Stoji, stoji tam beli grad ... – 4. del

SEVNICA – V četrtem nadaljevanju zapisov Stoji, stoji tam beli grad … v rubriki Črkujem in spoznavam, v kateri raziskujemo etimološke izvore krajevnih poimenovanj, razkrivamo zgodovino 'castellum Liechtenwalde' (latinsko-nemško ime), kot je bil v davnini poimenovan grad Sevnica. Slednji je danes kulturno in muzejsko središče, grajski kompleks pa tvorijo še vrtnarjeva vila, grajski park in Lutrovska klet.

Podatki o prvi omembi sevniškega gradu se razlikujejo za dobrih trideset let. Po nekaterih virih se omenja že leta 1275, večina raziskovalcev pa prvo zanesljivo omembo 'castellum Liechtenwalde' datira v leto 1309. Prevod imena – grad v svetlem (listnatem) gozdu – se navezuje na lego gradu na vzpetini nad nekdanjim trgom. Nesporno je, da je bil prvotni lesen grad sezidan že v prvi polovici 12. st. na posesti salzburške nadškofije. V 15. st. so ga pogosto ogrožali turški vpadi, zato so ga utrdili z obrambnimi stolpi in obzidjem. Grad so sprva upravljali plemiči v službi cerkve, leta 1595 pa ga je kupil grof Inocenc Moscon, čeprav je fevd še vse do leta 1803 pripadal nadškofiji. Leta 1675 je postala lastnica gradu grofica Ana Elizabeta Auersperg, nakar je prešel v posest grofov Drašovičev (1688), leta 1725 so na njem zavladali Auerspergi, leta 1769 ga je kupila grofica Jožefina Keglević, leta 1803 Johann Händl, plemiško Rebenburg. Zatem se je zvrstilo še nekaj zakupnikov ali lastnikov, kot zadnja je bila njegova lastnica med leti 1910 in 1941 grofica Matilda Arco Zinneberg.

Molilnica in grobnica

Največjih sprememb je bil grad deležen med vladanjem grofa Moscona, saj so bili tedaj urejeni notranje dvorišče, arkade in reprezentančne dvorane. Nad vhodnim portalom je še danes vzidana plošča z dvema levoma, ki držita grba plemiških družin Moskon in Aichelburg, iz katere je izhajala njegova žena Ana. Pri zunanji ureditvi naj bi od posestnikov pustil največji pečat Johann Händl, ki je na zahodnem grajskem pobočju uredil park, zasul grajske jarke in na južnem delu hriba uredil terase. Sicer so različni posegi na gradu pozornemu opazovalcu vidni že ob pogledu na štiri vogalne stolpe, saj ima vsak izmed njih drugačno obliko strehe. Znano je, da je grad leta 1763 pogorel in da ga je ogrozil tudi požar leta 1778, ko naj bi strela udarila v grajski stolp. Po 2. sv. vojni je bil grad nacionaliziran, večino dragocene notranje opreme, kolikor jo je še ostalo, pa prepeljane v muzeje v Ljubljano. Zatem je služil različnim namenom, okvirno do sredine šestdesetih let tudi za bivališče siromašnim družinam. Leta 1992 je lastnica gradu postala Občina Sevnica, v njenem imenu pa danes z gradom upravlja Zavod za kulturo, šport, turizem in mladino Sevnica.

V času reformacije, v sredini 16. st., je bila na pobočju pod gradom zgrajena Lutrovska klet, ki naj bi jo uporabljali kot kapelo za skrivne protestantske obrede. Večkrat se naj bi v njej mudil tudi protestantski pisec Jurij Dalmatin. Po nekaterih navedbah naj bi zakonca Moscon Lutrovsko klet, ki danes velja za enega najlepših spomenikov renesanse v Sloveniji, dala preurediti v molilnico in grobnico, v kateri naj bi bila tudi pokopana, zadnja grofica Matilda pa naj bi leta 1921 dala vanjo pokopati tudi tragično preminulo hčer. Na grad je vezanih več legend. Ena izmed teh govori o graščakinji, ki naj bi zaradi pogostih napadov na grad in požarov skrila zlato, relikvije in druge družinske dragocenosti v kletne prostore gradu ter skrivne rove, s katerimi naj bi bila povezana zgornji in spodnji grad. Po ljudskem izročilu se še vedno tu in tam, predvsem ob mesečini, razlega grofičino ihtenje in odmev njenih korakov med varovanjem zaklada, po drugi različici pa naj bi ihtenje pripadalo duhu grofice Matilde, ki še vedno neutoložljivo žaluje za hčerjo.

Naselbina ob Sevnični

Življenje na gradu je vplivalo tudi na razvoj naselbine v vznožju gradu. Sevnica (pravopisna raba: v Sevnici, sevniški, Sevničan/ka/i) je leta 1256 poimenovana z enakim imenom kot grad Lichtenwald, 20 let kasneje kot Zewnic (okoli 1275), Zellnitz (14. do 16. st.), med 16. in 18. st. s slovensko prilagojenima imenoma nemškim zapisom – Sewnitz in Sevnicz, vsa pa izhajajo, po tolmačenju etimologov, iz naselbine, 'vasi ob selski, vaški vodi, ki se izliva v Savo'. Leta 1488 se voda omenja kot Zelnitz, danes potok Sevnična, torej naselje ob Sevnični, ki je trške pravice pridobilo že leta 1322. Zaradi ugodne lege in živahnega trgovanja so ga zapolnili številni obrtniki in trgovci, cerkvene in druge ustanove. Za prvo zgrajeno versko zgradbo na sevniškem trgu velja kapela sv. Nikolaja, ki se sicer kot zaščitnica ribičev in brodarjev prvič v pisnih virih omenja leta 1417, a naj bi bila še starejšega izvora. V celoti je pogorela v požaru leta 1854, poleg nje pa tudi večina hiš na trgu. Manj kot v desetletju so na njenem pogorišču zgradili novo cerkev sv. Nikolaja, do tedaj pa so bogoslužje opravljali v bližnji cerkvi sv. Florjana iz prve polovice 15. st. Sicer so bili požari na sevniškem trgu dokaj pogosti, še posebej pa izpostavljamo navedenega, ker je ta pomenil prelomnico v gradnji objektov, saj so zatem, da bi zmanjšali nevarnost, pri gradnji začeli uporabljati več kamna in manj lesa. V 17. st. je stara trška naselbina pridobila še spodnji grad (t. i. Trški dvorec), ki velja z letnicama 1613 in 1644 za najstarejšo zgradbo na Glavnem trgu.

(članek je bil objavljen v 11. septembra izdanem časopisu Posavski obzornik)

BOJANA MAVSAR, FOTO: BOŠTJAN COLARIČ

#povezujemoposavje