Spomini režimskega teritorialca – izbrane misli in razmišljanja o Teritorialni obrambi Slovenije in njenih teritorialcih

Misli in razmišljanja, zapisana v petih kratkih zgodbah, izhajajo iz resničnih dogodkov in pomagajo pri globljem razumevanju obdobja razvoja Teritorialne obrambe (TO) Slovenije. Vsa so ob 35. obletnici vojne in osamosvajanja Slovenije napisana kot posledica razmišljujočih navdihov o zgodovini Teritorialne obrambe in njeni vlogi v času vojaških priprav ter osamosvajanja kot enem od pomembnejših obdobij slovenske zgodovine.

Osnovni namen predstavlja poklon Teritorialni obrambi, teritorialcem in vsem Slovencem, ki so podpirali in gradili lastno vojsko, ter poudarja bistveno vlogo TO kot predhodnico današnje Slovenske vojske pri zavarovanju in obrambi slovenstva. To smo z orožjem uresničili teritorialci in miličniki leta 1991.

Hkrati pa je odgovor vsem tistim, ki izkrivljajo zgodovino in trdijo, da je TO kot neka nova vojska nastala leta 1990. Lažejo in zavajajo, da so od t. i. »režimske TO«, kot jo žaljivo označujejo, pred letom 1990 ostali le isti ljudje, in ne vedo, da so atributi oziroma značilnosti vojske tudi oznake, formacije, uniforme, orožje, usposobljenost in taktika bojevanja … Tega ne poznajo ali pa zaradi političnih koristi in ideoloških pogledov to namenoma zamolčijo. Teritorialna obramba Slovenije je ohranila vse te značilnosti. Med vojno leta 1991 smo zamenjali le zvezdo z novo kokardo in oznake vojaških činov.

Skozi misli in zapisane zgodbe se odpira pogled v zgodovino Teritorialne obrambe. Misli in razmišljanja so hkrati spomini in tudi sporočila.

Posadka Minometne čete TO Brežice na osnovnem usposabljanju. Začasni vadbeni center TO Svetli potok, leta 1980.

Prva zgodba: »Namesto uvoda moralni razmislek o vojaku – bojevniku«

Usodni kamen smrti nosi vsak vojak, ki ima uniformo in orožje pri sebi. Ali je vojak osebno odgovoren, ko vrže kamen smrti? Ali je odgovoren za vsa gorja, prestreljena, zažgana in razmesarjena trupla, ki so okoli njega?

Dolga je vrsta tistih, ki so odgovorni ali najmanj soodgovorni za njegova dejanja.

Politiki, ki sedijo v udobnih naslanjačih in politizirajo, nadrejeni poveljniki, ki izpolnjujejo ukaze in si zatiskajo oči, cerkveni dostojanstveniki, ki molijo v cerkvah in katedralah ter dajejo odpustke, družine, ki trepetajo v pričakovanju njegove vrnitve … On pa krivdo in bolečino nosi globoko in dolgo v sebi.

Nekatere poimenujejo junake, druge legende, številni so odlikovani, vendar premnogi pozabljeni, vsi pa trpijo kot mučeniki na križu.

To je usoda vseh bojevnikov – vojnih veteranov in tudi nas, teritorialcev!

Baterija zračne obrambe Diviziona TO Krško na bojnem streljanju na strelišču Kamenjak v Istri, oktobra 1982

Druga zgodba: »Pogled v zgodovino Teritorialne obrambe in njeno vlogo v pripravah na osamosvajanje Slovenije«

Večina dobrih in uspešnih zgodb se začne na začetku in tu je začetek.

Prvinska in hkrati izvirna ideja očetov TO Slovenije ob njenem nastanku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila vzpostaviti vojaške formacije, ločene od takratne Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Razvoj TO je bil več kot dvajsetletni proces, saj nič ne nastane čez noč, še najmanj pa sposobnost za bojevanje in pripravljenost vojaške organizacije oziroma vojske. Vključevanje državljanov v Teritorialno obrambo Slovenije ali poklicno delo v njej ni bilo le prazna forma. Bilo je nekaj posebnega: način življenja, dolžnost, odgovornost, izziv, strast, domoljubje; braniti takrat ožjo domovino Slovenijo v primeru ogroženosti ali vojne.

Z mehkimi in trdimi spremembami, usposabljanji in urjenji je bila v Sloveniji oblikovana in izgrajena oborožena sila – Teritorialna obramba, v kateri so se odgovorni državljani v uniformi počutili kot pravi slovenski vojaki.

