Pravica do ribolova in krivolov

Skozi pretekla stoletja so si ribolovne pravice lastili različni zemljiški gospodje, največkrat v vodah, ki so tekle po njihovem ozemlju. Ribolovne pravice so pogosto dobivali tudi samostani in cerkve, medtem ko so jih meščani redkeje, kmečki podložniki pa ribolovne pravice niso imeli, zato je prihajalo do »krivolova«.

V starih listinah je zapis iz leta 1408, ki pravi, da imajo prebivalci starega sevniškega mestnega jedra pravico do ribolova. Le-ta jim je omogočala svoboden ribolov in pravico svobodne prodaje rib. Po ustnem izročilu so imeli pravico do lova podusti v reki Mirni poleg lastnikov boštanjske in teriške graščine na Radni tudi kmetje svobodnjaki, vendar so morali določeno število svežih ali posušenih postrvi ali drugih kvalitetnejših rib oddati grajski gospodi. Kmečkemu prebivalstvu je bila ribolovna pravica s strani graščakov večkrat tudi odvzeta, zato je prišlo do ostrih sporov in do »krivolova«, saj so imeli podložniki ribolov za svojo nenapisano pravico.

Državni zakon iz leta 1885 je divji lov prepovedal in določil vrsto ribolovnih pravic, ki so bile osnova za vse kasnejše zakonodaje glede ribolova na slovenskem ozemlju. V zvezi s tem je zanimivo pričevanje pokojnega ribiča Avgusta Marna, ki je v svojih spominih obudil čas po 1. svetovni vojni, ko je kupil prvo ribiško karto od sevniškega graščaka. Ribiška karta je bila celoletna dovolilnica za lovljenje rib ne glede na velikost in količino, a če je ujel sulca, ga je moral odnesti v grajsko kuhinjo, da se je z njim posladkala gospoda.

Projekt Riba je IN je sofinanciran s pomočjo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter Republike Slovenije. Za vsebino je odgovorna Občina Sevnica. Organ upravljanja, določen za izvajanje Operativnega programa za pomorstvo in ribištvo v Republiki Sloveniji 2014-2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.