​Bogdana Borčića so letos postavili v dialog s Karlom Zelenkom

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so na včerajšnji kulturni praznik pripravili pester celodnevni program, ki so ga začeli z dopoldanskim odprtjem nove, že 20. postavitve Grafičnega kabineta Bogdana Borčića, s katero so obeležili tudi 100. obletnico rojstva tega umetnika (1926-2014). Tokrat so Borčićeva grafična dela postavili v dialog z grafikami Karla Zelenka, enega ključnih predstavnikov slovenske grafike druge polovice 20. stoletja, ki je lani praznoval že 100 let.

Direktor galerije Goran Milovanović je uvodoma povedal, da so dialogi Borčića z deli drugih umetnikov postali tradicija na kulturni praznik, tokrat pa so se odločili za njegovega 'generacijskega kompanjona', leto mlajšega, a še vedno živega in aktivnega umetnika Karla Zelenka. »Kljub temu, da sta njuna izraza precej različna, smo se odločili, da pokažemo, kako sta se razvijala ob Ljubljanski grafični šoli, Mednarodnem grafičnem bienalu itd., kako je eden šel v profesorske vode, drugi pa ves čas ostal 'na svobodi',« je dejal in predal besedo kustosinji razstave Deji Bečaj.

Kot je povedala, sta Bogdan Borčić in Karel Zelenko časovna sopotnika z mnogimi biografskimi paralelami. Med drugim sta v 40. letih oba obiskovala Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani in bila del prvih povojnih generacij, ki so se urile pod taktirko velikih imen, denimo Božidarja Jakca in Gabrijela Stupice, ki sta odločilno vplivala na oba umetnika. Njuni poti sta se tesneje prepletli konec 50. let, ko se je Borčić vrnil iz Pariza in uporabljal Zelenkovo grafično prešo v Kamniku, kjer je ta služboval v tovarni Keramika. V 60 letih se pojavljata kot sopotnika Ljubljanske grafične šole, čeprav se sama nista dojemala kot njena predstavnika. »Zelenko se ni nikoli poistovetil s tehnično popolnostjo, pripisano njenemu okvirju, in zagovarjal preprostost risbe; enostavnost zarisa črte v matrico. Že ta pogled na grafiko razkriva njegovega uporniškega  duha, ki se jasno odslikava v neodvisni likovni govorici črno-bele filigransko izpopolnjene jedkanice. Borčić pa je, v popolnem nasprotju z Zelenkovo homogenostjo, iz desetletja v desetletje spreminjal in odpiral nova likovna polja,« je povedala kustosinja. Kot je razvidno iz njunih del, ki so predstavljena v parih, torej v dialogu, je Borčića zanimala predvsem tehnična, likovna plat grafike, pri Zelenku pa se jasneje kaže njegovo vsebinsko obračunavanje s socialno tematiko, ki jo izredno narativno prenaša v svoje odtise. Borčić govori o grafiki kot načrtu, Zelenko jo primerja s poezijo. Rdeča nit, ki ju povezuje, je pojav figure, najbolj pa izstopa podoba klovna kot simbola absurda, »ki skozi zgodovino in še danes ostaja zelo aktualna tema v teh družbenih spremembah«, je še povedala kustosinja.

V nadaljevanju dneva so v Jakčevi galeriji, ki je imela tako kot druge kulturne ustanove tega dne brezplačen vstop, pripravili še predstavitev kataloga »Smeri razvoja: Kronologija razvoja Galerije Božidar Jakac« in pogovor z avtorjem zgodovinskega pregleda dr. Andrejem Smrekarjem, vodstvi po razstavah Dušana Fišerja »Kako se dotakneš svetlobe?« in »Smeri razvoja: Dela iz Zbirke Gorjupove galerije« ter grafično delavnico »Cirkuški šotor«.

P. P.