Uspešni trenutki razvoja in usposabljanj v miru so bili v začetku leta 1990 s poskusom odvzema orožja grobo in hitro končani. Vizija poslanstva TO je kar naenkrat postala resničnost – nuja pri obrambi slovenstva. Začel se je čas pospešenih priprav ter razmišljanj o zelo verjetnem spopadu z JLA in vojni ter čas zahtevnega spopada z vsakdanjimi vojaškimi težavami in izzivi.

Nepokorščina nekaterih starešin in štabov TO, ki maja 1990 niso oddali orožja in streliva pod okrilje Jugoslovanske ljudske armade, je bila v času družbenih sprememb upravičeno dejanje ter hkrati močno orodje in orožje v rokah politike pri nadaljevanju procesov osamosvajanja. V teh pomembnih trenutkih so bili procesi prenosa oblasti na demokratično izvoljene organe na državni in lokalnih ravneh vojaško zavarovani.
 
Bil je čas, ko so se poklicni in rezervni pripadniki Teritorialne obrambe, predvsem poveljujoči in starešine, odločali med lojalnostjo novi demokratični oblasti ter lojalnostjo preživelim časom in oblastnikom nekje daleč v Beogradu, ki so še vedno imeli pod nadzorom močno in realno vojaško silo, federalno usmerjeno Jugoslovansko ljudsko armado.

Vsiljeni poskusi vojaške in politične indoktrinacije teritorialcev – vcepitve idej in političnih opredelitev zveznih oblasti ter nekaterih poveljujočih starešin TO v Sloveniji – niso uspeli.

Kako razumeti čas osamosvajanja in vojaške dogodke, ki so sledili, ter razložiti dveletno vojaško dogajanje in vojno, ko je mit o desetdnevni vojni tako zakoreninjen?

Naša odgovornost v Teritorialni obrambi je bila zaščititi plebiscitarno odločitev slovenskega naroda. Nismo mogli in niti nismo želeli ubežati usodnemu času osamosvajanja v letih 1990 in 1991, ki je bil za teritorialce čas priprav na vojno in vojni čas.

Bil je čas velikih osebnih dilem in vprašanj, komu in kdaj mora biti vojak, pa tudi državljan v uniformi, lojalen in zvest: ali razpadajoči državi Jugoslaviji, v kateri se slovenski narod ni več počutil svobodnega in varnega, ali politiki, ki je sprejemala všečne odločitve o samostojnosti, vendar je bil končni cilj daleč in rezultat negotov, ali svojemu slovenskemu narodu, ki se do plebiscita uradno še ni odločil za samostojnost, ali svojim občutkom in vesti ter takratnemu aktualnemu in temeljnemu vojaškemu vprašanju o poslanstvu Teritorialne obrambe pri obrambi lastnega naroda in ozemlja v primeru ogrožanja.
 
Takratni akterji so se iz vrst poveljujočih in odgovornih starešin v štabih in enotah TO ob pomembnih trenutkih, ko je JLA odvzela orožje Teritorialni obrambi, zelo različno odzvali. Nekateri poveljujoči in njihovi sodelavci v štabih TO so se odločno uprli, drugi pa so celo aktivno sodelovali pri odvzemu ter nasprotovali spremembam, pozneje pa so skoraj vsi izkazovali lojalnost novi oblasti. Nekateri so ravnali preračunljivo, čakali na razvoj razmer in se za lojalnost samostojni državi odločili šele takrat, ko je bil izid bolj ali manj že znan.

Tretja zgodba: »Vojna za samostojno Slovenijo«

Bili smo porinjeni v labirint vojne, v katerem smo morali iskati najkrajšo izhodno pot za zmago. To je bil poseben izziv naše generacije teritorialcev, ki je morala postati zmagovalka v vojni.

Že sama misel, da se bomo bojevali z JLA in da smo jo sposobni tudi premagati, je bila utopija. Brez te utopije bi bili slovenski »Janezi« – kot so nas slabšalno imenovali na jugu takratne skupne države – še danes za njih slabi vojaki.

Neki hraber zapečkar je dejal: »Teritorialcem se tresejo hlače, ko vidijo tanke.« V zrnu resnice se skriva njegov sram, skrit v omari, kot on sam. Takih je bilo veliko. Nismo jih imenovali in niti prešteli ne, saj niso bili vredni naše pozornosti takrat in niti danes ne.

