Mokriščni habitati – zibelke biotske raznovrstnosti

Mokrišča so naravni zbiralniki in zadrževalniki vode, ki količinsko bogatijo podtalnico. So kot naravne spužve, ki v sušnih obdobjih sproščajo shranjeno vodo in skrajšajo obdobje suše, v času večjih količin padavin in visokih vodostajev pa zmanjšujejo možnosti poplav. S to sposobnostjo pozitivno prispevajo k blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe, hkrati pa so še pomemben dejavnik pri kroženju vode in kemičnih snovi v naravi.

Mokrišča so naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvice pokrajine. Več kot 40 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst živi ali se razmnožuje v mokriščih, zato jim rečemo tudi zibelka biotske raznovrstnosti. So pomembno življenjsko okolje za ribe, dvoživke in plazilce ter ptice, ki si v in ob njih najdejo svoj dom ali pa postanek na selitvenih poteh. Prav tako v njih domuje na tisoče rastlinskih vrst. Mnoge endemične vrste so odvisne od posebnih življenjskih okolij in so vezane na specifična mokrišča.

V družbi HESS se zavedamo pomena odgovornega, celovitega in trajnostno usmerjenega prostorskega razvoja, zato ob načrtovanju večnamenskih projektov v okviru izgradnje verige hidroelektrarn na spodnji Savi posebno pozornost namenjamo tudi ohranjanju habitatov in ukrepom za izboljšanje biotske raznovrstnosti. Ob HE Brežice se tako nahajajo tudi mokriščni habitati, namenjeni življenju dvoživk in želvi sklednici.

Visoka podtalnica bistveno prispeva k ohranjanju mokrišč. Ta se namreč napajajo tudi iz podtalnice. Za visoko podtalnico je torej treba skrbeti z vidika pitne vode in preživetja mokrišč ter s tem biotske raznovrstnosti. Podatki Agencije RS za okolje kažejo na trend upadanja podtalnice, ki jo je mogoče stabilizirati tudi s pomočjo pretočnih akumulacij hidroelektrarn, ki služijo kot zadrževalniki nadzemnih voda, posredno pa bogatijo podtalnico in s tem zaloge pitne vode.

Vir: HESS, foto: Branko Brečko