Človek, ki pade, se mora znati tudi pobrati

Prevzgojni dom Radeče, v katerega že skoraj sedem desetletij prihajajo na prevzgojo mladoletnice in mladoletniki po sklepu sodišč iz vseh slovenskih sodnih okrožij zaradi storjenih kaznivih dejanj, zadnja štiri leta vodi univ. dipl. socialna pedagoginja Jerica Lipec. Pri delu se srečuje z mladimi osebami, ki niso spoštovale družbenih norm in imajo različne izkušnje z življenjem na robu družbe. V nekdanjem dvorcu ob Savi na prostranem hotemeškem polju trenutno preživlja čas za tesno zaprtimi vrati in zamreženimi okni 17 mladoletnikov in ena mladoletnica; njihova starost se giba od 14 do 23 let.

Varovanke in varovanci vašega doma imajo za seboj zelo težke življenjske zgodbe, kaj je najpogostejši vzrok njihovega prestopniškega vedenja? Kakšen vpliv imajo zgodbe na vas?

Zgodbe mladih so različne in so pomembne za razumevanje mladostnikovih ravnanj in za samo strokovno obravnavo, hkrati so tudi motivacija, da vzgajamo k spoštovanju, samostojnosti in odgovornosti. To so tri temeljne stvari. V našem zavodu se trudimo tudi za razvoj občutka varnosti ter zaupanja.

Več kot 90 odstotkov fantov in deklet, ki prestopijo prag našega prevzgojnega doma, edine takšne institucije v Sloveniji, je bilo že prej nameščenih v vzgojnih zavodih. To pomeni, da se je odvijala obravnava prestopniškega vedenja že pred prihodom v prevzgojni dom, a ker posameznik oziroma posameznica nista prenehala s kaznivimi dejanji, sta prišla k nam. To je v bistvu najstrožji vzgojni ukrep, ki ga lahko sodišče izreče mladoletnim osebam za storjeno in dokazano kaznivo dejanje.

Vsi mladi, ki so pri nas, so izvršili določeno kaznivo dejanje, a to dejanje je vedno manifestacija nekih težav, ki so v ozadju. V večini primerov gre za premoženjske delikte, kot je kraja, vlom, poškodovanje tuje lastnine; manjši delež mladostnikov je obsojenih za kazniva dejanja preprodaje psihoaktivnih snovi in tudi za uboj, a običajno so razlogi kompleksni – gre za različne družinske zgodbe, razvojne potrebe in nihanja pri otrocih ter kasneje mladostnikih – od socialnih do čustvenih in vedenjskih težav ter motenj ter navsezadnje tudi do psihiatričnih obravnav in diagnoz. Naj pojasnim – otrok, ki je odraščal v družini brez občutka varnosti, je bil prepuščen samemu sebi in svojim čustvom in razvil je neko strategijo preživetja, ki se je lahko razvila v izvrševanje kaznivih dejanj.

Prihajajo mladostnice in mladostniki iz 'problematičnih' družin, ki jih zaznamujejo socialna stiska, nasilje, alkohol, ali morda tudi iz na videz 'dobrih' družin, kjer pa le ni vse v redu?

To je precej stereotipna misel, da imajo težave in stopajo na ’kriva pota’ le otroci iz ’razbitih družin’, da so v ozadju socialne težave in še kakšne druge stiske. Tudi otroci staršev, ki imajo popolnoma običajne vloge ter pozicije in funkcije v družbi, so v našem zavodu, kar pomeni, da je bila morda družina disfunkcionalna v skrbi in vzgoji otroka. Družina, ki je zadolžena, da skrbi za razvoj otroka, mladostnika, mora upoštevati in spoštovati marsikaj, a včasih, predvsem zaradi pomanjkanja časa in nepozornosti, prepozno spozna napačna ravnanja, ki imajo seveda posledice.

Včasih so takšnim ustanovam, ki jo vodite, rekli 'poboljševalnica' in otroke so strašili z njo, da bodo odšli vanjo, če bodo poredni, je to vzgojno?

Nikakor ne, že sam izraz je popolnoma neprimeren, vzgojen pa sploh ni. Kdor ima svojega otroka resnično rad, ga ne skuša prestrašiti s takšno izjavo. Ob njej otrok izgublja občutek varnosti, ki je zelo pomemben pravzaprav v vseh življenjskih obdobjih.

