’Vznožje’ Stanke Hrastelj

V sredinem večeru je v Valvasorjevi knjižnici Krško potekala predstavitev pesniške zbirke Stanke Hrastelj Vznožje, ki je v novembru lani izšla v zbirki Črna skrinjica pri Literarnem društvu IA iz Ljubljane. Ob Stanki Hrastelj, ki se je po začasnem domovanju v osrednji Sloveniji ponovno naselila v Krškem, je svojstven pečat na novoizdani knjigi dala tudi fotografinja in umetnostna zgodovinarka Nina Sotelšek s Sromelj. Ustvarjalki, obe po rodu iz Leskovca pri Krškem, sta začeli na projektu snovanja zbirke sodelovati že pred dobrimi desetimi leti, ko se je, kot je povedala Hrastelj, v večji meri posvetila pisanju pesmi, ki jih je zatem Sotelšek, nezavezujoče na njihovo sporočilnost, začela opremljati s črno-belimi fotografijami, ki jih je ustvarila z žepno camero obscuro.

Dosedanji ustvarjalni opus Stanke Hrastelj je zbranim slušateljem podrobneje predstavila direktorica knjižnice Urška Lobnikar Paunović, ki je poudarila, da avtoričina ustvarjalna pot ni le zgodba o literarnih uspehih, temveč tudi o bogatih in raznolikih življenjskih izkušnjah, ki jih je nabirala skozi opravljanje različnih del, od akviziterstva do novinarstva: »Ta pestrost ji je dala edinstven vpogled v človeško naravo, kar mojstrsko prepleta v svoje literarno ustvarjanje. Njene tri pesniške zbirke in dva romana (zbirke: Nizki toni, 2005; Gospod, nekaj imam za vas, 2009; Vznožje, 2024; romana: Igranje, 2012; Prva dama, 2018, op. p.) zaznamuje pogumno raziskovanje tem, ki pogosto ostajajo skrite pod površjem. Ukvarja se s samoto, duševnimi stiskami, družbenimi tabuji in skritimi plastmi človeške psihe. Ob tem njena poetika ostaja raznolika – vsakič si zastavi nov slog, ritem in ton, pri čemer ji je ironija eden najljubših izraznih sredstev.« Ali kot je dejala Hrastelj že pred časom, se v novonastalem delu v primerjavi s preteklimi ne želi ponavljati, temveč pri vsakem išče tako novo pot zase kot predrugačen poetični način izražanja. Kar je potrdila tudi v pričujoči pesniški zbirki Vznožje, ki je razdeljena v pet pesniških poglavij, naslovljenih Pričakovanje, Potovanje, Partuzija, Garota in Upanje.

Stanka Hrastelj je na predstavitvi svojega novega knjižnega dela s prebiranjem pesmi slušateljem posredovala pesmi iz ’prve roke’, saj je dejala, da le-te ne želi predstaviti skozi pogovor s sogovorniki: »Ne vem, zakaj bi vedno morale biti predstavitve knjige kot nekakšen zagovor knjige, vsaj tako se osebno pogosto počutim, kadar v dvoje, z moderatorjem, predstavljam knjigo. Poleg tega zelo rada prisluhnem prebiranju poezije.« Po njeno je namreč čar poezije ravno v njeni odprtosti, da nagovori bralca, četudi jo slednji dojema drugače kot sam avtor: »Gre pravzaprav za to, da se mi je cikel izlil po enem zelo zgoščenem občutenju v družbi zaradi neke politične situacije v letih 2012, 2013. Potem sem jo bolj pozorno opazovala, kot najverjetneje še marsikdo, in opazila, kako pogosto ljudje, pa ne samo politiki, v družbi nasploh, izkoristijo neko dobro, lepo, plemenito idejo in jo zlorabijo zaradi nekih ciljev, preračunavanj. Še sploh iz krščanstva, ki je staro že 2000 let, ki je močno, že zakodirano v naše gene. Zelo enostavno se je na to obesiti in se prezentirati kot zagovornik, četudi gre za zlorabo (vere, op. p.). Zato je ’upanje’ moj motiv, ki ga v zbirki preigravam, denimo, ko nekdo reče: vse bo dobro, lahko da je to tako, da gre za tolažbo, izrečeno upanje, drugič pa lahko iste besede izzvenijo kot grožnja.«

Dejan Koban, urednik Literarnega društva IA, v katerem izdajajo izključno le pesniška dela, je na predstavitvi dejal, da so dosedanji odzivi bralcev, kritikov, urednikov drugih založb in ostalih zainteresiranih oseb na pričujočo pesniško zbirko presegli vsa pričakovanja ter da bo knjiga, ki je izšla v nakladi 200 izvodov, že kmalu pošla, kar je vsekakor dosežek za poezijo, ki se kot literarna zvrst ne kupuje v tolikšnem obsegu kot druge.

B. M.

#povezujemoposavje