Črkujem in spoznavam: Križemkraž po vodnih naseljih po Posavju

V mesecu marcu, ki je tematsko posvečen odgovornemu ravnanju z vodo, se v rubriki Črkujem in spoznavam navezujemo na posavske kraje, ki nosijo v zemljepisnih lastnih imenih značilnosti naselbin, ki so se z vidika dostopnosti do vodnih virov tako za prebivalstvo kot živino in kmetovanje razvijala in širila v neposredni bližini tekočih ali stoječih voda ali pa njihova poimenovanja povzemajo različne vodne pojave, kot so izvir, mokrišče, ponikanje, studenec, slap …

Tako nosi vodni predznak naselje Studenec (pravopisna raba: na Studencu, studenški, Studenčan/ka/i) v istoimenski KS na območju občine Sevnica, le slaba dva kilometra od Studenca pa leži naselje Ponikve pri Studencu (v Ponikvah pri Studencu, ponikovski, Ponikovljan/ka/i, pogostejša rabi: Ponikovčan/ka/i). Ime Ponikve nosi tudi naselje v KS Velika Dolina v brežiški občini, ki pa se od prej omenjenega naselja razlikuje po pravopisni rabi (na Ponikvah, ponikovski, Ponikovčan/ka/i ali Ponikovec/ka/ci). Tako kot občnopomenski izraz ’studenec’ ponazarja manjši vodni izvir ali obzidan vodni vir, to je vodnjak, tako ’ponikva’ pomeni vodo, ki ponikne pod zemljo, v jamo.

Če se na tem mestu povrnemo v občino Sevnica, je voda zaznamovala naselje Hinje (v Hinjah, hinjski, Hinječan/ka/i, v rabi tudi Hinjec/ka/ci), saj je poimenovano po potoku Hinja, ki v dveh krakih, ki se zatem združita pri naselju Koludrje, izvira v okolici Šentjanža. Potok Hinja, bogat po potočnih postrvih, se v nadaljevanju pri Tržišču zlije v reko Mirno. Po etimološki razlagi naj bi na ta način pridobilo poimenovanje naselje Slap (na Slapu, slapski, Slapčan/ka/i) na območju KS Loka pri Zidanem Mostu, ki se je do leta 1984 imenovalo Obrežje pri Zidanem Mostu, vendar pa ime naj ne bi označevalo kraja s slapom, temveč kraj v bližini reke z več vrtinci ali brzicami. Vodno ime nosita tudi naselji Spodnje Vodale (v Spodnjih Vodalah, spodnjevodalski/vodalski, Spodnjevodalčan/ka/i, krajše tudi Vodalčan/ka/i) in Zgornje Vodale (na Zgornjih Vodalah, zgornjevodalski, Zgornjevodalčan/ka/i, dovoljeno tudi zgolj Vodalčan/ka/i) na območju KS Tržišče, posredno pa tudi vzhodno od Boštanja ležeče naselje Log (na Logu, loški, Ložan/ka/i) na desnem bregu reke Save, Loka pri Zidanem Mostu (v Loki, loški, Ločan/ka/i), pa tudi Loče (v Ločah, loški, Ločan/ka/i) na levem bregu Save na območju KS Dobova v brežiški občini in Lokve (v Lokvah, lokovški, Lokovec/ka/i) v dolini Lokavskega potoka v KS Brestanica na območju mestne občine Krško. Vsem zadnje navedenim (Log, Loka, Loke, Loče, Lokve) je skupno, da so se naselbine razvile na pretežno močvirnatih, poplavam izpostavljenih zemljiščih oziroma travnikih.

Najdebelejši kostanj in vrana, ki je opozorila na Turke

Naj na tem mestu navedemo še nekaj naselij, ki črpajo etimološki izvor krajevnega imena iz izpostavljenosti površinskim ali podtalnim vodam. Občnoimenski pomen naselja Močilno (na Močilnem, močilnski, Močilničan/ka/i) na območju KS Radeče v občini Radeče se je razvilo iz glagola močiti, kar posledično ponazarja močvirje, mlako, razmočen teren. Iz sorodne povezave izvira tudi poimenovanje naselja Mokrice (v Mokricah, mokriški, Mokričan/ka/i) na območju KS Jesenice na Dolenjskem v brežiški občini, izpeljano iz ’moker’. Pri omembi krajev Močilno in Mokrice naj izpostavimo, da sta bolj kot po navedenem naselji poznani po naravnih danostih in zgodovini. Na Močilnem raste namreč več kot 300 let star velikan, ki velja z obsegom 11,10 m v prsni višini in z višino več kot 18 m za najdebelejše drevo v Sloveniji, v slovenskem merilu pa tudi za najdebelejši domači kostanj (Castanea sativa). Zato je t. im. Gašperjev kostanj zavarovan kot naravna vrednota državnega pomena, leta 1998 pa ga je Občina Radeče z odlokom razglasila za dendrološki spomenik. Mokrice so znane predvsem po istoimenskem gradu, zgrajenem na prostoru, kjer se je že v času Rimskega imperija nahajala utrdba z imenom Romula, na vznožju katere je ležalo rimsko naselje. Na pročelju gradu Mokrice se nahaja grb z upodobljeno vrano s prebodenim vratom s puščico. Po legendi naj bi v času turških vpadov z zadnjimi močmi priletela in na grajsko dvorišče omahnila prestreljena vrana, s tem pa grajsko gospodo in vojščake opozorila na bližajočo sovražno vojsko. Iz hvaležnosti naj bi vrano graščak dal upodobiti v grbu.

Naj tokratno etimološko raziskovanje posavskih krajev zaključimo še z navedbo nekaj izmed vodnatih krajev z območja mestne občine Krško, to so naselja Kalce (na Kalcah, s Kalc, kalški, Kalčan/ka/i) na območju KS Veliki Trn, Mali Podlog (v Malem Podlogu, podloški/malopodloški, Malopodložan/Podložan/ka/i, v rabi tudi Podločan/ka/i) in Veliki Podlog (v Velikem Podlogu, velikopodloški/podloški, Velikopodložan/ka/i, Podločan/ka/i) na območju KS Veliki Podlog ter na območju KS Podbočje naselje Kalce-Naklo (pravopisna raba pri dvojnih imenih z nestičnim vezajem dovoljuje uporabo bodisi enega bodisi drugega imena: na Kalcah, v Naklem, kalški, nakljanski, Kalčan/ka/i ali Nakljan/ka/ci). V primeru prvo iz zadnje omenjenih Kalc je pomen besede ’kal’ v vseh slovanskih jezikih enak in ponazarja kalno tekočino, lužo, mlako za napajanje živine, kotanjo, v katero se steka deževnica, medtem ko se ime Naklo v zemljepisnem pomenu prav tako nanaša na vlažna, zamočvirjena tla. Podlog je sestavljen iz predložne zveze pod logom, kar se razume kot moker travnik ob vodi, deloma porasel z drevesi.

Pripravila: Bojana Mavsar, foto: Goran Rovan in KTRC Radeče

(članek je bil objavljen v 14. marca izdanem časopisu Posavski obzorniku)