​Poklonili so se Antonu Kambiču in njegovim soborcem

Na vaški gmajni pri Velikih Vodenicah, gorjanski vasi v občini Kostanjevica na Krki, so se minulo soboto s tradicionalno proslavo poklonili spominu na komandanta Antona Kambiča in njegove soborce, ki so na tem kraju padli 1. junija 1943 v belogardistični zasedi.

Organizator prireditve, predsednik kostanjeviške občinske organizacije Zveze borcev za vrednote NOB Jakob Gašpir, je v pozdravnem nagovoru poudaril, da »tukaj nismo zato, ker si želimo razdvajanja med ljudmi, tukaj smo zato, ker spoštujemo zgodovino lastnega naroda« ter v poklon tistim, ki so se uprli okupaciji in fašizmu. Nato je skupaj s članico PVD Sever Posavje in v spremstvu častne straže Slovenske vojske položil venec k bližnjemu spomeniku padlim borcem.
 
Slavnostni govornik je bil letos podpredsednik Policijskega veteranskega društva Sever Posavje Vlado Bezjak in opisal življenjsko pot Antona Kambiča – Dušana, pred vojno orožnika in komandirja orožniške postaje v Kostanjevici na Krki, ki se je, čeprav je vedel, da tvega službo, varnost in življenje, odločil za pomoč odporniškemu gibanju in za boj proti okupatorju. Pridružil se je partizanom na Gorjancih, med obiskovanjem čet Gorjanskega bataljona pa je njegova skupina pri Velikih Vodenicah nad Kostanjevico zašla v belogardistično zasedo in bila 1. junija napadena. Na tem mestu so poleg njega padli še Anton Tomšič – Kostja, Janez Berdik in Janez Remus, ranjenega Janeza Čuka pa so belogardisti ujeli in nato ustrelili pri cerkvi v Šmarju pri Brezovici, kjer so tudi pokopali vse padle in ustreljenega. »Njihove žrtve niso bile zaman. Bila so del velikega boja, ki je slovenskemu narodu omogočil, da je ohranil svojo identiteto, svoj jezik in svojo prihodnost. Ob tem ne smemo pozabiti niti na trpljenje njihovih družin. Za vsakim padlim borcem so ostali svojci, žene, otroci in starši, ki so nosili težko breme vojne. Tudi družina Antona Kambiča je občutila preganjanje, pomanjkanje in negotovost. Njegova žena je bila zaradi moževega delovanja aretirana in zaprta, njegova otroka pa sta odraščala brez očeta. Tudi to je del zgodbe, ki jo moramo ohranjati v spominu,« je povedal Bezjak.
 
V drugem delu govora je Bezjak spomnil tudi na dogodke, ki so pripeljali do samostojne Republike Slovenije. »Pred 35 leti smo Slovenke in Slovenci stopili skupaj, se uprli in tako presenetili močnejšega agresorja – takratno JLA. Danes večkrat slišim besede, da saj to ni bila vojna, trajala je le deset dni in podobno. Kot takratni delavec organov za notranje zadeve vam lahko povem, da smo se v takratni milici na morebitno vojno pripravljali že dobri dve leti prej. Našo pripravljenost na vojno smo  prvič preizkusili 1. decembra 1989 ob akciji Sever, ko smo preprečili miting resnice v Ljubljani. Vse to smo ponovili, ko smo v mesecu juniju 1991 izvedli stoodstotno mobilizacijo rezervnih miličnikov, ki so se na vpoklic odzvali vsi – brez izjeme, čeprav takrat nismo vedeli kako dolgo bo trajala vojna. Zahtevala je tudi žrtve. V naši posavski regiji je vojna za samostojno Slovenijo vzela življenje enega veterana. A končalo se je tako, kot so mnoge generacije pred nami le sanjale. Danes sem prepričan, da smo svoje poslanstvo skupaj s teritorialci in z vami opravili uspešno, dostojanstveno, pogumno in častno. Zato nam tega ne more odvzeti nihče,« je spomnil. »To je bila zmaga vseh državljank in državljanov, vseh prebivalcev te nove države. A na to mnogi danes radi pozabijo,« je še dodal, saj smo »po treh desetletjih priča poizkusom  privatizacije zaslug, saj se nekateri  razglašajo za 'junake' osamosvojitvene vojne. Resnica je popolnoma drugačna in o tem bodo pisali zgodovinarji.«
 
Ob zaključku proslave je Gašpir podelil priznanji praporščakoma Martinu Pircu in Antonu Salmiču. V kulturnem programu prireditve so sodelovali recitatorka Terezija Potočnik, harmonikar Slavko Franko s pevci, 1. spominski dolenjski partizanski bataljon in praporščaki, sledilo pa je druženje ob pogostitvi, ki so jo pripravili organizatorji.
 
P. P.