Naš zavod ima izraz prevzgojni in beseda prevzgojiti je kar precej močna, tako da bi zadostoval izraz vzgojni. Gre namreč za vzgojo v najširšem pomenu, kajti v našem zavodu želimo mladostnike in mladostnice usmeriti, vzgajati tudi na tistih področjih, kjer vzgoje morda v preteklosti ni bilo ali je bila nefunkcionalna. Skušamo nadoknaditi, kar je bilo zamujeno v primarni družini. Ali nam uspeva, težko rečem, to je tako relativno. Vzgojni uspeh je že, če pri enem mladostniku ali mladostnici dosežemo, da ne vzroji za vsako besedo, ki mu ni všeč, ali da je pripravljen pogledati sogovorniku v oči ali pozdraviti, ko nekoga sreča. Uspeh je tudi, da jih naučimo osnovnih življenjskih navad, kot je vzdrževanje osebne higiene in higiene prostora. Imamo mlade, ki te izkušnje nimajo, tako da pogosto začnemo pri osnovah, temeljih – z rednim umivanjem zob, tuširanjem, pospravljanjem oblačil, vzdrževanjem reda v prostoru in tako dalje.

Kako poteka sprejem v prevzgojni dom, kakšna so pravila bivanja, kdo skrbi za stanovalke in stanovalce?

Ob prihodu v prevzgojni dom je mladostnik nameščen v sprejemni oddelek. To pomeni, da v času sprejemne faze, ki traja približno tri tedne, mladostnik spozna zavod, pravila in vse različne službe. Po zaključenem sprejemnem obdobju se skupaj z njim oblikuje osebni načrt, ki vključuje bivanje, izobraževanje, delo ter odnos do ostalih stanovalcev in zaposlenih.

V zavodu delujejo tri službe – pravosodni policisti skrbijo za red in varnost ter izvrševanje dnevnega reda, učitelji in delovni inštruktorji skrbijo za izobraževanje ter praktično usposabljanje mladostnikov za pridobivanje delovnih navad, strokovni delavci pedagogi v vzgojnih skupinah strukturirajo prosti čas mladostnikov, usmerjajo dejavnosti, opravljajo razgovore in vodijo tudi vse specialne obravnave. Vseh zaposlenih skupaj s splošnimi službami je 50. Ob trenutni številki mladostnikov v domu je število zaposlenih optimalno, kajti pomembno je, da ima vsak stanovalec oziroma stanovalka možnost konstantnega stika s strokovnimi delavci. En mladostnik potrebuje tako pedagoga kot učitelja in inštruktorja. Vsi zaposleni imajo poleg strokovnih kompetenc tudi določene osebnostne značilnosti in lasten vrednostni sistem, ki pa mora biti enak vrednotam institucije. Pri delu z mladostniki je velik poudarek na komunikaciji, na asertivni komunikaciji, na poslušanju, čeprav imajo pravosodni policisti pooblastila, da lahko, če je potrebno uporabijo tudi telesno silo, a to je res skrajna možnost, za katero morajo biti izpolnjeni določeni pogoji.

V Prevzgojnem domu Radeče imate tudi oddelek brez drog …

Omenjeni oddelek je eden izmed nivojev obravnave mladostnika, ne gre za samostojno enoto, ki se ne bi povezovala z ostalimi, ampak gre za drugi nivo v obravnavi. Po sprejemnem obdobju gre mladostnik v matično vzgojno skupino in zatem, ko že doseže neke cilje, ko izpolnjuje osebni načrt na več področjih, ima možnost premestitve na drugi nivo in to je ravno ta oddelek brez drog. Pogoj za premestitev je dokazovanje abstinence od prepovedanih substanc, kajti ko mladostniki pridejo v prevzgojni dom, se jim jasno predstavi, da je treba vzdrževati abstinenco, ne smejo posegati po psihoaktivnih snoveh. Seveda lahko pridejo do droge na ilegalen način, naj bo to v času prostih izhodov, ko odhajajo v domače okolje, ali pa drogo pretihotapijo po nekih svojih skritih kanalih. Pravosodni policisti to sicer preprečujejo, a mladi so iznajdljivi. V domu imamo tudi odprti oddelek, to je tretji nivo, kjer že potekajo priprave na odpust.

Omenili ste, da mladostnikom omogočate šolanje in vključevanje v delovni proces, kar je verjetno pomembno zaradi kasnejše lažje vključitve v življenje po odhodu iz prevzgojnega doma.

Dan v prevzgojnem domu je strukturiran, del dneva so mladostniki v delavnici oziroma v šoli, drugi del dneva so z vzgojitelji pedagogi. Izmeni se menjata, tako da en teden poteka izobraževalno delo in delovno usposabljanje v dopoldanskem času in je popoldanski čas namenjen prostočasnim aktivnostim, drugi teden je obratno.

