Časopis za pokrajino Posavje
25.06.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

​Včeraj in danes Blagovnice Brežice

Objavljeno: Petek, 17.02.2023    Rubrika: Ne spreglejte Bralci pišejo
Slika 1

Mogočna trgovska hiša je bila Brežicam v ponos in okras. Vir: Posavje, Slovenija, Jugoslavija. Krško-Brežice-Sevnica, 1982.

Svojčas oblegano, sedaj pa že vrsto let opustelo Blagovnico Brežice je 12. septembra 1980 odprlo domače trgovsko podjetje Emona Posavje Brežice. V modernem objektu na križišču Ceste 21. maja, današnje Bizeljske ceste, z mestno obvoznico je bilo v Posavju na enem mestu prvikrat mogoče dobiti najširši nabor potrošniškega blaga.

Mogočna trgovska hiša s tremi etažami in priročnim parkiriščem je bila Brežicam v ponos in okras ter je s svojo ponudbo in dogajanjem kmalu postala prepoznavna daleč naokoli. V njeni zgodbi – od izgradnje in začetkov delovanja do postopnega zapiranja in brezperspektivnega propadanja – razbiramo družbene in gospodarske procese, ki so v zadnjih desetletjih preobrazili slovensko družbo in sámo mesto Brežice.
 
Razmah množične potrošnje
 
Slika 2

Pogled na Blagovnico Brežice kmalu po izgradnji s ptičje perspektive. Vir: Region: 1963–1983. Novo mesto 1983.

V socialistični Sloveniji oziroma Jugoslaviji je industrializaciji, urbanizaciji in rasti srednjega sloja sledila potrošniška revolucija, pri čemer je elitno potrošnjo začela zamenjevati množična. V Jugoslaviji se je kupna moč prebivalstva začela krepiti po letu 1968, ko je bil z uveljavitvijo potrošniških kreditov v kratkem času narejen velik napredek v opremljenosti gospodinjstev z industrijskimi proizvodi trajnejše rabe. Preobrazbo nakupovalnih navad v deželi pod Triglavom po zahodnih zgledih je naznanilo odprtje ljubljanske veleblagovnice Maximarket na Trgu revolucije (danes Trg republike) leta 1971. Največja in najbolj prestižna trgovina v centru republiške prestolnice je postala predhodnik in vzor blagovnic, ki so zatem vzniknile v številnih slovenskih mestih. Do leta 1985 jih je bilo odprtih že 60, medtem ko jih je leta 1960 delovalo zgolj pet.
 
Slika 3

Glavni projektant blagovnice Janez Vojko Cerovšek v sedemdesetih letih. Hrani: Samo Vojko Cerovšek.


»Čeprav je v sedemdesetih letih treba iskati razloge za poslabšanje gospodarskega stanja in izbruh krize na prelomu desetletja, je bil v vsem povojnem obdobju z vidika življenjske ravni ravno ta čas za Jugoslavijo (in Slovenijo), najboljši,« ugotavlja dr. Marta Rendla v svoji študiji o življenjski ravni v jugoslovanskem socializmu Kam ploveš standard?. Ugodne gospodarske razmere, hitra rast proizvodnje blaga široke porabe ter odprtost državne meje za zasebna potovanja v tujino, so bili poglavitni dejavniki, ki so spodbudili razmah množične potrošnje v sicer politično »svinčenih« letih. Ker so osebni dohodki na leto rasli – četudi le malenkostno – hitreje kot cene življenjskih potrebščin, so mogli jugoslovanski potrošniki v povprečju nabavljati vse več oziroma vse bolj kakovostne dobrine. Za pokritje trgovinskega primanjkljaja spričo vse večjega razkoraka med izvozom in uvozom je vodstvo države moglo najemati tuja posojila, zaradi česar je skozi celotno desetletje uspelo vzdrževati privid naraščajoče blaginje. Opisane razmere so tudi v Sloveniji spodbudile nagel razvoj trgovinske dejavnosti, ki ni obšel niti Brežice in to ne glede na to, da je bila občina po razvitosti in blaginji prebivalcev na repu republiške statistike.
Slika4

Blagovnica Brežice že vrsto let spominja na hišo strahov. Foto: Dejan Pacek.


 
Remek delo
 
Leta 1980, deset let od prve napovedi izgradnje, so Brežice dobile sodobno blagovnico, kjer je bilo raznovrstno blago naprodaj na več tisoč kvadratnih metrih površin. Pred tem je bila najsodobnejša brežiška trgovina samopostrežni market iz leta 1968 na Cesti 21. maja. Ponudbo marketa »na Hrastinci« je v mestu dopolnjevalo več manjših specializiranih trgovin in seveda mestna tržnica, ki je pred selitvijo na današnje mesto domovala v senci kostanjevega drevoreda med sedežem občine in Vodovodnim stolpom. Poleg navedenih mest trgovanja je bilo še desetletja po drugi svetovni vojni pomemben kraj poslov in vsakršnih kupčij sejmišče ob starem brežiškem mostu, daleč naokoli znano po prodaji prašičkov.
 
Investitor Blagovnice Brežice,  trgovsko podjetje Emona Posavje Brežice, je izdelavo projekta zaupal biroju Region iz Brežic. Za vodjo projekta in glavnega projektanta je bil določen diplomirani inženir arhitekture Janez Vojko Cerovšek. Tako odgovorna naloga mu je bila zaupana prvikrat, odkar se je zaposlil v najstarejšem posavskem projektivnem biroju. Pri tem se je mogel opreti na izkušnje, pridobljene s sodelovanjem z arhitektom Edvardom Ravnikarjem pri načrtovanju Maximarketa.

Samo Vojko Cerovšek, sin Janeza Vojka Cerovška, s stališča projektanta sodi, da v očetovem opusu Blagovnica Brežice predstavlja najbolj uspel projekt in pravo »remek delo«, ki je bilo glavnemu projektantu, investitorju in mestu upravičeno v ponos. Tadeja Cerovšek iz spominov na očeta na to temo pove naslednje: »Snovanje in razmišljanja o projektu je oče vnesel tudi v domače okolje, saj je z družino delil svoje navdušenje, dileme in strast ustvarjanja. Idejnim in tehničnim rešitvam je posvečal vsaj toliko pozornosti kot likovnim detajlom in dizajnu. Tako je na primer sam ustvaril in izrisal pisavo za logotip “Blagovnica Brežice”. Vedno si je prizadeval združiti estetiko in funkcionalnost na optimalen način. Sicer se je oče takoj po opravljeni diplomi na ljubljanski fakulteti za arhitekturo odpravil na zasebno raziskovalno potovanje po Evropi. Pridih svetovljanstva in, kot se je sam rad izrazil, pogleda “čez planke” je gotovo zaznati tudi v projektiranje blagovnice. Rad je sodeloval pri prizadevanjih za splošen razvoj v tistem obdobju, in pomagal odpreti vrata kakovostnejšemu bivanju v naših krajih.« Temu dodajmo, da celo površni opazovalec lahko opazi, da je stavba blagovnice s svojim izčiščenim in skladnim videzom pravo nasprotje do brezdušnosti tipiziranim sodobnim trgovskim objektom.
 
»Težko pričakovana, veliko obetajoča«
 
Odprtje blagovnice 12. septembra 1980 je pri udeležencih dogodka, ki je imel vse značilnosti ljudskega praznika, ustvarilo vtis, da se Brežicam vrača stari sloves in da se bo mesto uveljavilo kot središče trgovine, katerega pomen bo zopet segal krepko čez občinske meje. Na stotine kupcev od blizu in daleč je nestrpno čakalo, kdaj se bodo odprla vrata »težko pričakovane, veliko obetajoče blagovnice« ob glavnem vhodu v mesto. V Brežicah so ta dogodek zanosno proslavili, zbrani pa so z vidnim zadovoljstvom prisluhnili zlasti napovedim, da jim ne bo več treba po zahtevnejših nakupih v oddaljena večja trgovska središča.
 