Vodstvo JLA in njihove starešine so nastopali s položaja »pravice močnejšega«. Vojaško moč naj bi bili črpali le iz moči orožja oziroma ogromnih vojaških potencialov. Niso računali na moč naroda in njegove vojske, zato so bili kot nasprotniki poraženi in kot okupatorji izgnani iz Slovenije.

Teritorialci v času političnih in družbenih sprememb ter osamosvajanja nismo pustili preteklosti za seboj. Nasprotno! Vse znanje in moč, nakopičeno skozi čas, smo v bojih pravilno uporabili. Predstavljali smo enotno, nacionalno vojaško silo, sprejemljivo za narod in politiko ter sposobno za uspešno bojevanje. Zaradi poštenega bojevanja smo se izognili krutosti vojne in njenim spremljevalcem »vojnim demonom«, zato nimamo krvave preteklosti. Nasprotniku smo pokazali naš obraz človečnosti. Nam bojevnikom je bilo pomembno, kako smo zmagali.
 
Nismo bili pripravljeni na vojno – nihče ni pripravljen na boje, dokler ne doživi ognjenega krsta. V ospredju je bila predanost domovini z dušo, srcem in telesom. Teritorialna obramba je iz dolgoletnega udobnega polja usposabljanj in urjenj v miru hitro stopala na bojišča v vojni.

V času bojevanj ni bilo nobenega morebitnega odmika od naučenega obrambnega oziroma vojaškega koncepta splošne ljudske obrambe. Pri tem ni bila prevladujoča vojaška tehnika nasprotnika, pomembna sta bila srce teritorialca in ljubezen do domovine. Večji so bili pritiski JLA, večji pomen je imela nacionalna identiteta znotraj TO. Na položajih smo morali biti nevidni in »fizično prozorni« ter tako skriti pred močnejšim orožjem JLA.

Z učinkovitimi obrambnimi ukrepi je bila napadalna ognjena moč oklepne tehnike JLA postopoma izničena. Pomembna sta postala pravilno bojno načrtovanje TO in taktika bojevanja s slepilnimi manevri ter kreativnostjo in predvsem srčno močjo branilcev.

Po začetnem taktičnem bojevanju smo morali narediti vojaški korak naprej. Boji niso postali stvar čustev, temveč in predvsem stvar razuma. Učinkovito operativno‑taktično bojevanje je pripeljalo do poraza JLA. Porazi te armade na bojiščih so postali prevladujoči in so bili tehtni razlog za njen umik iz Slovenije.

Boji v vojni tako niso bili samo cilj preživetja na bojišču, temveč so dobili širši družbeni smisel – zavarovati plebiscitno odločitev naroda o samostojnosti in zmagati. Vojna se ni mogla »prodajati«, tako kot se je prodajalo orožje, vojna se je morala skozi boje »oddelati«.

Kraji, kjer so potekali boji – bojišča – so sveta mesta za narode, ki spoštujejo svojo zgodovino in ohranjajo spomin na tiste, ki so se bojevali in pri tem tudi žrtvovali življenje za njihov obstoj. Tako je in mora biti tudi v Sloveniji.
 
Naša vojna je zagotovo segala prek ideološkega oziroma političnega boja za oblast v Jugoslaviji in v Sloveniji. Bistvo bojnega etosa, torej razpoloženja in značaja teritorialcev v osamosvojitveni vojni, je bilo v želji naroda po samostojnosti.

Nihče nam ni vsiljeval vere v moč naše Teritorialne obrambe, ta je bila posledica poslanstva, dobrega in pravilnega razvoja, strokovnega dela ter medsebojnega zaupanja starešin in vojakov.

Misel ali trditev, v katero močno verjamem: »Domoljubje se dokazuje z dejanji, in ne s frazami tistih, ki naštevajo, kaj bi ali celo kaj se mora narediti za domovino. To smo teritorialci pri obrambi domovine pokazali in dokazali, žal tudi z žrtvami!«

Uspešnost politične oziroma diplomatske rešitve spopada v času osamosvajanja Slovenije je bila odvisna od vojaških uspehov TO in Milice na bojiščih. Moč ognja in meča je bila zaradi modrosti političnih in vojaških odločevalcev pravočasno postavljena v kot.

Tudi po končani vojni v nas teritorialcih ni bilo sebičnih želja, politika in predvsem oblast nas nista zanimali. Nismo živeli v soju luči kot politiki, kot zmagovalci smo ostali skromni državljani. Tisti, ki so želeli, so postali poklicni vojaki in še naprej služili domovini in novi državi ter krepili njeno nacionalno varnost.

