Mati vseh salamijad

Sevniška salamijada, ki se odvija v gostilni Vrtovšek v starem sevniškem mestnem središču že več kot pol stoletja na moški praznik – 10. marec, velja za najstarejšo salamijado ne samo v Posavju, temveč v Evropi. »Mučeniki« jo imenujejo »mati vseh salamijad« in v zadnjih desetletjih je postala prepoznavna tudi izven občinskih ter državnih meja.

Začetek tradicionalne salamijade v Sevnici je povezan z 10. marcem leta 1962, ko je v gostilno Pri Petru proti večeru prišel 38-letni brivski pomočnik Rudi Mlinarič, sosed in dober prijatelj gostilničarja Petra Vrtovška. Moška sta ob kozarčku ’modrovala’ o domačih salamah. Rudi se je pohvalil, da so mu salame ’dobr' ratale’. Podobno je o svojih salamah mislil tudi sevniški ’birt’ Peter, ki je po živahni in glasni debati, čigave salame so boljše, prijatelja izzval, naj jih prinese in jih bosta primerjala. Beseda je dala besedo in kmalu je sledila pokušina ter ocenjevanje. Odločilno, čigava salama je boljša, je bilo mnenje naključnih gostov, ki so predstavljali prvo ocenjevalno komisijo. Po primerjavi okusa in videza obeh salam je ’komisija’ razsodila, da je Rudijeva salama malenkost boljša od Petrove. Glas o ocenjevanju salam se je počasi širil in dogodek je iz leta v leto privabil večje število izdelovalcev salam, ki so upali, da bodo osvojili prvo mesto ter prehodni pokal, ki ga je tisti, ki je na sevniški salamijadi zmagal trikrat, dobil v trajno last (doslej je to uspelo le šestim salamarjem).

»Prvi dve desetletji je bila salamijada predvsem druženje dobrih prijateljev in znancev. Šlo je za ozek krog okoli 30 ljudi, ki so bili tudi stanovsko povezani. To so bili pretežno delavci, ki so se jim pridružili še obrtniki in kmetje z območja občine Sevnica. Kasneje so bili z rastjo števila obiskovalcev na salamijadah z območja Posavja in Dolenjske skupaj zbrani ljudje najrazličnejših slojev – tako tisti, ki so imeli radi domače salame kot tisti, ki so prišli zaradi dobrega vzdušja in veselega razpoloženja. Pred leti je postala sevniška salamijada mednarodna,« pojasnjuje raziskovalec sevniške preteklosti Oskar Zoran Zelič ter doda, da ženskam vstop na salamijado v Vrtovškovi gostilni ni dovoljen. »Doslej je uradno le ena predstavnica nežnega spola zbrala dovolj poguma, in cvenka, da je plačala za vsako omizje štefan vina. To je leta 1984 storila gostilničarka Olga Colner iz Dolenjega Boštanja,« pove, a kljub temu je bila ena izjema – šiviljska mojstrica Marija Vidic je bila vedno dobrodošla, saj je za društvo leta 1972 sešila prvi prapor.

Smilja Radi, foto: Ljubo Motore

#povezujemoposavje