Časopis za pokrajino Posavje
24.10.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

21. september – Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni

Objavljeno: Ponedeljek, 21.09.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
demenca - simbolicna slika

simbolična slika

Težko si je predstavljati svet, v katerem naenkrat ne prepoznate ljudi, ki so vam blizu, domača ulica ali hiša vam nista znani, prav tako imate težave z opravki, ki ste jih pred tem z lahkoto opravljali samostojno. Poglejmo si pripoved gospe, ki se sooča z Alzheimerjevo demenco:

»Nekoč sem se imela za povprečno gospodinjo, ženo, mamo dveh otrok, ki je rada potovala in imela zelo rada knjige. Več kot 30 let sem bila zaposlena kot administratorka. Delo je bilo naporno, vendar me je izpolnjevalo. Čez čas sem začela opažati, da imam težave pri izvajanju knjigovodskih in računovodskih opravil, vendar sem slednje pripisovala preutrujenosti zaradi številnih obveznosti. Toda težave so se kar vrstile. Tako sem večkrat pozabila zakleniti avtomobil, na odcepu, kjer bi morala izvoziti, sem se peljala mimo, prav tako sem pustila bančno kartico v bančnem avtomatu. Vedno redkeje sem brala knjige, saj sem se zadrževala na isti strani knjige. Ko sem prebrala stran, sem namreč že pozabila vsebino prebranega, zato sem se vračala na začetek besedila. Vedno težje sem skrbela zase in opravljala vsakodnevne obveznosti. Začela sem se izgubljati v lastnem domu – naenkrat nisem vedela, kje je kopalnica ali moja postelja. Poleg branja knjig sem začela opuščati tudi številne druge aktivnosti, ki so me prej veselile.

Zdaj že veste, da imam demenco, kajne? Sčasoma smo se s tem sprijaznili tako jaz kot moji sorodniki in prijatelji. Zaradi vseh sprememb se je družinska dinamika namreč zelo spremenila. Z možem sva začela kuhati skupaj, pri čemer on prevzema glavno vlogo, saj mi mora vedno znova povedati, kaj in kako moram narediti. Tudi jemanje zdravil nadzoruje, sicer bi lahko naenkrat pojedla vsa zdravila ali pa pozabila, da sem jih že vzela. Hčera vsak dan pripravi seznam obveznosti, ki ga obesi na vidno mesto, in me opozori, da si moram ščetkati zobe ali umiti lase.

Ljudje so velikokrat presenečeni, ko jim povem, da imam Alzheimerjevo demenco, saj še vedno razumno govorim, sama pa opažam številne spremembe, ki me zelo strašijo. Bojim se prihodnosti in izgubljanja občutka samostojnosti ter tega, da bom svojo družino še bolj obremenila.«

T. L., 64 let

Demenca je sindrom, pri katerem gre za motnjo višjih kortikalnih funkcij, vključno z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti in govornega izražanja ter presoje (MKB-10). Je kronična in neozdravljiva bolezen, ki prizadene možganske celice in posameznika ovira pri vsakodnevnih dejavnostih (Petrič, 2016).
Ta bolezen se kaže zelo različno, odvisno tudi od tega, za katero obliko je posameznik zbolel. Poznamo namreč različne vrste demenc: demenca z lewyjevimi telesci, frontotemporalna demenca, vaskularna demenca itd. V tem članku bomo podrobneje spoznali najpogostejšo obliko, in sicer Alzheimerjevo demenco.

Alzheimerjeva demenca

Alzheimerjeva demenca se najpogosteje pojavlja pri ljudeh, starih med 65 in 70 let, in navadno traja od 8 do 10 let. Pri bolnikih povzroča skrb vzbujajoče spremembe spomina, mišljenja, zaznavanja in vedenja, ki izrazito vplivajo na njihovo vsakodnevno življenje in sčasoma vodijo v popolno odvisnost od drugih (Mali in Miloševič-Arnold, 2007).

V zgodnji stopnji pride do pozabljivosti, zalaganja in izgubljanja predmetov ter težav pri prepoznavanju prostora in predmetov. Osebe si težko zapomnijo nove informacije, lahko se pojavijo težave pri priklicu besed in imen. »Težko si je prestavljati, kako hudo je, ko gledaš lastno hčer v oči, vendar se nikakor ne spomniš njenega imena.« T. L., 64 let.

Ko se demenca razvija, postajajo simptomi vedno bolj očitni in opazni. Tako začnejo pozabljati tudi stvari iz preteklosti ali zamenjujejo preteklost s sedanjostjo. Sčasoma izgubijo sposobnost razumevanja in zmožnost sledenja pogovoru ter navodilom. Lahko se izgubijo v prostorih, ki so jih prej dobro poznali in kjer so v preteklosti že velikokrat bili (Pečjak, 2007).

Končna stopnja nastopi, ko je bolezen prisotna že več let in v tej fazi je veliko pacientov v oskrbi bolnišnice ali doma upokojencev, kjer jim je nudena strokovna pomoč. Posamezniki namreč ne prepoznajo več svojcev, niso zmožni ustreznega izražanja čustev (pogosto postanejo razdraženi in se hitro vznemirijo, kar lahko vodi do fizičnega nasilja nad svojci ali negovalci), prizadet je tako kratkotrajni kot dolgotrajni spomin, govor postane povsem nerazumljiv in nesmiseln, ne zaznavajo in dojemajo prostora. Pogosto tudi odtavajo, pojavi se lahko inkontinenca (Sabbagh, 2008).
»Zelo me je strah prihodnosti. Bojim se izgube samostojnosti in tega, da bi postala breme lastni družini.« T. L., 64 let.

Postavitev diagnoze že v zgodnjem stadiju je zelo pomembna zaradi pravočasnega zdravljenja z zdravili, pa tudi zato, da se lahko tako bolnik kot svojci oz. skrbniki čim prej seznanijo s potekom bolezni in poučijo o pravilnem odnosu do pacienta. Pomembno je, da poznajo razvoj bolezni in razumejo, da je bolnikovo ravnanje posledica bolezni in ne morebitne hudobije ali namernega nagajanja (Kogoj, 1999). Toda postavitev diagnoze je težavna in stopenjska ter odvisna od bolnikovega sodelovanja, njegovih bližnjih, ki navadno najprej opazijo spremembe, in drugih dejavnikov. Mnogokrat se zgodi, da se bolezen prepozno odkrije, saj so začetni znaki pogosto težko opazni, pacienti in njihovi svojci pa velikokrat poiščejo pomoč komaj takrat, ko se pojavijo neobvladljive vedenjske težave (Kogoj, 1998). Zato je zelo pomembno, da se, kadar svojci obolelega ali obolela oseba opažajo težave s spominom, koncentracijo, pozornostjo itd. in menijo, da tega ni mogoče pripisati vsakdanjim težavam starostnikov, čim prej odločijo za obisk izbranega osebnega zdravnika, ki nato osebo napoti k ustreznim specialistom.

Žal pa Alzheimerjeva bolezen še ni ozdravljiva, saj kljub zdravljenju bolezenski proces napreduje. Zdravljenje lahko zmanjša simptome, ne more pa občutno upočasniti ali v celoti preprečiti napredovanja bolezni. Tako je potrebno poiskati načine, kako starejši populaciji pomagati ohranjati njihove kognitivne sposobnosti in zdravje tudi v poznem življenjskem obdobju s ciljem vsaj zakasniti čas nastanka demence.

Kaj lahko torej storimo sami? Možgani so kot mišica – če jih ne koristimo, zakrnijo, zato je pomembna redna miselna aktivnost. Reševanje križank in ugank, branje knjig in časopisov, učenje tujih jezikov, igranje družabnih in računalniških iger, zlaganje sestavljank ali miselne vaje krepijo naše možgane. Pomembno je tudi vzdrževanje rednih socialnih stikov in zdravega življenjskega sloga (zmerna fizična aktivnost, zdrava prehrana z zadostno količino vitaminov in mineralov itd.), kakovosten spanec in počitek ter lastna ustvarjalnost (slikanje, kiparjenje, kreiranje novih jedi …).

Za dodatne informacije in po pomoč se lahko obrnete tudi na spletno stran https://www.spomincica.si/.

Katja Posnic, mag. psih.

Duševno zdravje je neločljiv del celotnega zdravja posameznika. Pomembno je, da zanj poskrbimo, zato vas vabimo na delavnice, ki jih izvajamo v okviru Zdravstveno vzgojnega centra Krško. V našem zdravstvenem domu tako izvajamo delavnice Tehnike sproščanja, Spoprijemanje s stresom, Podpora pri spoprijemanju s tesnobo in Podpora pri spoprijemanju z depresijo. Vse delavnice so brezplačne in jih vodi mag. psihologije Katja Posnic. Na delavnice se lahko prijavite na telefonsko številko 07/ 488 02 69 ali na katja.posnic@zd-krsko.si

Vir: Helena Žulič, ZD Krško
« Nazaj na seznam