Časopis za pokrajino Posavje
27.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Iztok Kapušin: Brežiški klub ravno v obdobju jubileja doživlja svetle trenutke

Objavljeno: Sobota, 09.01.2021    Rubrika: Nogomet Redakcija
Iztok Kapušin

Iztok Kapušin na klopi hrvaške Bistre, ki jo je popeljal v drugo hrvaško ligo (foto: osebni arhiv)

46-letni Brežičan Iztok Kapušin je po uspešni igralski karieri, v kateri je bil med drugim tudi del ekipe, ki je Krškemu leta 2002 priborila drugo ligo, zajadral v trenerske vode, pred kratkim pa je dokončal knjigo, v kateri je popisal zgodovino brežiškega nogometa.

Kaj te je spodbudilo k temu, da si se lotil pisanja knjige o zgodovini brežiškega nogometa? Kako je potekalo pisanje, na kakšne težave si pri tem naletel, kdo ti je pomagal?

Glede na to, da prihajam iz Brežic in sem dolga leta deloval v klubu v različnih funkcijah, sem začutil dolžnost, da ob bližajočem se jubileju kronološko uredim dogodke, ki so zaznamovali stoletno organizirano igranje nogometa v Brežicah. Že takoj na začetku sem naletel na težave, saj je bilo do sedaj o klubu zelo malo napisanega.
DSC_3194

Knjiga »100 let nogometa v Brežicah« (foto: Tina Molan)

Obstajala je majhna brošura, ki je izšla ob 65-letnici, pa še ta je vsebovala cel kup netočnih podatkov, in neurejen arhiv kluba na podstrešju objekta na stadionu. Imel sem srečo, da je k sodelovanju pristopil nekdanji nogometaš Srečko Denžič, ki mi je zares ogromno pomagal. Z združenimi močmi sva kasneje do potankosti raziskala zgodovino brežiškega nogometa, ki je dobila končno podobo v ravno izdani zgodovinski monografiji s 400 stranmi in 280 slikami.

Katere mejnike v zgodovini brežiškega nogometa bi posebej izpostavil, katera obdobja so bila najbolj uspešna, kateri uspehi najbolj izstopajo?
DSC_3226

Srečko Denžič in Iztok Kapušin s knjigo (foto: Tina Molan)


Prvi mejnik je zagotovo začetek organiziranega igranja nogometa nemško govorečih prebivalcev Brežic pod brežiškim gradom v Vrbini. Imenovali so se Sportklub Troja. Že zelo kmalu so, kot protiutež nemški Troji, Slovenci ustanovili Slovenski športni klub Brežice. 13. aprila 1924 je prišlo celo do medsebojnega srečanja, ki pa so ga dobili Slovenci s 3:2. Pomemben mejnik se zgodi tudi 8. junija 1934 ob otvoritvi Sokolskega telovadišča, ki predstavlja današnji nogometni stadion. V povojnem obdobju velja omeniti, da so Brežice leta 1947 igrale dve kvalifikacijski srečanji proti Škofji Loki za uvrstitev v slovensko nogometno ligo, kjer pa so žal bili neuspešni. Na drugoligaškem nivoju Brežičani prvič nastopijo v tekmovalni sezoni 1955/56, ko osvojijo odlično peto mesto. V tem uspešnem obdobju se uvrstijo tudi v četrtfinale slovenskega pokala, kjer za Bežigradom izgubijo z ljubljanskim Odredom, današnjo Olimpijo, z 8:2. Vrhunec tekmovalne uspešnosti pa nedvomno predstavlja sezona 1984/85, ko Brežice igrajo v slovenski nogometni ligi, kjer pa se žal zadržijo samo eno tekmovalno sezono. Leta 2016 se novoustanovljeni NK Brežice 1919 po dolgih 25 letih ponovno uvrsti v drugo slovensko ligo, kjer igra tudi danes.

Kaj pa osebnosti, tako iz vrst nogometašev kot trenerjev in funkcionarjev, kateri so najbolj zaznamovali teh 100 let?

Najprej bi izpostavil enega od soustanoviteljev SK Troja Henrika Klobučarja, ki je v času okupacije med drugo svetovno vojno opravljal funkcijo župana mesta Brežice. Ob koncu vojne so Nemci ob umiku iz Brežic želeli porušiti znamenita jeklena mostova čez Savo in Krko. Klobučar je opravil junaško dejanje, saj je kljub navzočnosti ustašev, ki so stražili mostova, preščipnil žice in preprečil razstrelitev. Na brežiški nogomet je v bivši državi vseskozi močno vplivalo dejstvo, da je v bližini vojašnica v Cerkljah ob Krki, kjer so službovali vojaki iz bivših republik. Med njimi je bilo tudi veliko nogometašev in trenerjev, ki so v obdobju službovanja igrali ali trenirali nogomet v Brežicah. Mnogi so tu kasneje tudi ostali. Izpostavil bi Vaclava Sadila Vendo in Petra Sokolovića, ki sta dolga leta delovala v brežiškem klubu in pustila neizbrisan pečat. Največje ime, ki je povezano z nogometom v Brežicah, pa je zagotovo Brane Elsner, ki je v obdobju med letoma 1952 in 1954 poučeval telesno vzgojo, geografijo in biologijo v brežiški gimnaziji, ob tem pa igral prijateljske tekme za NK Brežice. Omeniti je treba tudi Boža Kerina in Cirila Kolešnika, ki sta v različnih obdobjih delovala v klubu kot igralca, trenerja in funkcionarja celih 50 let.   

V kakšni 'kondiciji' je brežiški klub po 100 letih delovanja, ne le v tekmovalnem, ampak tudi v infrastrukturnem, organizacijskem in še kakšnem pogledu?

Zelo me veseli dejstvo, da nogometni klub ravno v obdobju praznovanja visokega jubileja doživlja svetle trenutke. Občina Brežice je poskrbela, da stadion dobiva podobo modernega vadbenega centra, ki omogoča predvsem mladim nogometašem kvalitetno športno udejstvovanje. V letošnji tekmovalni sezoni člansko moštvo predstavlja veliko presenečenje v drugoligaškem prvenstvu. Ob dejstvu, da moštvo sestavlja pretežno domači igralski kader, je uspeh še toliko večji. Trenutno nisem blizu brežiškemu klubu in težko sodim o njihovi organiziranosti, vendar moram pohvaliti zavzetost vodstva kluba ob izdaji knjige, kjer so k zadevi pristopili zelo profesionalno in na ta način omogočili izdajo knjige v prednovoletnem času.

Si Brežičan, ki je igral in deloval tako v brežiškem kot krškem klubu. Kako ocenjuješ trenutno stanje v posavskem nogometu, kako so nanj vplivale 'zdrahe', ki so zaznamovale zlasti lansko, v Brežicah jubilejno leto?

Posavski nogomet v zadnjih dveh desetletjih doživlja preporod na vseh ravneh delovanja. S pomočjo lokalnih skupnosti in panožne zveze se izboljšuje infrastruktura, ki omogoča kakovostnejše delo z mladimi nogometaši. V nogometne šole se vsako leto vpisuje vedno več otrok, kar zagotavlja množičnost, ki pa je eden od predpogojev za ustvarjanje kvalitetnih nogometašev v tekmovalnih selekcijah. Imamo tudi dovolj lastnega strokovnega kadra. Ves ta razvoj so žal nekoliko zavrla nesoglasja v Krškem lansko leto. Največjo ceno za to so plačali mladi nogometaši, ki so bili razdvojeni in ob tem odhajali v ostale nogometne sredine, pri tem pa oslabile posavski mladinski nogomet. Menim, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do umiritve strasti z obeh strani in da bo Posavje imelo dva močna centra v Brežicah in Krškem.

Bil si trener tudi v prvi slovenski nogometni ligi in poznaš razmere v slovenskem nogometu, kakšne so realne možnosti, da Posavje kmalu dobi stabilnega prvoligaša? Imamo dovolj močno lastno igralsko, organizacijsko in finančno zaledje?

Krško in Brežice sta dva nogometna centra, ki sta že sedaj povsem primerljiva z nekaterimi nogometnimi sredinami, ki dajejo članska prvoligaška moštva v Sloveniji. Tukaj imam v mislih recimo Sežano in Kidričevo. Po nekajletnem igranju Krškega v prvi ligi so sedaj Brežice povsem blizu boja za prvoligaško vstopnico. Pomembno je, da zgodba temelji na domačem kadru tako v igralski zasedbi, strokovnem kadru kot tudi vodstvu kluba, saj lokalna skupnost lažje podpre takšen projekt. V tem trenutku vseeno menim, da smo v igralskem smislu z domačimi igralci na drugoligaškem nivoju dosegli nekakšen rezultatski limit, predvsem zaradi dejstva, da veliko kvalitetnih posavskih nogometašev igra ali v tujini ali na prvoligaškem nivoju v ostalih sredinah. Problem predstavlja tudi dejstvo, da prvoligaški nogomet zahteva profesionalno delovanje na vseh ravneh, kar pa zahteva tudi izdaten finančni zalogaj. Gospodarstvo v Posavju je dovolj močno, da lahko podpre takšen projekt, vprašanje pa je, ali ga želi podpreti v zadostni meri.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam