Viliju Planincu posvečen večer

V Valvasorjevi knjižnici Krško so minuli petek zvečer v avli Doma XIV. divizije na Senovem pripravili spominski pogovorno-literarni večer, posvečen pred petimi leti preminulemu bibliotekarju Vilku Planincu (10. 1. 1970 – 6. 10. 2020). Dogodek je združil sodelavce, prijatelje in domačine, ki so se spomnili njegovega dela, osebnosti in prispevka k razvoju Senovega.

Kot je uvodoma dejala bibliotekarja Urška Šoštar, človek umre dvakrat, drugič, ko nanj umre zadnji spomin. A Vilko Planinc, ki so ga v krogu znancev in prijateljev klicali Bulič, pretežni del znancev pa Vili, še vedno živi v spominih mnogih, brata, sodelavk in prijateljev, ki so pred zbranim občinstvom spregovorili o druženju z njim skozi delo, druženje in zabavo. Za uvod v večer in predahe med nizanjem spominov Vilijevega brata Janeza, prijatelja Boruta Šibile, bibliotekarke Renate Vidic, ilustratorke Tine Brinovar ter fotografa Boštjana Colariča, je nekaj pesmi pesnika in pisatelja Rainerja Marie Rilkeja prebral Žiga Kump. Rilke je bil namreč najljubši Vilijev pesnik, iz poznavanja njegovih del je leta 2007 z diplomskim delom Motiv angelov v poeziji R. M. Rilkeja tudi zaključil študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Če tudi je bival v Krškem, je bil s srcem Senovčan. Že v osnovni in srednji šoli je sodeloval pri različnih krajevnih akcijah in se angažiral pri ohranjanju dediščine kraja. Da bi se v kraju dobro počutili in se v večji meri angažirali tudi mladi, je ustanovil Društvo Karbid, v sklopu katerega je bil organizator različnih dogodkov, koncertov in razstav, na njegovo pobudo pa so mladi ustvarjalci zidova nekdanje separacije in stopnišča k domu XIV. Divizije oblekli v mozaik z motivoma, ki pričata o rudarski dediščini kraja. Vili je bil tudi ustanovitelj Nogometnega kluba Karbid, saj si je želel, da bi tamkajšnji otroci in mladina v športnem duhu preživljali prosti čas; na njegovo pobudo sta izšli tudi dve številki krajevnega časopisa Občasnik za senovsko-brestaniško kotlino in bila izdana dva stenska letna koledarja z motivi in opisi Senovega in njemu pripadajočih krajev in hribov.

Več kot 20 let je bil zaposlen v Valvasorjevi knjižnici Krško. Poleg rednega službovanja v centralni krški knjižnici je med leti 2000 in 2006 vodil enoto knjižnice v Kostanjevici na Krki, med leti 2005 pa do prerane smrti leta 2020 pa tudi izposojevališče knjižnice na Senovem, v kateri je uvedel zelo obiskane pogovorne večere Beremo. V sklopu prireditev Valvasorjeve knjižnice je tako v centralni knjižnici kot v senovski enoti kot izjemen in poglobljen poznavalec literature vodil pogovore s številnimi literarnimi, glasbenimi in drugimi izstopajočimi ustvarjalci v domačem in slovenskem prostoru, med drugim Ifigenijo Simonović, Toneta Partljiča, Marcela Štefančiča, ddr. Igorja Grdino, Tadeja Goloba, Mileno Zupančič, dr. Mihaela Glavana, Cirila Zlobca, Esada Babačića, Miho Mazzinija, Vinka Möderndoferja, Gorana Vojnovića idr. V Valvasorjevi knjižnici je bil tudi član lutkovne skupine bibliotekarjev Bukvica, v kateri so pripravili in uprizorili več lutkovnih predstav za otroke in z njimi tudi gostovali.

Vsi, ki so strnili spomine na Vilija, so ga opisali kot preprostega in vsakomur dostopnega človeka, ki je bil lahko s svojim širokim razponom znanja in razgledanosti sogovornik komur koli, obenem tudi kot izredno čutnega, pozornega in iskrena slušatelja in prijatelja, ki je bil z vsem srcem pripaden domačemu kraju in si prizadeval za njegov razvoj. V spominih so povzeli tudi njegovo duhovitost, ljubezen do narave, vinogradništva in pohodništva in sposobnost razreševanja problemov, ki jih je treba ’prespati’, ali kot je pogosto uporabil frazo: »Bo že, sekirali se bomo jutri ...«.

B. M.