​Bralno leto zaključili v družbi Pavleta Ravnohriba

Valvasorjeva knjižnica Krško je 4. februarja, v tednu pred kulturnim praznikom, v Domu starejših občanov Krško s prireditvijo zaključila enajsto leto bralnega projekta Od Prešerna do Prešerna ali Beremo prešerno in najbolj zavzetim bralkam ter zvestim udeleženkam bralno-pogovornih druženj Knjižne zmenkarije podelila bralna priznanja Prešerna bralka. 

Prejelo jih je šest stanovalk: Angela Fric, Elica Krivec, Marija Kučič, Albina Mahovne, Marija Novak in Bernarda Požun. Osrednji gost prireditve je bil slovenski igralec Pavle Ravnohrib, ki je, času primerno, pogovor obogatil z recitali Prešernovih in Kosovelovih pesmi. Z glasbo sta prireditev popestrila mlada kitarista, učenca Glasbene šole Krško, Natalia Mavsar in Aljaž Hriberšek, ki ustvarjata pod mentorstvom Mihe Koretiča.
 
Prireditev je sredino dopoldne napolnila s prijetnim, pozitivnim, hvaležnostjo, predvsem pa je potekala v želji, da skupaj preživet čas ne bi bil izgubljen in pozabljen, temveč iskreno in toplo podarjen. Uvodoma sta zbrane nagovorili direktorica DSO Krško Ani Nuša Masnik in direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško Urška Lobnikar Paunović, ki sta ob pomenu knjig in branja, s katerima ostaja svet za starostnike velik in dosegljiv, izpostavili tudi vrednost druženja in pogovorov o prebranem, ko se oblikuje bralna skupnost in pripadnost skupini. Podali sta željo in hkrati obljubo, da se bodo srečanja nadaljevala tudi v jubilejnem petnajstem letu projekta Knjižne zmenkarije.
 
Osrednji del prireditve je predstavljal pogovor s Pavletom Ravnohribom, ki ga javnost najbolj pozna po  vlogi Franceta Prešerna v televizijski nadaljevanki Prešeren in po večletnem vodenju kviza Male sive celice. V pogovoru z bibliotekarko Urško Šoštar je predstavil spomine na otroška leta, razmišljal o igralskem poklicu, osrednjo pozornost pa sta posvetila literarnemu svetu, predvsem življenju in umetniškem ustvarjanju Franceta Prešerna ter Srečka Kosovela.
 
Pavle Ravnohrib je otroška leta preživel ob kmečkih opravilih, ki so ga izoblikovala v trdnega človeka, starši pa so mu privzgojili tradicionalne vrednote kot so poštenost, spoštovanje, vera. Izpostavil je misel, da nekdo, ki živi z zemljo, zna spoštovati zakonitosti narave in zato ostaja trdno na tleh. In ta lastnost ter to spoznanje sta mu v čustveno zahtevnem umetniškem poklicu vedno nudila oporo.

Sodelovanje v nadaljevanki Prešeren ga je navdajalo s ponosom, hkrati pa je čutil tudi odgovornost, kajti odigrati lik, ki je tako pomemben za slovenski narod in kulturo, nikakor ni bilo enostavno. Poudaril je, da se genialnost Prešerna odseva v tem, da je jezik kmetov in dekel vpisal v visoko poezijo. In prepričan je, da se kvaliteta igralca pokaže prav ob recitiranju Prešernove poezije, ki ni enostavna. Kljub dejstvu, da je omenjena serija v občinstvo prinesla nemir in razhajanje, sam v množici odzivov ni občutil nespoštljivih komentarjev.

Življenje in ustvarjanje pesnika s Krasa Srečka Kosovela pa je podrobno spoznal v Anton Podbevšek teatru ob predstavi Kons:o:vel, ko je v sodelovanju z literarnimi strokovnjaki začutil pesnikovo veličino. Odsev Krasa v Kosovelovi poeziji pa je tudi pri njemu vzbudilo ljubezen do te pokrajine.

V zaključku pogovora je zbranim nazdravil s Prešernovo Zdravljico, pred tem pa opozoril na globalne pritiske, ki v službi kapitala z izbrisom nacionalne, verske in spolne identitete težijo k vzpostavitvi množice Nihčejev; in v tej luči sta spoštovanje in ohranitev nacionalnih in drugih identitet še toliko bolj pomembni. 
 
Urška Šoštar, Valvasorjeva knjižnica Krško