Po registracijskih številkah parkiranih avtomobilov pred blagovnico je dopisnica Dolenjskega lista Jožica Teppey tedaj presodila, da se bo po zaslugi blagovnice krog kupcev v brežiških trgovinah zopet razširil na bližnje hrvaške kraje. Na Brežice so se namreč že v predvojnih časih navezovali kupci v obmejnem pasu od Samobora in Bregane do Zaprešića, Klanjca in Kumrovca. Začetna založenost blagovnice je vzbudila dober vtis, kolektiv delovne organizacije Emona Posavje pa je njenim prvim obiskovalcem zagotavljal še pestrejšo izbiro za naprej. Slednje je moralo biti balzam za ušesa potrošnikov, ki zaradi vse ostrejše gospodarske krize in odgovarjajočih protikriznih ukrepov (omejitev deviznega prometa in uvoza blaga za široko potrošnjo) niso mogli po lastnih željah in potrebah dostopati do vse daljšega seznama potrošniških izdelkov in gradbenega materiala.

Daleč največja brežiška trgovska hiša s 5.800 kvadratnimi metri prodajnih, gostinskih in skladiščnih površin v treh etažah je tistega petka dopoldne začela tešiti potrošniške potrebe obiskovalcev ob blizu in daleč. Slednje potrjuje podatek, da so bili kupci s krajev onstran Sotle tekom osemdesetih letih zaslužni kar za polovico prometa blagovnice. V njej je kupec našel od šivanke do avtomobila (zadnja trditev ni pretirana, saj je v blagovnici nekaj let domoval avtosalon). Poleg restavracije v enoetažnem prizidku na južni strani objekta in marketa v kletni etaži je blagovnica premogla deset trgovinskih oddelkov. Ponudbo blagovnice je zaokrožila banka, ki se je vselila v naknadno zgrajen prizidek na severni strani stavbe.
 
Izstavljen račun
 
Prihod Poslovnega sistema Mercator v Brežice ob izteku drugega tisočletja je imel različne posledice za najznamenitejši mestni trgovini: medtem ko je marketu na Bizeljski cesti prinesel preporod, je za Blagovnico Brežice predstavljal začetek konca. Prvi slovenski trgovec je namreč sodeloval pri temeljiti prenovi priljubljenega marketa v letu 1999, a je s sočasno odločitvijo, da kupi največjo brežiško podjetje Posavje trgovina in vzpostavi hipermarket v takrat že uveljavljenem nakupovalnem središču Intermarket v Črncu pri Brežicah, zapečatil usodo blagovnice. Tako je v Brežicah stekel proces, ki se je v večjih slovenskih mestih odvijal že od začetka devetdesetih let, ko so na mestnih obrobjih začeli vznikati veliki nakupovalni centri. Prav tedaj so se že začela množiti znamenja, da so minili časi, ko so brežiške trgovine zaradi večje ponudbe in nižjih cen v primerjavi s ponudbo doma preplavljali hrvaški kupci.