Četrta zgodba: »V razmislek predvsem zaradi zgodovinske izkušnje«

Zgodbe Teritorialne obrambe kažejo, kako je bila v usodnih trenutkih vojne pomembna njena usposobljenost s kombinacijo motivacije in zunanje podpore naroda … Mislim, da so takrat znanje in misli naših bojevniških prednikov prehajali na nas.
 
Teritorialci si nismo želeli vojne, želeli smo si mir – pravi mir in predvsem svobodo ter samostojnost Slovenije. Svobodo kot moralni pojem, in ne kot materialno vrednoto. Skupaj z narodom smo sami odločali o svoji usodi.

Stereotip, da vojaki ne smejo misliti s svojo glavo, je napačen. Teritorialci smo vedeli, da je še kako prav, da mislimo s svojo glavo, seveda v duhu odločitev nadrejenih. Ti pa morajo imeti razvito sposobnost objektivnega ocenjevanja ter svoje ukaze prilagajati sposobnostim in zmožnostim podrejenih, enot, lastnih vojaških potencialov …

Morala pri starešinah in poveljnikih, ki imajo v vojni največjo odgovornost in breme, mora biti postavljena na visokem vrednostnem mestu, saj je temelj bojevniškega duha in predanosti. Uspešno poveljevanje v boju presega zgolj vojaško znanje. Zahteva tudi prgišče sreče, pest poguma ter odločnosti in predvsem osebno karizmo poveljnika, s katero gradi neomajno zaupanje in prepričanje svojih podrejenih vojakov in enot.
 
Razumevanje vojaške hierarhije in poveljevanja ter uspešnosti bojevanja se ne konča pri rutinskem vojaškem odgovoru »Razumem!«, temveč se manifestira v celovitem razumevanju ukaza in vseh izhajajočih posledicah, ki jih prinaša boj. To je misel, ki jo najbolje dojamemo tisti, ki smo se bojevali – še posebej vojaki teritorialci in njihovi poveljujoči, katerih karizma je bila preizkušena in potrjena v resničnih bojnih spopadih.

Zmaga ali poraz sta bila sorazmerno odvisna od dobrega predvidevanja in premišljenega tveganja poveljujočih ter njihovih bojevnikov.

Peta zgodba: »Zaključek kot spomin in hkrati opomin«

Danes je verjetno prezgodaj in nesmiselno pisati o večnosti Teritorialne obrambe Slovenije, vendar trdim, da bodo o njej govorile še številne generacije. Potreben je le čas, ki se imenuje daljša zgodovinska distanca. Mogoče bodo imele poznejše generacije celo potrebo po poustvarjanju naše moči iz osamosvajanja.

Skozi čas in razvoj ter reorganizacije se je Teritorialna obramba Slovenije krepila in vojaško dozorela. Prehodila je triindvajsetletno pot razvoja do njenega spopada z JLA, se otresla nakopičenih kompleksov manjvrednosti, ki so bili tudi posledica privilegijev in posebnega položaja JLA v družbi in je leta 1991 postala oborožena sila slovenskega naroda – kot njegova slovenska vojska. Zaradi enotne podpore naroda je bila nepremagljiva.

Brez osamosvajanja bi to bil lahko izgubljen čas Teritorialne obrambe in celotne naše generacije. Današnja podtikanja, žalitve in klevete, da je bila TO »zlizana« z JLA, so velika laž in namerna obrekovanja. TO Slovenije se je oblikovala in bojno krepila samostojno po zaslugi zavednih starešin slovenske narodnosti, ki so poklicno delovali na različnih ravneh v Sloveniji. Res pa je, da je bila TO pri popolnjevanju z orožjem in vojaško opremo skoraj v celoti odvisna od vojaških odločevalcev v Beogradu. Velikodušno so celo dovolili, da je Slovenija za svojo TO kupovala sodobno orožje in vojaško opremo.

Teritorialna obramba je bila skupaj z Milico v času agresije JLA srce oziroma središče osamosvajanja Slovenije in bo v zgodovini slovenstva svetila močno in zelo dolgo. Zapuščena dediščina TO bo bogatila spomin na osamosvojitev Slovenije in osamosvojitveno vojno.

