Žiga Kump: Ljudje smo ustvarjalna bitja

Gost tokratne rubrike Jaz = ustvarjalec ni 'klasični' ustvarjalec, kakršne običajno predstavljamo v njej, ampak je v umetniško ustvarjalnost običajno vključen bolj 's strani' ali 'v ozadju'. To je Žiga Kump, po izobrazbi filozof, zaposlen kot koordinator in organizator kulturnih programov v Kulturnem domu Krško, sicer pa tudi snovalec in povezovalec prireditev.

Žiga Kump prihaja iz Brestanice, kraja z bogato kulturno tradicijo in uveljavljenimi imeni na tem področju (če omenimo le Olgo Kacjan, Staneta Fabjančiča, Nika Škrleca ...). Pravi, da sicer ne izhaja iz družine s kakšnim izpostavljenim umetniškim 'pedigrejem', a so ga že od malega navajali in spodbujali k branju: »Moja prva in največja 'umetniška ljubezen' je tako postala literatura, kar se tudi pozneje v resnici ni spremenilo, pa četudi se danes poklicno ne ukvarjam z literaturo neposredno. In prav z literaturo je povezan tudi moj vstop v brestaniško ljubiteljsko kulturno društvo.« Vanj ga je, kot najbrž veliko drugih, povabila Margareta Marjetič, ki ga je opazila na osnovnošolskih recitatorskih in/ali deklamatorskih nastopih in ga nato kmalu nagovorila k sodelovanju, sprva v literarno sekcijo društva, nato pa tudi v gledališko. »V tistem obdobju se nas je v društvu znašlo nekaj sovrstnikov, ki smo izkazali neko odločenost, najbrž pa tudi pravšnjo mero 'naivnosti', za samostojno ustvarjanje in vodenje projektov, gospa Marjetič pa je premogla pogum in modrost, da nam je spodbudno prepustila literarno sekcijo društva. S časovne distance še toliko bolj cenim njeno takratno podporo in angažma, saj dejansko ni veliko 'starost' kulture, ki bi mladim tako zlahka pustili proste roke pri ustvarjanju, čeprav je to nujen predpogoj, da mlade sploh pritegneš k sodelovanju in jih zadržiš v kulturnem polju. Z našo skupino smo se takrat lotevali predvsem literarnih performansov, ugledališčenj poezije in včasih skorajda kakšnih post-dramskih eksperimentov. Marsikaj, česar smo se lotevali, je takrat v našem okolju delovalo dokaj nekonvencionalno, a smo kljub temu lahko ustvarjali povsem svobodno,« pove o svojih kulturniških začetkih.

Njegova odločitev za študij filozofije je bila, kot pravi, v marsičem, čeprav ne izključno, spodbujena in navdahnjena s kulturo oziroma umetnostjo. V stik s filozofijo je namreč prvič resneje vstopil posredno preko umetnosti, tudi sicer pa so ga v umetnosti najbolj pritegnila prav dela, ki so odpirala filozofska vprašanja in dileme. »V tistem formativnem obdobju najstništva me je sprva najbolj nagovarjal eksistencializem, ki je svoj najbolj izpostavljeni odmev našel prav v literaturi (Sartre, Camus), zato je bila ta vez med umetnostjo in filozofijo zame takrat zelo neposredna. In četudi sem se kot filozof kasneje sicer profiliral nekoliko drugače, v drugi smeri, je ta kreativni spoj filozofije in umetnosti še danes zame zavezujoč. Pravzaprav, če si lahko sposodim naslov enega od filozofskih del, je umetnost zame preprosto 'filozofija z drugimi sredstvi',« pojasnjuje to povezavo.

Kot vsi drugi, a bolj senzibilni

V Kulturnem domu Krško dela kot koordinator in organizator kulturnih programov, pri čemer prihaja v stik s številnimi kulturnimi ustvarjalci, od gledališčnikov in glasbenikov do vizualnih umetnikov in pisateljev. »V mnogih ozirih se ustvarjalci ne razlikujejo prav posebej od 'običajnih' ljudi; k univerzalnosti naše izkušnje sodi namreč tudi spoznanje, da smo si dejansko precej bolj podobni, kot se morda zdi, da imamo vsi podobne strahove, skrbi in želje,« odgovori na vprašanje, v čem se umetniki razlikujejo od 'slehernikov', a hkrati dodaja, da so seveda tudi oziri in plati, ki pa so razlikovalna lastnost ustvarjalcev oziroma umetnikov. »Verjetno so nekoliko bolj kot drugi senzibilni glede različnih podrobnosti in nians sveta ter dogajanja v njem, ki jih mnogi včasih spregledajo ali pa zanemarijo, nekoliko podrobneje in intenzivneje jih intrigirajo ... Te razlike so bržčas dokaj logična posledica dejstva njihove dejavnosti, ki sama po sebi narekuje tudi specifično držo do sveta: trudijo se namreč ustvariti neko vrednost v svetu, ki ne bi bila zvedljiva le na golo uporabno vrednost, temveč na posebno simbolno vrednost, ki omogoča osmislitev bivanja, refleksijo stanja, družbeno kritiko, invencijo novih konceptov in/ali pogledov na svet itd.«

