Včeraj premiera, danes ponovitev drame Celjski grofje

Igralska skupina sevniškega društva Trg je na odrske deske postavila gledališko igro v petih dejanjih o celjski plemiški družini, ki je dosegla v času vladanja Hermana II . zelo močan vpliv. Predstava Celjski grofje je bila premierno uprizorjena sinoči v sevniški kulturni dvorani, ponovitev pa bo danes zvečer ob 18. uri.

Predstava, ki sta jo po literarni predlogi Bratka Krefta priredila Sinjo Jezernik in Oskar Zoran Zelič, v petih dejanjih skozi govorjeno besedo in v strnjenem času le treh dni prikaže zgodbo o vzponu najbolj znane in najpomembnejše slovenske plemiške rodbine.

Samo dogajanje na odru je postavljeno v dan pred sojenjem Veroniki Deseniški, ki je obsojena čarovništva, saj naj bi zaradi nje Friderik Celjski umoril svojo prvo ženo Elizabeto Frankopansko. Sledi dan sojenja in nato še dan po sodbi, ko na celjskem gradu priredijo večerno zabavo v čast novega viteza Ulrika, vnuka Hermana Celjskega. Na zabavi zvesti vitez in zavrnjeni snubec lepe Veronike Jošt pl. Helfenberg pove Hermanu, da je Veroniko utopil, pravdač pa se je pokončal sam.

V drami Celjski grofi so zaigrali osrednje vloge Emil Stopar kot grof Herman II. Celjski, Jure Renko kot grof Friderik Celjski, Domen Sladič kot grof Ulrik Celjski, Marjanca Pečar kot Veronika Deseniška in Edvard Pfeifer kot ljubosumni vitez pl. Helfenberg. Vlogo radožive kraljice Barbare je upodobila Marjana Štojs, Oskar Zoran Zelič je bil italijanski knez Piccolomini. V vlogo pravdača Nikolaja se je vživel Robert Kaše, strogi sodnik je bil Tone Zgonec.

V stranskih vlogah so nastopili Franci Sotošek kot pater Gregor, gvardijan celjskih minoritov je bil Janez Šibilja, padar oz. zdravilec Franci Gros, pekovski mojster Jože Železnik in trgovec Marjan Perič. Dvorni dami sta bili Marija Jezernik in Meta Pfeifer, vojaka pa Jože Staroveški in Uroš Krejan.

Na obiskovalke in obiskovalce so pustile najmočnejši vtis besede pravdača Nikolaja, zagovornika Veronike Deseniške. Pravdač, ki je skušal prepričati prisotne na sojenju, da Veronika ni čarovnica, je bil tudi izpovedovalec novih humanističnih nazorov, ki se jih je izmed vseh začel najbolj zavedati neizprosni Herman Celjski.

Morda bi se zgodovina Celjskih ne končala tako, kot se je - s propadom plemiške družine, ki si je uspela z različnimi spletkami in s skrbno načrtovanimi porokami priboriti v takratni družbi zelo močan vpliv. Če bi se Friderik II. znal boriti za ljubezen svojega življenja, za Veroniko Deseniško, ter hkrati začel drugače razmišljati in ravnati kot njegov trdosrčni oče Herman, bi bila zgodovina Celjskih morda drugačna. Najmogočnejši med Celjskimi grofi Herman II. je začel svoje upe potem, ko je ugotovil, da je Friderik slabič,vlagati v vnuka Ulrika II., ki pa je bil premlad, da bi razumel celotno dogajanje okoli sebe v tistem prelomnem času, ko se je začel pojavljati tudi nov družbeni razred - meščanstvo.

Celotni prireditvi, ki je bila predvsem igra besed, so svoje dodali tudi izvirni kostumi nastopajočih. Izdelal jih je Inštitut za svobodo oblačenja Brestanica, kostumografinja je bila Irena Ina Čebular. Celostno grafično podobo in sceno na odru je pripravil Tone Zgonec, ki je v predstavi tudi zaigral. Tehnično ekipo so sestavljali Jože Teraž, Matej Maver in Damjan Popelar. Šepetalka je bila Breda Drenek Sotošek. Predstavo je režiral Sinjo Jezernik, asistent režiserja je bil Oskar Zoran Zelič, ki je bil tudi eden izmed nastopajočih.

S. R.