijam.

B. M. 

#povezujemoposavje