Razstava grafik senovske devetošolke Klare Lovrić

V razstavišču Rumena stena, ki se nahaja v prostorih Višje strokovne šole Ekonomske šole Novo mesto, je bila v četrtek, 22. 1. 2026, otvoritev razstave grafik Klare Lovrić. Razstava je nastala v sodelovanju z Zavodom Prospectus.

Stereotipno si današnje otroke in mladino težko predstavljamo brez pametnih telefonov v rokah. Zato se velja vprašati, kdo jih resnično vzgaja. V Avstraliji z odgovorom niso zadovoljni, saj so prepovedali »socialna« omrežja do 16. leta.

V dvajsetem stoletju je obstajala razlika med visoko in nizko umetnostjo. V nizko umetnost so sodile sproščujoče vsebine, kot so stripi, doktor romani in vesterni, ki naj bi poneumljali. V 21. stoletju pa se je poneumljanje stopnjevalo v uničevanje možganov z digitalnimi tehnologijami. Na drugi strani naslednice visoke umetnosti v institucijah sodobne umetnosti preizprašujejo svoj položaj v družbi. Če njihov razvoj primerjamo z razvojem kiča, vsebin za oddih in sproščanjem, lahko govorimo o nazadovanju. Čeprav sodobna umetnost (s stališča splošne javnosti) komajda parira izzivom sodobnega življenja, lahko vsaj upočasni divjanje digitalnih orodij za samopozabo.

Na ta način je razstavo grafik Klare Lovrić mogoče razumeti kot obrambni okop. Razstava odraža zavetje, ki ga ustvarjalnost nudi odraščajoči osebi v dobi socialnih omrežij. Klara Lovrić je učenka 9. razreda OŠ XIV. divizije Senovo, svoje prve grafike je ustvarila pri devetih letih. Skupaj z mamo Nino Umek Lovrić, profesorico strokovnih predmetov ter bivšo samostojno podjetnico na področju obrtniškega in umetniškega oblikovanja, ustvarja na Bohorju pri Senovem in v Kostanjevici na Krki. Klarine grafike večinoma sodijo v kolagrafijo, zadnje pa tudi v tehniko suhe igle. Odtiskuje različne materiale in se poslužuje več vsebinskih področij. Na razstavi predstavlja svoje spomine s potovanj, dramskih del ter tudi bolj običajnih tem, narave in živali. Čeprav si Klara poklicno pot izbira izven umetniških voda, bo grafika prav gotovo našla mesto na njeni življenjski poti.

Igor Papež