​Kaj imata skupnega kultura in sestavljanje omare iz Ikee?

Kostanjeviška občinska proslava slovenskega kulturnega praznika je tudi letos potekala v večnamenskem prostoru Osnovne šole Jožeta Gorjupa. Zaznamovala sta jo slavnostni govor letošnje Prešernove nagrajenke za življenjsko delo Mateje Bučar in program, ki so ga učenci in učenke šole posvetili Srečku Kosovelu.

»Kultura je ogledalo človeške notranjosti, v njej se kažejo naše vrednote, želje, strahovi, hrepenenje in meje,« je uvodoma dejal povezovalec prireditve, predsednik občinske komisije za prireditve Jakob Gašpir.

Nadja Marn: Luč, ki ne sme ugasniti

Za njim je zbrane na prireditvi nagovorila še gostiteljica, ravnateljica kostanjeviške šole Nadja Marn. Opozorila je na pomen Franceta Prešerna, v čigar verzih »se je oblikovala slovenska duša, tiha in pogumna hkrati, zaznamovana s hrepenenjem po svobodi, ljubezni, lepoti in dostojanstvu. Njegove besede so bile zapisane na papir, hkrati pa so se naselile v zavest naroda in postale del našega notranjega glasu.« Spomnila je tudi na drugega velikega slovenskega pesnika Srečka Kosovela, od čigar smrti letos mineva 100 let. »Slovenska kultura je močna prav zato, ker prepleta preteklost in sedanjost v eno samo, živo nit. Slovenci smo majhen narod, a kulturno neizmerno bogat. In prav kultura nas je držala skupaj, ko še nismo imeli svoje države, ko je bilo težko in ko je bilo treba verjeti vase. Zato je naša naloga, da to dediščino varujemo, negujemo in jo predajamo mladim kot luč, ki ne sme ugasniti,« je še povedala ravnateljica.

Robert Zagorc: Kostanjevica kot lep primer

Gašpir je besedo nato predal županu Robertu Zagorcu. Prešernov dan ni le spomin na največjega slovenskega pesnika, je menil župan, ampak je tudi dan, ko praznujemo slovensko besedo, misel, umetnost in ustvarjalnost. »Kultura ni nekaj oddaljenega ali vzvišenega, kultura je način, kako živimo, je v jeziku, ki ga govorimo, v zgodbah, ki jih pripovedujemo, v glasbi, ki nas gane, in v umetnosti, ki nas izzove k razmisleku. Kultura je v tem, kako se pogovarjamo drug z drugim, kako spoštujemo različnost in kako gradimo skupnost. Kultura nas uči poslušati, razumeti in sobivati,« je še poudaril Zagorc. Po njegovih besedah je Kostanjevica na Krki lep primer tega, kako kultura živi v prostoru in med ljudmi. »Naša dediščina, galerija, ustvarjalci, društva in posamezniki dokazujejo, da kultura ni le preteklost, temveč živ proces, je nekaj, kar nastaja tudi tukaj in zdaj.«

Mateja Bučar: Je kultura le še Ikea civilizacije?

K slavnostnemu govoru so letos povabili kostanjeviško rojakinjo, koreografinjo in prejemnico letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo Matejo Bučar. Njena dela in predstave so bile uprizorjene in predstavljene ne le v domovini, ampak tudi v številnih evropskih mestih, prejela je že številne prestižne nagrade, med drugim tudi plesne nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. Govornica je bila že ob prihodu na prizorišče deležna dobrodošlice z aplavzom, svoj govor pa je začela, kot je dejala, z malce neprijetno resnico, da je »kulturni praznik eden redkih dni, ko se Slovenci prostovoljno pretvarjamo, da beremo poezijo«, a kot je dodala, s tem ni nič narobe, saj »to pripelje tudi do dejanskega branja poezije«. Kultura ni le Prešeren, je nadaljevala, ampak tudi to, »da v Ikei kupimo omaro z imenom Björn Glumf, potem pa doma šest ur trpimo in se prepiramo, dokler končno ne ugotovimo, da nam manjka en vijak«, saj je kultura »tudi način, kako organiziramo svoje trpljenje«. Kultura vsekakor ni umetnost, je menila priznana koreografinja, »ampak je celotna civilizacija – kako živimo, kako se oblačimo, obnašamo, je znanost, je prosveta, zdravstvo, tehnologija, kako se ljubimo, kako se sovražimo, kako se sramujemo, kako se šolamo, skratka, cel civilizacijski red«. Umetnost v kulturi ni le okras in dodatek, ampak je pravzaprav »napaka v sistemu«, ki lahko povzroči občutek nelagodja in se lahko vprašamo, zakaj je nekaj normalno in zakaj živimo tako, kot živimo. Izpostavila je tudi eko-logijo kot »novo veliko ideologijo«, kršenje njenih zapovedi pa so postale največji greh, medtem ko nam ponuja »fantazijo odrešitve, da bomo rešili planet, če bomo pili iz papirnate slamice«. Umetnost se tukaj vpraša, »ali ekologija res spreminja sistem ali pa je samo način, da se bolje počutimo v istem kapitalizmu, v isti eko-nomiji, da lahko rečemo: Planet gori, ampak jaz imam eko vrečko, tako da sem še v redu«. Kulturni praznik je tako zanjo tudi dan, ko se vprašamo: »Ali je kultura danes še prostor resnice ali pa je ena sama velika Ikea civilizacije, kjer vsi sestavljamo svoje male identitete, medtem ko nam manjka ključni vijak.«

Predstava, posvečena Kosovelu

Drugi del proslave je bil posvečen že omenjenemu pesniku, vizionarju in humanistu Srečku Kosovelu, ki je močno zaznamoval slovensko književnost 20. stoletja. Njegova dela odražajo, kot je dejal Gašpir, »družbeno kritičnost in obenem globoko človečnost in nas nagovarjajo z mislijo, da človek ni izgubljen, dokler je sposoben čutiti in biti v stiku s sabo in drugimi«. Kostanjeviški šolarji so, kot je povedala ravnateljica Marn, v predstavi Živeti, živeti!, ki sta jo skupaj z njimi pripravili Tina Peruš in Mojca Jevšnik, pokazali, da Kosovelov glas »odmeva tudi danes, v času zaslonov, naglice in razdrobljene pozornosti. Njegovi Integrali nas nežno, a vztrajno opominjajo, da nismo razdrobljeni delci, ampak deli iste celote. Da se vsak človek, vsaka beseda in vsak dih vpisujejo v skupno zgodbo sveta.« V predstavi so nastopili Alojz Hosta, Peter Kerin, Zarja - Vita Jakše, Adam Jordan, Kaja Pavlovič in Tinkara Požgaj, plesna skupina Harlekin pod mentorstvom Dušanke Požgaj (plesalke: Alja Drobnič, Zarja - Vita Jakše, Lola Lisec in Tinkara Požgaj), šolski pevski zbor in solisti Ariana Križman, Val Štokar, Rene Kadunc in Kali Drmaž. Za sceno je poskrbela Damjana Stopar, za ozvočenje in ton pa Toni Klemenčič in Vito Kavčič. 

P. P.