MAJHNI KRAJI – VELIKI LJUDJE: Spominjali se bomo 100-letnice njihovega rojstva

Medtem ko naša regija v velikem zagonu pridobiva nove in nove projekte, ki se dičijo s kilometri novega asfalta in kubiki betona, ko naša središča in vse bolj tudi manjše kraje osvaja "veliki digitalni brat", (pre)pogosto pozabljamo na naše prednike. Med njimi so bili številni, ki so zrasli v majhnih vasicah ob krompirju, zelju in repi, ob skorjici kruha in šalici mleka, vse to si današnje generacije težko predstavljajo. Pa vendar so, če se jim je le ponudila priložnost, da so lahko odšli v večje kraje ali celo prestolnice, pridno pridobivali znanje in zatem izkoristili svoj talent in z vztrajnostjo dosegli uspehe v znanosti, umetnosti, športu, pa tudi v gospodarstvu, politiki in še marsikod. Njihovemu spominu so namenjene te vrstice danes in v prihodnje.

Za začetek se bomo na kratko spomnili nekaterih Posavk in Posavcev, ki jim je zibka stekla v naših krajih pred okroglimi sto leti, torej leta 1922. Čeprav jih je večina kmalu odšla v svet in so se le redki vrnili ali celo delovali v posavskih krajih, je vseeno prav, da poznamo vsaj nekaj podatkov o njihovem delu in življenju.

Pišece:
DR. JELISAVETA ŠPELCA ČOPIČ (1922–2014)

Če začnemo naš kratek in hiter sprehod po pokrajini ob vznožju Orlice, bomo v Pišecah našli dom učiteljske družine in v njem brata in sestro, ki sta se zapisala v slovensko zgodovino na zelo različnih strokovnih področjih. Dr. Milan Čopič je bil fizik in jedrski strokovnjak, ki je pomembno pomagal pri nastanku in zagonu krške elektrarne, medtem ko se je njegova slaba tri leta starejša sestra Jelisaveta Čopič (roj.18.10.1922), bolj znana kot Špelca, po študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani in za krajši čas tudi v Parizu, posvetila predvsem preučevanju likovne umetnosti, še posebej kiparstva. Največji del svojega delovnega obdobja je bila predavateljica na Akademiji za likovno umetnost, ob tem pa avtorica in urednica v številnih strokovnih knjigah in revijah, med drugim se je veliko posvečala tudi knjižni ilustraciji.

Brežice:
DR. BORIS SIKOŠEK (1922–2004)

V Brežicah rojeni geolog in strokovnjak za seizmotektoniko je v Beogradu študiral na naravoslovno-matematični fakulteti, doktoriral pa iz geoloških znanosti. V okviru svojega raziskovalnega dela je preučeval geotektoniko in seizmotektoniko Slovenije in Jugovzhodne Evrope, izdelal več potresnih kart in med drugim s svojo oceno potresne ogroženosti tudi svetoval pri pripravi graditve JE Krško. Bil je avtor številnih publikacij in član domačih in mednarodnih strokovnih združenj, npr. tudi Avstrijskega geološkega društva. Ker je večino življenja do svoje smrti leta 2004 preživel v Beogradu in tam poleg predavanj na univerzi opravljal več pomembnih funkcij v svoji stroki, med drugim je bil direktor Seizmološkega zavoda Srbije, so Borisa Sikoška predstavili v okviru razstave Znameniti Slovenci v Srbiji, ki ga je leta 2017 pripravilo slovensko društvo Sava.

Krško:
Dr. DUŠAN COTIČ (1922–2015)

Družina, v kateri se je rodil pravnik in kriminolog Dušan Cotič, je kot še precej drugih po prvi svetovni vojni prebegnila s Primorske v Krško, kjer je bil njegov oče finančni uradnik. Podobno so se leta 1938 umaknili pred okupatorjem v Beograd, kjer je Cotič končal pravno fakulteto in tudi doktoriral. Opravljal je vrsto visokih služb na področju sodstva in kriminalistike, med drugim je bil pomočnik zveznega sekretarja za pravosodje SFRJ in urednik Jugoslovanske revije za kriminologijo in kazensko pravo. Kot višji znanstveni sodelavec je sodeloval na številnih domačih in tujih simpozijih, zlasti pa se je uveljavil kot predstavnik Jugoslavije pri Organizaciji združenih narodih (OZN). Posebno pomemben je bil njegov prispevek k oblikovanju politik in dokumentov OZN na področju boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in širjenju drog, za kar je dobil tudi visoko priznanje – listino OZN.

Osebnosti, ki vam jih tukaj predstavljamo, so izbrane z namenom, da vam na svojstven način in z različnih vidikov približamo neustavljiv čar preteklosti, kulturno in drugo dediščino Posavja in da vse skupaj opozorijo, kako sicer majhni kraji »rojevajo« velike ljudi in skrivajo neprecenljivo zakladnico idej, pogosto v prahu preteklosti skritih »neznanih znancev«.

Polona Brenčič

Dolenja vas pri Artičah:
RAFAEL RAFKO VODEB (1922–2002)

Sin kmečkih staršev iz Dolenje vasi pri Artičah, kjer je končal osnovno šolo, je po šolanju v Ljubljani in Mariboru med drugo vojno študiral na znani papeški univerzi Urbaniani v Rimu. Vodeb je magistriral iz filozofije in iz teologije, nato pa je bil leta 1948 posvečen v katoliškega duhovnika. Kasneje je študiral v Belgiji tudi arheologijo in zgodovino umetnosti, tako da je bil zelo izobražen človek, ki je ne le svojo vero pač pa tudi ostalo znanje prenašal na druge ljudi skozi številne vloge. Med drugim je bil predavatelj, urednik verskih, izobraževalnih in kulturno-umetniških publikacij, prevajalec, publicist, urednik slovenskih oddaj na radiu Vatikan, pa tudi pesnik. Po vrnitvi v Slovenijo (1971) je predaval umetnost na Teološki fakulteti v Mariboru in bil urednik pri Mohorjevi družbi v Celju. Zadnja leta svojega življenja je preživljal v več krajih na Štajerskem, tako tudi v starem mlinu v bližini Celja, kjer je opravljal duhovno svetovalno delo za mariborsko škofijo. Tam ga je konec leta 1997 obiskala ekipa Posavskega obzornika in naredila z njim pogovor za prvo številko (15.12.1997), o čemer bomo več objavili v mesecu juliju, ko bo ob stoletnici rojstva minilo tudi okroglih 20 let od Vodebove slovesa.

Pripravila: S. M., M. M.

#povezujemoposavje