Epidemije v zgodovini Posavja – 2. del

Objavljamo še drugi del prispevka zgodovinarke Maje Marinčič iz Posavskega muzeja Brežice o različnih epidemijah v zgodovini posavskih krajev. Potem ko je v prvem delu opisala epidemije kuge v 16., 17. in 18. stoletju, tokrat opisuje epidemijo kolere v 19. stoletju in epidemijo španske gripe v 20. stoletju.

Kolera

Za najhujšo epidemijo nalezljive bolezni je v 19. stoletju veljala kolera, saj se je najhitreje širila med ljudmi, povzročala pa je hitre in množične smrti, zaradi česar so jo ljudje pogosto poimenovali tudi kuga. Nalezljiva črevesna bolezen se je v Evropi prvič pojavila v dvajsetih letih 19. stoletja, ko so jo iz delt rek Ganges in Brahmapture v Indiji preko meja prenesli zaradi intenzivnejših trgovskih stikov in prometa med Evropo in Indijo.

Leta 1831 je kolera izbruhnila tudi v Habsburški monarhiji. Na vzhodni meji monarhije so vzpostavili sistem zdravstvenih kordonov. To je bil pas ozemlja, čez katerega je bil prehod zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni prepovedan. Ko se je kolera kljub zaščitnim mehanizmom razširila po monarhiji, so poskušale oblasti z izolacijo okuženih predelov preprečiti njeno nadaljnje širjenje v zdrave dežele ter vzpostaviti notranjo zaščito z ustanavljanjem deželnih zdravstvenih komisij, ki so imele skoraj neomejena pooblastila. V že okuženih predelih so organizirale pomoč in zdravljenje bolnikov. Ker se je bolezen kljub vsem ukrepom že dodobra razširila po celotni monarhiji, je 14. oktobra 1831 cesar opustil drag sistem zapore meja, vse posebne ukrepe pa nadomestil s predpisi za epidemične bolezni na podlagi normativa iz leta 1806, ki je vseboval zgolj splošne preventivne in kurativne ukrepe vsakega posameznika v času nalezljivih bolezni. Eno izmed določil, ki je imelo za namen predvsem delovati pomirjevalno na ljudi, je vsebovalo trditev, da bolezen ni nova ter da bo z boljšim vremenom in božjo pomočjo pregnana. Kljub strahu pred »bljuvodrisko iz jutranjih dežel« pa le-ta na srečo tistega leta naših krajev ni obiskala. Slovenske dežele je kolera dosegla leta 1836, kjer poročajo tudi o okužbah iz brežiškega gospostva leta 1849, leta 1855 pa o okužbah v Loki pri Zidanem Mostu.

Španska gripa

Po silovitosti širjenja je ob koncu prve svetovne vojne na kolero spominjala epidemija španske gripe, ki velja za eno največjih katastrof v človeški zgodovini. Bolezen se je v letih 1918–1919 razširila iz Španije skoraj po vsem svetu v treh valovih in terjala po različnih podatkih med 50 in 100 milijoni življenj. Za Avstro-Ogrsko velja ocena, da je epidemija zahtevala okoli 260.000 življenj. Drugi val epidemije gripe je med septembrom in decembrom 1918 prizadel tudi prebivalce slovenskih dežel, o čemer pričajo vpisi umrlih v mrliških knjigah skoraj vseh slovenskih župnij. Med najbolj prizadetimi skupinami, ki so obolevale za to gripo, so bili ravno šolarji, zaradi česar so jeseni leta 1918 zaprli tudi šolo v Krškem.

V knjigi Razvoj zdravstva in lekarništva v občini Sevnica (2011) je Zoran Zelič zapisal, da je na območju sevniške župnije zaradi španske gripe umrlo več kot 150 ljudi. Poleg teh jih je nekaj umrlo tudi v brežiški bolnici, kamor so odšli iskat zdravja. »Šole so bile med tem časom zaprte. Duhovnika (v Sevnici, op. p.) – župnik in kaplan – sta bila vedno na potu – povprečno je imel vsak duhovnik na dan po tri spovedi. Ogleda mrličev, ob jednem grobar, se je strogo ravnal po predpisih. Pazil je, da se je mrliče brez spremstva prinašalo, ter zagrebalo v grob; duhovnika se je šele poklicalo po pokopališče, da je po 5-6 grobov obenem blagoslovil. Bolezen je kosila sicer po celej župniji, vendar v nekaterih vaseh veliko hujše – na primer: v Zletičah (Zletečah, op. p.), Ledini ni prizanesla nobeni hiši. Pri Možičevih je umrlo šest oseb – gospodar in pet otrok. Mnoge družine so bile oropane 4-5 članov.« Več znanih obolelih in smrtnih izidov za posledico griže je bilo do konca leta 1918 tudi v občinah Zabukovje in Blanca.

Maja Marinčič, Posavski muzej Brežice, kustosinja za zgodovino