Zora Pevec – Redna obiskovalka kulturnih prireditev

Staro mestno jedro Krškega je bilo v poletnem času precej opustelo, kakor tudi druge ulice na levi strani Save. Kot njihovo stalnico pa je bilo vseeno pogosto srečati Zoro Pevec, ki je prav tako stalnica kulturnih dogodkov, saj spusti le redkokatero prireditev, pa še takrat običajno zaradi časovnega prekrivanja. Tudi tokrat sem jo ujela, kako je skozi mestni park hitela novim kulturnim doživetjem naproti. Nekoliko kasneje pa sva se v prijetnem ambientu parka zaklepetali kar do mraka, ko mi je odkrivala svoj pogled tako na življenje, okolje, pa tudi na vse tiste posebnosti, ki jo ohranjajo mladostno po videzu in duši.

Specialna pedagoginja v pokoju Zora Pevec živi v starem mestnem jedru. Kot pravi, je staroselka, avtohtona Krčanka in »tukaj mi je lepo«, še dodaja. Živi sama, je ločena, hčerka pa si je na drugi strani Save ustvarila družino. »Ponosna sem na hčerko, profesorico Mašo Agato Pevec Novak, ki opravlja humano poslanstvo pri vzgoji »problematične« mladine s ciljem, da le-to prevzgoji v koristne, dobrosrčne in poštene člane naše družbe. Zelo rada obiskujem njeno družino in vnuka Tiborja,« umirjeno pove, nato pa doda, da ima svoj dnevni ritual.

»Tako vstanem s sončnim vzhodom, naredim »pozdrav Soncu«. Nad tem sem navdušena zato, ker okupira celotne mišice. To ni besedni ritual, pač pa obred iz mojih aktivnosti, saj obiskujem skupino, ki se ukvarja z jogo. Dobivamo se ob torkih in četrtkih, skupina nosi ime Joga v vsakdanjem življenju. To so telovadne vaje, kjer dobim fizično pozitivno energijo. Moj moto je »Naj ne mine dan brez dela!«. Po jogi se mi odpro in mi oživi vseh sedem čaker in sem izpolnjena s pozitivno energijo. S to energijo grem potem dnevu naproti,« pojasni sogovornica in navede, da sledi zajtrk, potem pa hoja.

»Na dan prehodim od šest do osem kilometrov. Hodim po krških ulicah in včasih tudi širše. Pri tem pa delam vaje za ravnotežje, saj hodim po robniku pločnika in tako lovim vesoljno energijo. To je neraziskana energija in me zelo osrečuje. To je stik z neznanim, ki ga ozavestim,« premišljeno niza besedo za besedo in nadaljuje, »čutim, da imam pozitivno energijo, saj so v moji bližini, kot opažam, ljudje zelo radi. V vseh dimenzijah joge sem izredno srečna. Poudarila bi, da mi pomeni duhovnost zelo veliko, odgovarja mi tudi tišina in pogovarjanje z naravo. Svoj duhovni in duševni mir često najdem v naravi, se resnično z njo pogovarjam in ji znam v svoji meditaciji prisluhniti. Pri tem me asociira rek francoskega pisatelja Victorja Huga, ki je rekel: »Žalostno je pomisliti, da narava govori, le da je človeški rod ne posluša!« Sama se popolnoma vživim v duhovni svet in veliko meditiram in se soočam s svojo notranjostjo. Prizadevam si za svojo osebnostno rast, gojim vse pozitivne duhovne vrednote, ki so v zatonu.

Zelo pogrešam druženja s sosedi, ljudje si ne znajo vzeti čas. Sama pri sebi se zavedam, da je najlepše, kar človeku daš, da mu pokloniš svoj čas in pozornost. Zelo rada prisluhnem in pomagam ljudem, ki so v stiski. Sama v sebi ne gojim niti maščevalnosti niti hudobnosti,« je iskrena Pevčeva, ki je vesela, ko srečuje stare znance in z njimi poklepeta, saj, kot še pove, rada prisluhe tudi boleči duši. »Če lahko poslušam in svetujem, potem se temu v celoti posvetim. Nimam pa rada ljudi, ki samo obrekujejo. S tem, ko nekoga kdo obrekuje, mu vzame dobro ime. Lepše bi bilo, da bi ljudje pometali pred svojim pragom,« pove med pogovorom in doda, da se izogiba ljudi, ki se sprenevedajo, so zahrbtni in jih lahko poimenujemo negativci, med te negativce pa nikakor ne spada njen bivši mož, kakor je ob tem poudarila, zato mu želi mnogo zdravja ter vse dobro v življenju.

