​Pot srca – zapuščina Brestaničana Antona Daugula

Vidka Kuselj je v pogovoru z Margareto Marjetič, predsednico KD Svoboda Brestanica, na gradu Rajhenburg minuli petek predstavila svojo novo knjigo Pot srca, v kateri je predstavila življenjsko pot svojega očeta in Brestaničana Antona Daugula ter njegovo bogato literarno dediščino. Del knjige je posvečen tudi mami Marici, svoje spomine pa so delili tudi Vidkini sorojenci Danica, Roman in Boles.

Kot je poudarila avtorica, je knjigo izdala, da bi ohranila spomin na svetovljana in na njegovo bogato literarno ustvarjanje, njegove pesmi in črtice (kratke zgodbe), ki so večinoma avtobiografske ali pa govorijo o resničnih osebah in dogodkih.
 
Iz Latvije do Brestanice
 
Anton Daugul se je rodil leta 1909 v kmečki družini v tedanji carski Rusiji v Latviji. Že v osnovni šoli je hrepenel po znanju, jezikih, znanosti in umetnosti. Najprej se je odločil za študij ekonomije v Rigi, a je bil po dveh letih po spletu okoliščin izključen. V času neodvisne Latvije je delal pet let v zasebnem podjetju kot računovodja in veliko potoval po Evropi, kasneje mu je podjetje podelilo štipendijo za študij jezikov na pariški Sorboni, a mu je sanje preprečila druga svetovna vojna. Kot tujec je bil mobiliziran v Nemčijo na prisilno delo.
 
Opravljal je različna dela, da bi preživel, leta 1941 pa je bil poslan v Slovenijo, v Posavje. V Sv. Juriju pod Kumom je spoznal učiteljico Marico Jemec. Hitro sta se ujela v pogovorih o filozofiji, umetnosti in književnosti. Njuno romantično razmerje je trajalo kratek čas, saj so ga leta 1943 nemške oblasti premestile.

Po koncu vojne se je kljub globoki želji vrniti se v svojo domovino Letonijo vrnil k svoji Slovenki Marici in njuni enoletni hčerki Vidki. Tako je njegovo življenje dobilo nov smisel. Mama je po vojni vodila podružnično šolo v Čečah nad Trbovljami. »Imeli smo lepo otroštvo,« se je spominjala Vidka. Oče ali »tati«, kot ga je kot deklica klicala, je imel kot Letonec težave z zaposlitvijo in Udbo. Najprej je našel delo v kamnolomu, kasneje v Kmetijski zadrugi Trbovlje.
 
Leta 1964 pa je mama dobila službo v osnovni šoli v Brestanici. Družina se je preselila, oče pa je našel delo računovodje v Agrokombinatu Krško. Tudi mama je bila razgledana in delavna, aktivna tudi v kraju – vodila je krajevno knjižnico in bila tudi tajnica krajevne skupnosti in Planinskega društva Bohor.
 
Bogata zapuščina pesmi in črtic

Anton Daugul je imel izjemen pisateljski dar – ohranjenih je skoraj sto pesmi, ki jih je napisal v letonščini, nemščini in francoščini, saj je znal kar 7 jezikov. »Slovenščine se je naučil šele po 30. letu, a je razvil bogat, slikovit in mojstrski izraz,« je njegovo delo opisala hči Vidka. Nekatere pesmi je iz tujih jezikov prevedla mama Marica.

»Tati je bil čustven, nemiren in izjemno nadarjen literarni ustvarjalec. Njegovo delo odraža globoko človeško izkušnjo izgube, hrepenenja in vztrajnosti,« je še dodala Vidka Kuselj. Njegova dela, zbrana v tej knjigi, so dragocena predvsem zaradi bogatega jezika in avtobiografskih vpogledov v težko, a bogato življenje, polno ljubezni.

Odlomke iz črtic in poezijo sta brala Vidka in Uroš Brezovšek.

Spomine na Antona Daugula kot sokrajana sta delila še Milica Kosar in Janko Avsenak, s pesmijo pa sta večer obogatila Marko in Jernej Železnik ob spremljavi Jerneja Fabijana na klavirju.

Prava je bila odločitev, da smo knjigo predstavili tudi v domačem kraju, veseli smo, da so bili prisotni vsi otroci z družinami, da so obiskovalci tako lepo napolnili dvorano in da smo ob koncu lahko izmenjali še več skupnih spominov na nekdanje čase. Bil je lep večer.

L. Petrišič Colarič, foto: B. Colarič