Dolgoletna mantra o veleizdaji slovenskega naroda ob poskusu odvzema orožja TO s strani JLA maja leta 1990 je ob obletnicah redno v ospredju političnih etiketiranj in podtikanj. Prav zaradi preprečitve odvzema orožja in streliva je to dejanje Teritorialni obrambi zagotovilo integriteto in veliko naklonjenost naroda. Nismo bili razoroženi! Orožje in strelivo TO, ki smo ga ohranili, je bilo ključno in prevladujoče za zmago v vojni z JLA.

Naša bojevniška oziroma veteranska moralna dolžnost danes in v prihodnje je iskanje resnice. Nekateri jemljejo resnico iz osamosvajanja in vojne, ki ni samo črno‑bela, kot grožnjo ali celo nevarnost. Za iskanje te resnice – ne njeno posedovanje – so potrebni čas, trud in potrpežljivost.

Na vrednostnem radarju politike je bila TO pomembna in zaznana v času vojne do umika JLA iz Slovenije, nato pa kot odslužena in nepotrebna institucija postavljena v kot in skoraj pozabljena. Kmalu po letu 1995 in vse do današnjih dni pa je podobno usodo doživela tudi njena naslednica Slovenska vojska. Politično neodgovorna in nevarna, predvsem pa nedržavotvorna dejanja oblastnikov in politikov vseh polov.

V današnjem iracionalnem in težkem zgodovinskem trenutku – nerazumskem, pokvarjenem – ko sta ogrožena varnost in svetovni mir in se oblikuje novi svetovni red velikih – ne sme biti pri nadaljnjem razvoju obrambe in vojske v Sloveniji odsotna refleksija ali celo prisoten strah iz zgodovinskih izkušenj Teritorialne obrambe. Vojaški poklon tradiciji bojevanja Slovencev skozi zgodovino bi moral biti bolj izrazit in tudi bolj spoštovan.

Teritorialna obramba je bila institucija, brez katere si ni mogoče zamisliti osamosvojitve Slovenije. V zgodovini slovenstva je pustila pečat, ki ga ne bo mogoče izbrisati. Kar smo opravili v vojni, bo odmevalo v večnosti …

Resnični spomin na Teritorialno obrambo Slovenije in njeno pomembno vlogo v času osamosvajanja bi lahko postal presečišče ali skupna točka, danes predvsem politično razdvojenega slovenskega naroda.

Čas, v katerem živimo, je še poseben izziv za današnje generacije. Mir in varnost nista več samoumevni dobrini. Vojne in oboroženi konflikti, ki so vsakdanjost na skoraj vseh celinah, so zaradi globalnega sveta in načina sodobnega bojevanja že zelo blizu naših meja. Kot posamezniki, družba in skupnost bi morali skrbno razmisliti, kakšne so naše možnosti preživetja in obrambe v primeru ogrožanja ter predvsem vojne.

Vprašanje in predvsem izziv za mlade generacije: »Koliko svojega časa ste pripravljeni nameniti vprašanju varnosti in obrambe?« Pri tem pa se spomniti, da so očetje, dedki, pradedki v preteklosti svoj dolg do domovine, ne glede na čas služenja, uniformo in oblastnike, kljub žrtvam pošteno in hrabro opravili. Če bi bilo treba, bi današnje mlajše generacije branile tudi njihove vrednote in Slovenijo.

Vprašanje je, ali smo usposobljeni in pripravljeni na te nove izzive. Obstoj družbe je tudi in predvsem odvisen od odpornosti ter usposobljenosti vsakega posameznega državljana. Mir in varnost nista brezplačna.

Z objavo misli in razmišljanj želim poplačati dolg – čeprav mogoče namišljen – do znanih in neznanih teritorialcev in Teritorialne obrambe kot skromno posvetilo predanosti ter pogumu. Dolgo sem jih zbiral, ubesedil in pisal. Izbral sem tista, ki oblikujejo moje avtentične poglede na zgodovinske zgodbe in zaokrožujejo zgodovinski lok nastanka, razvoja in delovanja Teritorialne obrambe Slovenije. Nastajala so ob obletnicah in srečanjih bojevnikov ter veteranov, predvsem pa v času pisanja knjig kot drugo ali celo neko tretje oko mojega pogleda.

Hvala vsem, ki so in ste soustvarjali našo Teritorialno obrambo in se skupaj z Milico leta 1991 bojevali za samostojno Slovenijo. Vaš prispevek je eden od temeljev slovenske državnosti.

Zapisal: Mitja Teropšič, fotografije: osebni arhiv