Tabor obveznih izbirnih vsebin Nadiža 2026

Letos smo na Srednji šoli Krško izvedli že 15. tabor obveznih izbirnih vsebin (OIV), ki ostaja ena ključnih izkušenj vzgojno-izobraževalnega programa naše šole. Tabor ob reki Nadiži ni bil le organizacijski izziv, ampak celoletni projekt, ki je zahteval premišljeno in dovolj zgodnje načrtovanje, ter predvsem tesno sodelovanje vseh vključenih – od učiteljev do spremljevalcev in dijakov ter njihovih staršev.

Tak tabor se ne zgodi sam od sebe. Nastaja skozi usklajevanje, pripravo, prilagajanje in skupno odgovornost. Podporo takšni izvedbi že od začetka izraža in nudi organizator obveznih izbirnih vsebin Miran Pungerčič, letos nas je na taboru prvič obiskal tudi ravnatelj Jože Pavlovič, ki je poskrbel tudi, za to da nam je podjetje Kostak posodilo dva generatorja ter uredil nagrade za najboljšo ekipo, hišnik Jože Umek  je poskrbel za vso tehnično opremo, aktiv strojnikov pa nam je že za lanski tabor pripravil nabor orodja, ki je prišel še kako prav za manjša popravil, letos smo si ogledali tudi tekme svetovnega prvenstva v nogometu, pri čemer nam je s posojo večjega platna in projektorja pomagal Simon Mavsar. 

Posebna zahvala za tvorno in aktivno sodelovanje v celotnem šolskem letu, ki je imelo za posledico skoraj 100% udeležbo na letošnjem taboru gre razredničarkam Simoni Karl, Tjaši Seničar, Sandri Mavsar, Metki Molan Krošelj in razredniku Marku Jazbecu.

Marko Jazbec in Ana Preskar sta s strokovnim pristopom gradila most med teorijo in prakso na področju strojništva, medtem ko je Tjaša Seničar s svojo pozitivno energijo in jasnostjo fizikalne vsebine dijakom na bregu Nadiže razložila na razumljiv, zanimiv in praktičen način. Aleksandra Kožar je s predanostjo vodila športne turnirje in delavnico Metode učenja ter s tem pomembno prispevala k razgibanemu in vsebinsko bogatemu programu. Matej Mlakar pa je kot vedno z veliko zavzetostjo skrbel za orientacijo in pohode, vodil delavnice matematike v naravi ter planinske šolr, hkrati pa na lastno pobudo v tem šolskem letu razvil posebno aplikacijo Tabor Nadiža v okolju PowerApps. Ta nam je bila v dragoceno pomoč pri vrednotenju dela, orientaciji ter spremljanju napredka dijakov, s čimer je tabor dobil še dodatno organizacijsko in didaktično podporo. Pomemben del zgodbe je Matic Plevanič, ki je s svojo prisotnostjo, pripravljenostjo pomagati in skrbjo za taborni red in delavnice prve pomoči prispeval k dobremu vzdušju ter nemotenemu poteku dejavnosti. Pri izvajanju vsebin prve izmene so bili izjemnega pomena tudi zlati Mepijevci Nik Hriberšek, David Pisek, Luka Lapuh in Gašper Presker, ki so pomagali kot spremljevalci ter izvajalci vsebin. Zaradi pozitivne energije vseh vključenih, potrpežljivosti in človeškega pristopa je tabor postal več kot program – postal je izkušnja, ki jo dijaki odnesejo s seboj, presegel je okvir “šolskega programa” in postal resnična življenjska izkušnja.

V nadaljevanju so odlomki iz kronik, ki so jih o dejavnostih tabora pisali dijaki.

DNEVI SO BILI PREPLET DELAVNIC, ORIENTACIJE, RAZISKOVANJA IN SKUPINSKEGA DELA.

Marcel: “Včeraj smo se zbudili zgodaj zjutraj in pripravili zajtrk za vse. Ko smo vse pospravili, smo se odpravili na delavnice, kjer smo gradili jez na reki, izdelovali most in merili hitrost vode. Po kosilu smo imeli orientacijo in iskali kontrolne točke, nato pa smo se za nagrado kopali v reki. Dan je bil zelo zanimiv, poučen in zabaven, saj smo se veliko naučili, se gibali na svežem zraku ter uživali v družbi prijateljev. Na orientaciji smo hodili po različnih poteh in odkrivali skrite kotičke doline. Videli smo, kako lepo je lahko v naravi, tudi če se moraš malo potruditi. Med potjo smo se pogovarjali, včasih smo se tudi izgubili, ampak smo vedno našli rešitev. Na koncu smo bili utrujeni, ampak zadovoljni, ker smo uspeli.”