Mladostniki so vključeni v izobraževalni program po individualnem izobraževalnem načrtu v matičnih šolah izven prevzgojnega doma, tako so nekateri vključeni v program osnovne šole za dokončevanje, drugi v nižje poklicno izobraževanje različnih smeri, tretji so vključeni v poklicni program ali celo tehnični program. Skušamo jih vpisati v programe, ki jih veselijo in povezujemo se z različnimi šolami. Pred dvema letoma smo, na primer, vpisali mladostnika v program frizer, ki ga izvaja srednja šola v Sevnici, ker je bil izražen interes. S šolo smo se dogovorili glede vpisa, katere predmete lahko poučujemo v zavodu in katere preizkuse znanja mora opraviti na šoli. Želimo si, da bi vsak pridobil v času bivanja pri nas neko šolsko izobrazbo, ker je to pomembno za kasnejše samostojno življenje.

Ali veste, koliko mladih oseb po prestani kazni zaživi drugače, koliko jih nadaljuje s kaznivimi dejanji?

Uradne statistike ni, koliko mladostnikov in mladostnic nadaljuje s kaznivimi dejanji. Po naših povratnih informacijah jih nekje tretjina nadaljuje z izvrševanjem kaznivih dejanj in se potem znajdejo v zaporskem sistemu, v kar imamo vpogled. Prijetno pa je slišati in še lepše videti, ko kdo od bivših mladostnikov ali mladostnic pokliče po telefonu ali se celo oglasi pri nas in se pohvali, da ima službo. Zgodilo se je tudi, da so prišli na obisk z družino. Občutke ob takšnih srečanjih je težko opisati, kajti vsi, ki bivajo v prevzgojnem domu, pravijo, da jim ni fajn, ker niso prišli po svoji volji. Kljub temu pa je bil to čas možnosti in priložnosti za spremembo stila življenja, čeprav smo zaposleni s svojimi zahtevami in željami na enem bregu, mladostniki pa na drugem. To je odraščanje, vzgoja za življenje, klesanje in usmerjanje k odgovornosti.

Kakšen vpliv je imela oz. še vedno ima epidemija na življenje in delo v domu: ste sprejeli kakšne posebne postopke in protokole, pravila; ste imeli kaj okužb in težav?

Epidemija je kar močno zaznamovala bivanje v prevzgojnem domu, že lansko leto marca v tem prvem valu, jeseni pa še bolj in za daljše obdobje. V bistvu smo se popolnoma zaprli pred zunanjim svetom, prepovedali smo obiske svojcev, mladostniki niso imeli možnosti prostih izhodov, zadrževali so se lahko samo v zavodu in njegovi okolici. Ves čas epidemije smo ohranjali dnevni ritem, pri nas je izobraževanje potekalo nemoteno in tudi delo, saj ne moremo samo čakati, da bo epidemije konec. Mladi, ki se znajdejo v prevzgojnem domu, imajo že tako ali tako primanjkljaj ali težave na področju zadovoljevanja socialnih potreb in v domu se pri mladih pojavljajo novi občutki doživetja te zaprtosti in epidemija je na nek način priložnost za poglobljeno strokovno obravnavo teh občutkov, ki sicer ne bi prišli do izraza v običajnih okoliščinah. Stiska, ki se pojavi v mladem človeku zaradi zaprtosti, ponudi možnost vpogleda v preteklost, v odnose, ponudi možnost za ’resetiranje’ v smislu ’kje sem, kaj sem’. Mnogi so tu spoznali, kdo je tisti, ki jim resnično stoji ob strani. Tudi odnos s starši je na preizkušnji. Zaradi vseh teh doživljanj se pojavi kakšna stiska več ali kakšno spoznanje več o odnosih. Ključno je bilo in še vedno je dati smisel zaprtosti s skrbno strukturiranim časom; soočali smo se tudi z okužbami med mladoletniki in zaposlenimi, ki pa so izzvenele brez hujših težav.

V skoraj sedmih desetletjih obstoja je prevzgojni dom postal del lokalne skupnosti, ki se je pred leti zavzela za ohranitev vaših prostorov v nekdanjem dvorcu, kaj vam to pomeni?

Zelo veliko. S tem smo dobili potrditev, da je ustanova del Radeč in da prebivalci sprejemajo drugačnost, ker naši mladostniki so drugačni. V prevzgojnem domu so mladi, ki jih je družba dala na svoj rob; so mladi, ki gredo vsem na živce, a Radečani jim dajejo možnost in priložnost, da se pokažejo v drugi luči. Kot zavod se z veseljem vključujemo v različne krajevne dejavnosti, pa naj gre za nek dogodek na splavu ali pa za čistilno akcijo ob bajerju pri ribiškem domu ali karkoli drugega. Naši mladostniki pomagajo pri vseh opravilih, kar jim daje občutek vrednosti. Mimo doma vodi tudi sprehajalna pot in mnogokrat lepa beseda polepša dan, kajti ljudje, ki se sprehodijo mimo, ne vidijo fanta ali dekle, ki je naredil oziroma naredila neko kaznivo dejanje, temveč vidijo v njem, njej človeka, osebo, s katero se lahko pogovarjajo. Dober je tudi občutek, ko se naši varovanci vrnejo s katerega izmed pohodov ali pa nogometne tekme in spremljevalci povedo, da so se lepše obnašali kot njihovi vrstniki, ki ne prebivajo v prevzgojnem domu. To je zelo pomembno sporočilo, ki pravi, da znajo in zmorejo. To je pomembno sporočilo tudi za nas, zaposlene, da se je vredno truditi in vztrajati.

V enem izmed spletnih predavanj ste dejali, da ima vsak posameznik svoja močna in šibka področja delovanja, a pomembno je, da razvijamo močna področja, na kakšen način?

Eno je, da se človek zazre vase in dela na samem sebi, a pogosto potrebujemo druge ljudi, da nam dajejo potrditev, kajti s potrditvijo se krepijo močna področja in to potrditev, ki ji nujno potrebujejo, nekateri mladostniki lahko dobijo šele v prevzgojnem domu. Občutek, da so vredni, da je nekomu mar za njih ... Nekateri odkrijejo, da imajo talent za risanje, drugi so uspešni v kuhanju. Naj omenim televizijski šov MasterChef, kjer je nastopila naša nekdanja mladoletnica. Ko je prišla v prevzgojni dom, ni znala kuhati, mi smo jo vključili v izobraževalni proces, iz katerega je izšla bogatejša za novo znanje in delovne izkušnje. Skratka, treba je delati na močnih točkah, ne na šibkih. Nekdo je na primer lahko zelo dober avtomehanik, ker je to delo, ki ga veseli in ga rad opravlja, a slab v slovenščini. S krepitvijo močnih področij krepimo tudi samozavest, ker če ima nekdo nizko samozavest, bo to kompenziral z negativnimi vedenji.

Ali ste tako razmišljali tudi med zaporniki na Dobu, kjer ste delali kot pedagoginja pred prihodom v radeški prevzgojni dom?

Delo z odraslimi zaprtimi osebami je bila dragocena izkušnja, ki me je marsičesa naučila. Na Dob bi se vrnila brez težav kot pedagoginja ali vodja oddelka. Če primerjam obravnavo z obsojenci ali mladostniki, moram reči, da je zahtevnejša z mladostniki, ker so mladostniki v drugi razvojni fazi, so v fazi eksperimentiranja in tudi bolj predrzni v odnosih. Obsojencu enkrat postaviš mejo ali mogoče dvakrat, mladostnik znova in znova preizkuša in poskuša, a to je njegova razvojna naloga. Biti strokovni delavec v prevzgojnem domu je po moji oceni bistveno bolj zahtevno kot biti strokovni delavec v zaporu. Izkusila sem oboje, saj sem opravljala delo pedagoginje tudi v prevzgojnem domu pred nastopom vodstvene funkcije. Z mladostnikom gradiš odnos in to je bolj izčrpavajoče kot pri obsojencih, kjer ta odnos ni toliko intenziven, ker je že zgrajena osebnost in ne rabi vedno znova zrcaliti istih stvari, kot to počnemo pri mladostnikih.

Kaj vam v življenju prinaša največje zadovoljstvo, kaj vas radosti, notranje bogati?

Vedno se dobro počutim, ko vidim sadove svojega dela, tako v službi kot doma. Razveselim se pridelka na vrtu, kjer se v prostem času rada zadržujem, predvsem pa me osrečujejo iskreni odnosi, za katere se je treba truditi, nič ni samo po sebi umevno, vedno so potrebna vlaganja in potem se vse obrestuje večkratno. Dom, družina in prijatelji bogatijo in dajejo smisel mojemu življenju, a tu je tudi delovno okolje, ki me vsakodnevno spodbuja h gradnji dobrih odnosov. Včasih tudi ne gre vse po načrtih, a človek, ki pade, se mora znati tudi pobrati.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 10. junija 2021.

#povezujemoposavje