Po njenih besedah se je tudi struktura prebivalstva v Krškem v zadnjih desetletjih močno spremenila, saj je veliko prišlekov, ki se ne vklopijo »v naš življenjski utrip«. Tako so tudi ljudje bolj zaprti, kot opaža, saj je virtualni svet s sabo prinesel zaprtost, čeprav se po eni strani več komunicira, vendar se je zgubil stik z resničnim svetom. Tudi sama sicer rada uporablja virtualni svet, ki ji približa določene dogodke. Včasih tudi sama zabeleži kakšen dogodek in ga pošlje lokalnim medijem za objavo. Krško ima zelo rada, zaveda se svojih korenin, zato ne kritizira kar povprek, kakor pa navaja, je konstruktivna kritika vedno na mestu.

Zoro Pevec poznamo po urejenosti in uglajenem oblačenju, večinoma v svetlejših tonih in z zanimivimi klobučki na glavi. V to poletje pa je svoj stil malce predrugačila, hlače je zamenjala za krilo. Ob tem je dejala, da skrbi za svoj izgled, kar obleče, se želi dobro počutiti, čeprav pravi, da se oblači letom primerno, vendar vedno s kančkom elegance, saj obisk kulturnih prireditev zahteva tudi posebno pozornost z izbiro oblačil. »Že sama kultura je zame duhovna hrana, ki mi oplemeniti duha in telo. Rada obiskujem kulturne prireditve, ki jih imamo v Krškem kar precej, tudi poleti, ko se res veselim, da se jih lahko udeležim. V moji naravi je, da spodbujam kulturne ustvarjalce, se veselim z njimi ob njihovem uspehu, saj veliko truda vložijo v izvedbo prireditve. Vem, da lahko pohvala konstruktivno vpliva na njihovo ustvarjalnost. Zavedam se, da vsaka pohvala osebnostno gradi človeka in ga plemeniti,« razmišlja med mojim zapisovanjem in pove, da je bila tudi sama včasih zelo aktivna na mnogih področjih. Rada je planinarila, bila je planinska vodnica, plavalna sodnica, tabornica, pela je pri MePZ Viktor Parma. Za svoje delo v društvih je prejela številna priznanja, tudi na republiškem nivoju, kakor je povedala in na vse je izredno  ponosna.

Njeni hobiji so tudi potovanja, vse vrste plesov, petje, recitiranje, retorika, žurnalistika, gibanje s hitro hojo in tekom, joga, pa vrtičkarstvo, zeliščarstvo in zdravilne rastline, ki so nekaj posebnega, saj je mnenja, da za vsako bolezen raste rožica, samo treba je zares naravi prisluhniti in z njo dihati. »Moj zdravstveni karton je brez posebnosti, pa naj tako ostane še dolgo. Vseskozi se zavzemam za zdrav način življenja. Zelo rada berem in rešujem križanke, da si krepim možganske celice in s tem spomin ter posledično lahko tudi demenco. Vem, da je demenco mogoče preprečiti s socializacijo, s prijateljskimi druženji, s pogovori, tudi s kofetkanjem in prijetnim počutjem, kajti le štiri odstotke, kakor sem poslušala na nekem predavanju, je dednost, ostalo si pridelamo sami,« pripomni ob zaključku, ko še pove, da pretirano ne ponočuje, saj gre spat kakšno uro pred polnočjo. »Pred tem malce meditiram in nato zaspim. Nekaj počitka, pa zmerna in raznolika hrana, polna vitaminov in rudninskih snovi, pitje zadostnih količin sveže vode, vsakodnevno gibanje in dobre misli, da je tudi duša zadovoljna, to je zame dobitna kombinacija za zdravo življenje,« se še prisrčno nasmehne.

M. H.