Vse dostojanstvo misli je v spominu ...

Jože Ciuha v aprilu 2014 ob svojem zadnjem obisku Krškega.

KRŠKO – Vitez lepih umetnosti in literature Francije, avstrijski častni križ znanosti in umetnosti 1. reda, častni tuji član Ruske akademije umetnikov, Grand prix za življensko delo v Skopju, nagrada za življenjsko delo v italijanskem Pordenoneju, prejemnik Levstikove, Kajuhove, Župančičeve, Jakopičeve, nagrade Prešernovega sklada in Hinka Smrekarja za življenjsko delo je le nekaj izmed titul, ki jih je za ustvarjalni opus prejel slikar, grafik, ilustrator in pisatelj Jože Ciuha.

Navedenemu nizu lahko pristavimo še srebrni red za zasluge RS, ki mu ga je v letu 2015 posmrtno podelil tedanji predsednik Slovenije Borut Pahor za izjemen prispevek k podobi slovenske umetnosti druge polovice 20. stoletja in njeni prepoznavnosti v mednarodnem prostoru. Bil je tudi častni meščan dveh mest; v slovenski prestolnici so mu naziv podelili leta 2014, v Krškem, v katerem je preživel otroška in mladostna leta, že desetletje pred tem.

Kronika sedmih pozab, ki ne gre v pozabo

V Krškem je večkrat razstavljal, nazadnje so njegove slike pod naslovom Podobe časa med leti 2013 in 2022 krasile prostore rajhenburškega gradu, njemu znanega že iz deških let, saj je bil njegov stari oče upravitelj imetja trapistov na gradu. Ciuha, z rojstnima imenoma Jožef Janez, se je rodil 26. aprila 1924 v Trbovljah; leta 1928, ko sta starša na Polšci kupila meščansko vilo, tedaj na naslovu Videm 81, pa se je družina preselila v Krško. Odraščanje ob staršema, stari materi, dobro leto starejšem bratu Filipu in poldrugo leto mlajši sestri Majdi, vrsto prigod in nezgod je podrobno opisal v leta 2005 izdani knjigi Kronika sedmih pozab, ki ni le izjemno biografsko delo, temveč tudi dokument časa, prostora in podobe tedanjega Vidma, prekosavskega Krškega in okoliških krajev.

Leta 1930 je Ciuha začel obiskovati osnovno šolo na Vidmu in se leta 1936 z vpisom na I. državno realno gimnazijo v Ljubljani preselil k teti v Ljubljano, a se je zaradi izbruha 2. sv. vojne vrnil k staršem. »Gre za težko in bolečo izkušnjo,« se je spominjal, »v Krškem so bile zajete prve žrtve na Slovenskem, ki so jih Nemci, ubite, objavili na plakatih. Med njimi so bili tudi trije bratje Kaplan, s katerimi sem bil dober prijatelj, zlati z najmlajšim Zdenkom. To je bila posebna mladost, stigma, ki jo čutiš celo življenje.« Tudi Ciuha se bojiščem ni mogel izogniti. Leta 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan v Normadijo, od koder mu je uspelo prebegniti k zaveznikom in se mu v nadaljevanju leta 1944 prebiti do Splita, kjer se je pridružil partizanom kot borec V. prekomorske brigade, nakar je kot poverjenik za besedo in tisk deloval pod partizanskim imenom Don Ščuka v 4. partizanskem korpusu. Kot slikar, ki je sodeloval v NOB, je bil po vojni povabljen k notranji upodobitvi slovenskega parlamenta. Po njegovem načrtu je mozaik Sončno mesto na levi strani vhoda v parlamet leta 1960 izdelal italijanski mozaicist Alfio Tambosso.

Slikar, ki je pesnil slike

Po vojni se je leta 1946 vpisal na študij primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, a ga je nezadržna želja po ustvarjanju leto kasneje vodila na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, na kateri je diplomiral leta 1950 in zatem nadaljeval študij na specialki za zidno slikarstvo. Med študijem se je mudil v Ohridu, kjer se je navdušil nad zlatim spektrom tamkajšnjih fresk, kar se je zatem v veliki meri odražalo tudi v njegovih upodobitvah. Leta 1956 je sedem mesecev bival in ustvarjal v Parizu, tri leta kasneje pa v okviru študija odpotoval v Mjanmar (prej Burma), kjer je ob slikanju odkrival vzhodnjaške učenosti in prepotoval Indijo, Kambodžo, Tajsko, Indonezijo in Bangladeš, zatem leta 1964 še Bolivijo, Čile, Peru in Argentino, v katerih se je srečal tudi z indijanskimi kulturami. Leto 1965 je preživel na Švedskem in bil leta 1966 kot slikar povabljen na michigansko univerzo Kalamazo, kjer je ob slikanju predaval tudi o budistični umetnosti. Prepotoval je tudi Združene države Amerike in potovanja po Vzhodu, Južni Ameriki in ZDA strnil v treh potopisnih knjigah: Okameneli smehljaj (1963), Potovanje v deseto deželo (1966) in Pogovori s tišino (1967). V osemdesetih letih se je preselil v Pariz, kjer se je nad njegovimi slikami navdušil pesnik in likovni kritik Alain Bosquet, ki je še dodatno prispeval k njegovi uveljavitvi v umetniških krogih in odprl pot na svetovna likovna razstavišča. Vse od tedaj dalje je Ciuha živel razpet med Parizom, Ljubljano in hrvaškim otokom Šipanom, kjer je ustvarjal predvsem poleti.

Leta 2014 je na zadnjem gostovanju v Krškem opisal svoje slikanje, rekoč da »slika 'slika' svojega slikarja. Vmes je nič koliko malih čudežev, ko se riba spremeni v ptico, kamen razcveti v zvezdo, zvok se razleze v zlog in zlog v besedo, ki se osmoli v barvo, poet postane slikar in slikar postane poet. Moj z vodo napojeni čopič se polašča barvila in nato s to barvo obarva papir.« Nanizal je skoraj 300 samostojnih razstav in sodeloval na več kot 500 skupinskih, njegovi akvareli, olja na platnu, risbe, ilustracije in grafike, ki predstavljajo njegovo najplodnejšo produkcijo, ustvarjal pa je tudi mozaike in tapiserije, se nahajajo po mnogih svetovnih umetnostnih ustanovah. Življenjsko pot je sklenil 12. aprila 2015 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

Naj zaključim spomin na Jožeta Ciuho s citatom iz njegovega petega leposlovnega dela Dolga pot, izdanega posthumno v letu 2016: »Vse človekovo dostojanstvo je v misli: vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina: človek samo zaradi zvestobe. Varuj se, človek, da ne boš pozabil spominjati se.«

BOJANA MAVSAR

(članek je bil objavljen v 5. decembra izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje