​V Brestanici so se spomnili na Vladko Likar Kobal

V soboto, 13. junija, smo se v Domu Svobode v Brestanici zbrali krajani, prijatelji in sorodniki fotografinje in pedagoginje Vladke Likar Kobal, da ob 90-letnici rojstva obudimo spomin na njeno življenje in delo. Spominsko srečanje je bilo prav na njen rojstni dan, ko se je 1936. leta rodila sicer v Ljubljani, a je leta svoje mladosti preživela v Brestanici, takratnem Rajhenburgu.

Rajhenburg je bil njen kraj mladostnih spominov, druženja z vrstniki, prvih dojemanj lepote pokrajine in privlačnosti starih zgradb, ki ponujajo skrivnostno bogastvo preteklosti, ta pa je Vladko mikala že v rosnih letih, ko se je prebujal umetniški dar, ki ga je nosila v sebi.

Ker se ji niso uresničile želje po poklicnem izobraževanju, se je kot vajenka zaposlila v Foto Potrču v Ljubljani, tedaj najbolj znanem portretnem fotografskem ateljeju, kjer je dobivala kvalitetne izkušnje, teorijo pa obiskovala in uspešno zaključila v šoli v Celju.

15 let je kot učiteljica v Centru strokovnih šol za Bežigradom v Ljubljani poučevala praktični del pouka smeri fotografski tehnik. Nato se je do upokojitve zaposlila v Foto Tivoli.

Fotografsko delo je zadovoljevalo njen nemirni, raziskovalni duh. Koder je hodila, je bil fotoaparat njen spremljevalec in svet ji je na vsakem koraku ponujal nove motive, nove izzive.

Privlačili so jo detajli iz preprostega kmečkega življenja, človek v delovnem okolju in druga področja človekovega sobivanja, posebno pa obrazi – od trdih potez delavca do zgubane in zgarane podobe starosti, predvsem pa izrazno tako zgovorni otroški obrazki.

Prav zato se ji je porodila ideja, kako v fotografski zapis ujeti trenutke igrive otroškosti na obrazih brezskrbnih brestaniških vrtičkarjev in jim po desetletjih dodajati nove drobce teh istih obrazov z iskricami desetletnega zorenja in sledovi časa, ki so zarisali prve življenjske izkušnje. Nastale so štiri razstave (1977, 87, 97 in 2007), ki so te iste otroke spremljale v njihovem odraščanju in zorenju v odrasle ljudi. Bila to edinstvena ideja in ob zadnji razstavi je nastala brošurica Obrazi, ujeti v trenutkih časa, ki ohranja spomin na takratna dogajanja.

Druga genialna njena ideja pa je bila, zbrati imena nekdanjih Brestaničanov, ki so v njej preživeli mladost in tako kot Vladka v srcu ostali povezani z Brestanico, čeprav jih je življenje poneslo v svet. Leta 2004 je nastal lep zbornik – Vezi, ki živijo, v katerem je vsak sam zapisal svojo življenjsko zgodbo, v vseh zapisih pa je čutiti nežno, neminljivo vez z domačim krajem. Pri izdaji ji je pomagala Nevenka Likar Žužek. Danes je ta knjiga vir dragocenih podatkov o razseljenih Brestaničanih, kakor jim je Vladka rekla.
S svojim delom in neusahljivim vrelcem idej je bogatila likovni utrip v Brestanici.

V letih 1985 in 86 so skupaj s študenti in člani društva fotografskih delavcev v Brestanici iskali motive in nastali sta 2 razstavi Brestanica v fotografijah.

Leta 1988 se je na gradu Rajhenburg z razstavo Likovniki v portretih in s svojimi deli predstavila portretne fotografije enajstih slovenskih likovnikov skupaj z izborom njihovih slik.

1992. leta sta skupaj z Rajkom Čubrom z razstavo V očeh Ladke in Rajka ob 111-letnici prihoda trapistov na grad Rajhenburg vsak na svoj način predstavila življenje menihov trapistov.

1998. leta pa je vodila žirijo in kot mentorica organizacijo likovnega natečaja Mostovi v Brestanici.

Leta 2013 je na podsreškem gradu zopet predstavila fotografije priznanih likovnikov, tokrat slikane v njihovih ateljejih med delom.
Bil je to tudi čas, ko sta z dolgoletnim prijateljem, etnologom Slavkom Kremenškom razgibala kulturno življenje tudi na Kozjanskem, skrbela med drugim za čudovit Kroflov mlin, ki je danes obnovljen kot lep primer naše dediščine. Vmes pa je bila vseskozi dejavna tudi v Ljubljani.

Prejela je priznanje KS Brestanica, predstavljena pa je tudi v brošuri krškega muzeja Spregledane – pozabljena polovica Krškega.
Še dvakrat je Vladka razstavljala na krškem področju. V organizaciji Društva ljubiteljev fotografije Krško je v letu 2011 bila v Dvorani v parku Vladkina razstava Slikarji in fotografinja, a zaradi bolezni se je Vladka ni udeležila.

Zadnjikrat pa je bila med nami na razstavi v počastitev njene 80-letnice 2. junija 2016 v Dvorani v parku. Za razstavo je izbrala zgovoren naslov Življenje je lepo. Tako je tudi sama čutila, ker je ljubila življenje, ljubila je prostost in mladost.

Zadnji dve leti in pol je preživela v domu starejših občanov v Idriji. Umrla je v Ljubljani 14. februarja 2018. Na njeno željo je pokopana v domači Brestanici. 

Večer v Vladkin spomin so popestrili brestaniški vrtičkarji, ki so s prisrčnim prizorčkom poosebili Vladko v fotografskem ustvarjanju in nam tudi zapeli. Razveselil pa nas je tudi harmonikar Tomaž Zupančič. Koroško narodno Kje so tiste stezice je zapel tenorist Marko Železnik, z violino ga je spremljala Nina Stropnik, ki nam je zaigrala solo še dve skladbi, Martina Kocjan pa je sodelovala s poetično besedo.

V obeh Vladkinih knjigah srečamo tudi »razseljenega Brestaničana« Silvana Omerzuja, režiserja, slikarja, priznanega lutkovnega umetnika, ki je rad prišel na spominsko prireditev. Zanimivo nam je predstavil svoje spomine na Brestanico in radi smo v mislih potovali z njim. Na koncu pa se je slikal skupaj z nekdanjimi Vladkinimi vrtičkarji, ki so se tudi prišli poklonit fotografinji.

Hvaležni smo gospe Vladki za obogatitev kulturnega življenja v Brestanici. Ponosni smo na domačine, ki so s trudom in voljo dosegli posebne uspehe v življenju, obogatili naš kulturni utrip in ponesli ime Brestanice v svet.

Margareta Marjetič, foto: Boštjan Colarič