Navedene okoliščine so brežiško trgovino pripeljale v krizo, za katero so najvišjo ceno plačali manjši trgovci in Blagovnica Brežice, a najočitneje mestno središče, ki je izgubilo do tedaj prevladujoči trgovski značaj in utrip, katerega danes zgolj delno nadomeščata gostinska in poslovna dejavnost. Trgovine, razvrščene ob glavni brežiški ulici, so začele ena za drugo zapirati vrata, k čemur je poleg sorazmerno skromne kupne moči občanov in usihanja števila hrvaških kupcev pomembno, če ne kar odločilno, prispevalo množenje možnosti za izvedbo nakupa v prometno enostavno dostopnih trgovinah na robu mesta ali ob njegovih vpadnicah. Opisan proces je pospeševala občinska oblast, ki je s spremembami prostorskega načrta omogočila prihod novih trgovskih družb v mesto, utemeljujoč ta korak z argumentom, da je konkurenca dobrodošla za potrošnike in prinaša nove zaposlitve. V takšnih razmerah je postajala vprašljiva nadaljnja usoda Blagovnice Brežice. Na upad kupcev je njen lastnik odgovoril s krčenjem ponudbe in zapiranjem oddelkov, toda potrošnike s spremenjenimi navadami in pričakovanji so njeni opusteli prostori dodatno odvračali od obiska.
 
V žalostnem stanju
 
Leta 2004 so se nad Blagovnico Brežice začeli zbirati temni oblaki. Tega leta ji je promet prvič padel do te mere, da je prenehala biti rentabilna. Nedorečenosti glede prihodnosti Blagovnice Brežice je bilo konec leta 2006, ko je Mercator povsem izpraznil trgovski del stavbe. V njem so v letih 2009–2012 trenirali člani Atletskega kluba Brežice, nato pa je, povsem zapuščen, začel vidno propadati in se skupaj z zanemarjeno okolico preobrazil v osrednjo mestno sramoto. V javnosti je prevladalo mnenje, da je Mercator sam uničil uveljavljeno trgovsko hišo na najboljši lokaciji v Brežicah, ko se je nekaj let prej na obrobju mesta odločil odpreti hipermarket. Vendar ostaja dejstvo, da je bil ta bolj skladen z zahtevami in željami sodobnega potrošnika. Usoda brežiške blagovnice tako ni izjema, ampak posledica strukturnih sprememb v trgovski dejavnosti na eni in strategije lastnika na drugi strani.

Mercator se je v primeru Blagovnice Brežice izkazal kot slab gospodar in skrbnik svojega premoženja, ki le stežka prevzema odgovornost za stanje propadajočega objekta in njegove neugledne okolice na eni od najbolj frekventnih točk mesta. Sedanje stanje je v kričečem nasprotju s časi, ko je v Brežicah blagovnica izstopala po stalnem vzdrževanju trat in gredic ter po urejenosti okolice vred s parkirnimi površinami. Vrsto let je bilo čiščenje in urejanje območja blagovnice skrb prostovoljcev, kar še dodatno osvetli neodgovorno ravnanje lastnika. Podobno učinkuje izjava vodje blagovnice, Gorana Krošlja, za Dolenjski list leta 1985: »Naše vodilo je, da obiskovalec hiše po dvorišču oceni, kakšen je gospodar.«

Trenutna situacija spominja na gordijski vozel; območje Blagovnice Brežice ima tri lastnike (izvajalec zdravstvene dejavnosti, gostinec in Mercator), ki ne uspejo doseči dogovora glede bodočnosti objekta. Pri Mercatorju naj bi sicer bili v fazi usklajevanja idejne zasnove novega trgovskega objekta na lokaciji blagovnice. V podjetju pojasnjujejo, da bodo v primeru odločitve za novogradnjo na isti lokaciji blagovnico preko razpisa prodali izbranemu vlagatelju, ki bo nato zgradil nov objekt, v katerem bo gostovala Mercatorjeva prodajalna. Zaradi sovpadanje več dejavnikov – v meglo zaviti načrti lastnika, odsotnost vizije s strani občinske oblasti in neosveščena javnost – stavba Blagovnice Brežice najbrž ne bo doživela revitalizacije po zgledu kranjske veleblagovnice Globus in bo v zadnji posledici dopolnila seznam uničenih kakovostnih primerkov slovenske moderne arhitekture.
 
Dr. Dejan Pacek,
Knjižnica Brežice
« Nazaj na seznam