POHOD NA STOL JE BIL EDEN NAJZAHTEVNEJŠIH IZZIVOV TABORA.

Gal: »Zjutraj smo se zbudili ob pol sedmih, pojedli zajtrk in se pripravili na pohod. Pot se je najprej vzpenjala skozi gozd, kjer smo opazovali naravo in se pogovarjali. Kasneje je bil vzpon bolj strm in naporen, ampak smo se med seboj spodbujali. Ko smo prišli višje, so se odprli razgledi na gore in doline, kar nam je dalo dodatno motivacijo. Po nekaj urah hoje smo prišli na vrh Stola, kjer smo si vzeli čas za počitek in malico. Občutek je bil odličen, saj smo bili ponosni nase, da nam je uspelo. Pot nazaj je bila lažja, a smo morali biti previdni. Ko smo se vrnili v tabor, smo bili utrujeni, a zadovoljni.«

Lin: »Prišli smo peš na Stol. Na vrhu smo si malo odpočili in se pripravili na iskanje zakopanih predmetov iz prve svetovne vojne. S Svitom in Luko smo se odpravili na lov. Pri iskanju nam je pomagal detektor kovin. Prvi dve najdbi sta bili skromni, našli smo dve konzervi. Po približno 30 minutah iskanja smo naleteli na veliko nahajališče nabojev. Po 40 minutah kopanja smo končno izkopali nekaj zanimivega. Videli smo, da je eden od padalcev zasilno pristal. Odšli smo do njega in ga vprašali, kako je. S padalcem je bilo vse v redu. Ker smo bili v velikem zaostanku, smo se nato hitro odpravili proti taboru. Pot do tabora je bila daljša, kot smo pričakovali. Odpravili smo se čez jaso, kjer so bili še vedno vidni ostanki vojne (bunkerji, bojni jarki, kraterji). Na poti smo srečali koze in krave. Okoli jase je bila napeljana bodeča žica, pod katero smo se splazili brez ureznin. Kamnita cesta nas je nato vodila naravnost v dolino. Pot se je zelo vlekla, saj je bila speljana čez celotno strmino hriba. Da bi si jo skrajšali, smo se odločili, da del poti presekamo in gremo skozi gozd. Prišli smo na travnik, s katerega nas je nato pot vodila vse do vasi Podbela, v bližini katere se nahaja tudi tabor.«

ŽIVLJENJE V ŠOTORIH JE DIJAKE POSTAVILO IZVEN NJIHOVE CONE UDOBJA.

Jan: »Na taboru smo spali v šotorih, kar je bilo za večino nekaj novega. Zvečer nismo takoj zaspali, saj smo se še pogovarjali in smejali. Včasih je bilo kar glasno, zato so nas mentorji opozorili, naj se umirimo. Ko smo končno zaspali, smo ponoči slišali čričke in druge zvoke iz narave. Spanje ni bilo tako udobno kot domača postelja, ampak smo se navadili. Zjutraj smo se zbudili zgodaj, ker je bilo hitro svetlo in ker se je že začelo dogajanje. Veliko časa smo preživeli skupaj, se pogovarjali in se še bolj spoznali. Mislim, da je bilo to eden boljših delov tabora.«

KUHANJE NA PROSTEM JE ZAHTEVALO SODELOVANJE IN ORGANIZACIJO.

Žan: »Dopoldne smo se zbrali pri kuhinji in začeli pripravljati vse za kosilo. Najprej smo pripravili gorilnike, nato smo začeli rezati zelenjavo in pripravljati sestavine. Vsak je imel svojo nalogo in skupaj smo poskrbeli, da je vse teklo kot mora. Med kuhanjem smo se pogovarjali in smejali, včasih je šlo kaj narobe, ampak smo vse takoj rešili, zato so nam ob strani ves čas stali mentorji. Ko je bilo kosilo končano, smo bili vsi že zelo lačni. Hrana je bila presenetljivo dobra, čeprav smo jo kuhali zunaj in v zelo velikih loncih. Vsakič smo pripravili obroke za 80 ljudi, da je bilo dovolj za repete za najbolj lačne. Na koncu smo bili zadovoljni, saj smo videli, da nam je uspelo, ko so naši sošolci pojedli obrok, ki smo ga skuhali sami.«

Marcel: »V ponedeljek se je kulinarični program začel z zajtrkom ob devetih, osrednji topli obrok pa je bil razdeljen v dve skupini. Za kosilo je bila postrežena krepčilna in domača ribana kaša v juhi, ki je poskrbela za prijetno osvežitev sredi dneva, dan pa se je zaključil z večerjo ob osmih zvečer, ko so bile na vrsti priljubljene testenine z bogato bolonjsko omako.
Torek se je začel zgodaj, saj je bil zajtrk že ob sedmih zjutraj, bil je samopostrežni, privoščili smo si lahko kosmiče, čokolino, namaze, pa tudi salamo in kruh. Prva skupina si je za zajtrk pred odhodom na Stol pripravila umešana jajca z ocvirki, saj so njihovi starši za tabor podarili kar 170 jajc. Za popotnico na Stol smo si vsi v nahrbtnike razdelili kruh, salame, sir in piškote ter si na vrhu privoščili enourno malico.  Po vrnitvi s hriba je ob štirih popoldne izjemno teknilo obilno kosilo, saj sta bila na jedilniku slasten golaž in polenta. Večerja ob devetih pa so bile hrenovke ter sveža zelenjava. Sreda, se je začela z zajtrkom ob deveti uri. Jutro smo si vsi posladkali z namazi, saj so bili na voljo med, marmelada in svež kruh. To sladko in energijsko polno jutranje okrepčilo je dalo pravo motivacijo za pohod do Kreda, kjer smo imeli orientacijo, lahko smo se preizkusili v športnem plezanju, večina pa je plavala v tolmunih Nadiže. Po vrnitvi v tabor nas je čakalo kosilo – tolminske klobase in riž z bučkami, za večerjo pa so bile testenine s slanino in paradižnikovo omako, nekateri so si vsak večer po večerji ob ogledu nogometne tekme na ognju pekli krompir. V četrtek zjutraj smo si ponovno privoščili kosmiče, nato je sledila orientacija Podbela, za kosilo je bila okusna piščančja obara s krompirjem, ki nam je dala dovolj energije za popoldanske delavnice in polfinale ter finale odbojke in nogometa, zvečer so naši žarmajstri vrhunsko spekli toliko čevapčičev, da jih je bilo dovolj za porcijo šestih za vsakega ter številne repeteje. Vseh je na koncu zmanjkalo, nekateri so jih pojedli za dvomestno število. Zraven smo si sami narezali še svežo papriko, paradižnik, mlado čebulo, dodali pa še ketchup in gorčico ter kajmak. Prava pojedina je bila to. Zjutraj zajtrk – zadnji dan smo si med domačimi namazi naših mamic privoščili tudi Nutelo, za kosilo pred odhodom domov pa smo pojedli juho z ribano kašo. Lačni res nismo bili.«

ORIENTACIJA JE BILA KOMBINACIJA GIBANJA, RAZMIŠLJANJA IN SODELOVANJA.

Žan: »Na orientaciji smo dobili nalogo, da poiščemo določene točke. Vsaka skupina je imela svojo pot, zato se nismo veliko srečevali. Med potjo smo videli prelepe kotičke narave in nekateri so se šli osvežit v reko Nadižo. Reka je bila zelo prijetna in osvežilna.Med orientacijo smo se pogovarjali o taboru in o tem, kako ga doživljamo. Za nekatere je bil zelo dober, za druge malo manj, ampak vsi smo sodelovali. Na koncu smo spoznali, da je bila aktivnost zabavna in tudi poučna. Naučili smo se, kako se znajti in kako sodelovati v ekipi.«

ŠPORTNI TURNIRJI SO OKREPILI TIMSKI DUH.

Maks: »Na taboru Nadiža smo imeli turnir v odbojki, na katerem so sodelovale skupine od 11. do 15. skupine. Turnir je bil zelo zanimiv, saj smo se med seboj pomerili v več napetih tekmah. Poleg tekme pa je hkrati bilo pomembno tudi druženje in zabava. Vse skupine so se zelo dobro izkazale ter pokazale veliko športnega duha in ekipnega sodelovanja. Na igrišču smo lahko videli veliko lepih podaj, uspešnih servisov in požrtvovalnih obramb. Nekatere tekme so bile zelo izenačene, zato je o zmagovalcu odločalo le nekaj točk. Po številnih odigranih tekmah je prvo mesto osvojila skupina pod vodstvom Kristjana. Mi smo osvojili 2. mesto, saj smo v odločilni tekmi za prvo mesto izgubili proti Kristjanovi skupini. Tekma je bila zelo napeta in polna dobrih akcij na obeh straneh. Kljub porazu smo zadovoljni z našo igro, saj smo se borili do konca in pokazali nekaj odličnih potez. Ponosni smo, da smo prišli vse do finala in osvojili drugo mesto. Tretje mesto je osvojila skupina pod vodstvom Milutina, ki je prav tako odigrala zelo dober turnir. Tudi druge skupine so pokazale veliko znanja in vztrajnosti ter prispevale k uspešni izvedbi turnirja. Turnir je ves čas potekal v odličnem športnem duhu. Vsi smo uživali in se ob igri zabavali. Poleg tekmovalnosti smo pokazali tudi medsebojno spoštovanje in pošteno igro. Preživeli smo lepo popoldne, polno smeha, navijanja in dobre volje. Ta turnir bo zagotovo ostal eden izmed lepših spominov na taboru Nadiža.«
 
Manuel: »V ponedeljek, 15. junija 2026, smo se zvečer zbrali ob večerji in skupaj spremljali tekmo svetovnega prvenstva v nogometu med Belgijo in Egiptom. Vsi smo pričakovali zanimiv obračun, zato je bilo vzdušje od samega začetka veselo in polno pričakovanj. Medtem ko smo gledali prenos, so nekateri zakurili ogenj in začeli peči klobasice. Vonj po pečenih klobasicah se je širil naokrog in ustvaril prijetno domače vzdušje. Tekma je bila napeta, saj sta obe reprezentanci igrali borbeno, a hkrati previdno. Egipt je dosegel zadetek, Belgija pa je odgovorila z izenačenjem, zato se je srečanje končalo z rezultatom 1 : 1. Kljub zanimivemu dogajanju na igrišču smo se soočili tudi z nepričakovanimi težavami. Med projekcijo se je nenadoma ugasnil generator, zaradi česar je bil ogled za nekaj časa prekinjen. Ko smo ga ponovno zagnali, se težave niso povsem končale, saj je projekcija večkrat zatikala in slika ni delovala tekoče. Med prekinitvami smo se pogovarjali o nogometu, se šalili, obujali spomine na prejšnja prvenstva in ugibali, katera reprezentanca bo letos osvojila naslov prvaka. Čeprav so tehnične težave nekoliko pokvarile spremljanje tekme, nam niso vzele dobre volje. Večer smo zaključili v prijetnem razpoloženju, ob pogovorih, smehu in občutku, da smo skupaj doživeli poseben in nepozaben dogodek.«
 
Tabor OIV Nadiža 2026 je potrdil, da so tovrstne oblike dela izjemno pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa. Dijaki so skozi neposredno izkušnjo razvijali znanja, ki presegajo šolske predmete: samostojnost, odgovornost, sodelovanje, vztrajnost in sposobnost reševanja problemov v realnih situacijah. Učenje je potekalo celostno – z mislijo, telesom in odnosom do drugih. V okviru tabora so bile izvedene ključne vsebine obveznih izbirnih vsebin (OIV), in sicer športni dan, zdravstvena vzgoja, vzgoja za mir, nenasilje in družino, metode učenja ter naravoslovne dejavnosti.

Pomembna dodana vrednost tabora je bila tudi povezava teh vsebin v smiselno celoto – dijaki posameznih dejavnosti niso doživljali ločeno, temveč kot del skupne izkušnje, kjer se znanje prepleta in dopolnjuje, saj tak pristop omogoča globlje razumevanje in trajnejše učenje. Dijaki na ta način ne odnesejo le informacij, ampak konkretne izkušnje: kako delovati v skupini, kako se znajti v naravi, kako prevzeti odgovornost in kako vztrajati, ko postane naporno.
Tabor OIV tako ni le izpolnitev obveznega programa, ampak predstavlja pomemben prostor osebnostne rasti, kjer šola pokaže svojo širšo vlogo – ne le kot posredovalka znanja, ampak kot okolje, v katerem se oblikujejo zanesljivi, odgovorni in povezani mladi ljudje.

Vodja tabora: Alenka Špan