Tudi skrbi in dileme ustvarjalcev ob pripravah na dogodke se razlikujejo predvsem po posebnostih, ki jih prinaša narava umetnosti, pravi sogovornik: »Zlasti tisti, ki se ukvarjajo z 'živo' umetnostjo, denimo igralci in glasbeniki, s katerimi sem v stiku najpogosteje, so praktično pred vsakim nastopom v negotovosti glede dovršenosti svojega dela; vsaka predstava ali koncert sta namreč v nekem smislu novo delo, kot umetniško delo se dovršita šele ob stiku in komunikaciji s publiko, občinstvo v umetniško delo vstopa s svojo interpretacijo in tako predstavlja integralni del celote. Zato so mnogi ustvarjalci, posebej tisti, ki si dejansko zaslužijo naziv umetnika, razumljivo vselej precej na trnih pred vsako izvedbo, zavedajo se namreč, da gre vselej znova 'zares', da izvedba zahteva popolno osredotočenost. Njihovo delo namreč nikoli ni dokončano, nima torej narave produkta, ki je, ko je enkrat dokončan, tudi zaključen, temveč ga vsakič znova (po)ustvarjajo, in to prinaša s seboj določeno mero napetosti in negotovosti, ki spremlja te poklice. Od tu prihaja tudi ta 'slavna' trema pred nastopi, ki se pojavlja tudi pri določenih veteranih.« Kot še doda ob tem, je včasih prav občudujoče opazovati določene ustvarjalce pred nastopi – njihov proces osredotočanja, umirjanja, vstopanja v lik ali pa različnih tehnik 'ogrevanja'. »Podobno kot, denimo, pri vrhunskem športu, kjer je nastop na tekmi ali dirki le droben vrh ledene gore, pod katerim je celo gmota neskončnih ur priprav in trdega dela, je tudi pri umetnosti konkreten nastop sicer resda zaključna manifestacija, vendar dejansko le manjši del celotnega procesa.«

Ko ga vprašamo, kaj po njegovih opažanjih sproža ustvarjalni proces, so to povsem vsakdanji dogodki ali nekaj, kar človek nosi v sebi že od rojstva, odgovori, da gre v bistvu za kombinacijo obojega. »Ljudje smo bistveno ustvarjalna bitja, ustvarjalnost je torej nekaj, kar je inherentni del naše 'narave in kulture', pri kulturnih ustvarjalcih pa je ta plat le še nekoliko bolj poudarjena. Če je ustvarjalnost pri večini ljudi le del njihovega življenja, je pri umetnikih ustvarjalnost sama bit njihovega obstoja.«

Sodeloval pri treh državnih proslavah

Sicer pa se tudi Žiga Kump občasno še vedno znajde tudi v vlogi ustvarjalca, čeprav, kot hitro doda, »niti slučajno nisem toliko domišljav, da bi se prišteval med umetniške ustvarjalce«. Tu in tam sodeluje pri oblikovanju konceptov, snovanju dramaturgij, režiji dogodkov, izboru in pisanju besedil, dokaj redko, vsekakor redkeje, kot nekoč, pa tudi vodi kakšen dogodek. »Med najbolj izpostavljene in najzahtevnejše dogodke bi zagotovo sodile tri državne proslave, ki jih je režiral mag. Matej Filipčič in pri katerih sem imel priložnost sodelovati kot soustvarjalec (dan upora proti okupatorju 2018, dan državnosti 2019 in ponovno dan državnosti 2023), v lokalnem okolju pa je šlo za nekaj sodelovanj s krškimi orkestri, glasbeno šolo, Plesnim društvom Imani, Ljudsko univerzo Krško, Mestno občino Krško, občasno tudi s kakšno gospodarsko družbo ali podjetjem in nekaterimi društvi,« pove. Prav posebne želje po obširnejšem angažmaju trenutno nima, ker za veliko tovrstnih projektov niti nima časa. Sicer pa ocenjuje, da je glede produkcije takšnih dogodkov pri nas priložnosti dokaj malo, tudi sicer je težava v pomanjkljivem zavedanju, kaj profesionalna produkcija dejansko pomeni in koliko dejansko stane. »Pri umetniških projektih, ki jih vodijo ustvarjalci s poznavanjem razmer, je seveda to zavedanje prisotno, pri drugih organizatorjih pa je neredko še zaslediti prepričanje, da je proslava, slovesnost ali kak drug tematski dogodek nekaj, kar nastane 'mimogrede' in je tako rekoč postranskega pomena. Tudi zato se neredko dogodi, da proračun za catering za nekajkrat presega proračun za umetniški del prireditve.«

Za konec se dotakneva še pomena kulture kot 'osnovnega tkiva' naše družbe. Meni, da kultura »vzpostavlja našo identiteto in temeljne simbolne forme, ki omogočajo spoznavanje in razumevanje sveta ter našega položaja v njem«. Umetnost kot najbolj izpostavljen, v marsičem pa tudi najbolj ekspliciten in dovršen izraz kulture, pa je zanj »tako ogledalo, ki ponuja refleksijo časa, kakor tudi kladivo, s katerim je občasno treba razbiti to ogledalo, da bi se ustvaril prostor za novo podobo duha. Je torej tako sredstvo estetizacije kot sredstvo kritike.«

Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje