Aleš Stopar, direktor/poveljnik PGE Krško: Najbolj se bojimo množičnih nesreč

Vstopili smo v oktober, med drugim tudi mesec požarne varnosti, za katero na precejšnjem delu Posavja, seveda v sodelovanju s prostovoljnimi gasilci, skrbi Poklicna gasilska enota Krško. Že od leta 2018 jo vodi karierni gasilec, 51-letni Krčan Aleš Stopar, s katerim smo se pogovarjali o delovanju enote in njeni umeščenosti v sistem zaščite in reševanja v našem okolju.

Letos ste začeli že tretji štiriletni mandat direktorja/poveljnika PGE Krško. Kako se je zavod v tem času spremenil oz. razvil, kaj bi izpostavili kot največje dosežke tega obdobja?

Lahko grem še dlje v preteklost, ker sem v enoti že več kot 30 let. Začeli smo z gumijastimi škornji in plastičnimi zaščitnimi oblekami. Tako kot vse ostale stvari se tudi gasilstvo izredno hitro spreminja in je v teh 30 letih res neverjetno napredovalo. Kar pa se tiče zadnjih let, pa je seveda največja pridobitev nova stavba oz. gasilski dom, v nadaljevanju pa še vadbeni poligon, ki služi tako nam kot tudi prostovoljnim gasilcem in drugim službam. Zagotovo lahko rečem, da je eden najbolj uporabljanih poligonov v Sloveniji. Letos smo imeli dogodek Varno na travmo, kjer smo se usposabljali skupaj z zaposlenimi v NMP Brežice, usposabljanje Weber Hydraulik z inštruktorji za prometne nesreče, predstavitev robota za gašenje in še marsikaj se dogaja na poligonu. Poleg tega si štejem za dosežek, da nam še vedno uspeva kadrovsko popolnjevati enoto, saj je na tem področju kar nekaj težav, pa tudi finančno zaenkrat uspemo spremljati tako dvig plač in stroškov v zavodih kot tudi cene nabave novih vozil, ki so skoraj polovico dražja kot recimo pred desetimi leti. Imamo narejen desetletni investicijski načrt, ki se ga poskušamo držati. To bi izpostavil kot naše štiri osrednje dosežke.

PGE Krško je osrednja gasilska enota v regiji, a vas zaradi sedeža in imena veliko ljudi povezuje zgolj s Krškim, pa vaše delovanje presega zgolj to občino, kajne?

Drži, PGE Krško je osrednja enota v Posavju, saj je edina organizirana kot javni zavod in ima v celoti poklicno strukturo. Moramo vedeti, da je v Sloveniji le 14 poklicnih gasilskih enot organiziranih kot javni zavodi, najbližji nam enaki po organiziranosti sta v Novem mestu in Celju. Skupaj z Gasilsko zvezo Krško pokrivamo območje mestne občine Krško na vseh intervencijah, pri tem pa prostovoljne enote niso vključene v tehnično reševanje, se pravi v posredovanjih pri prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi in reševanju na vodi, za kar tudi nimajo opreme in niso usposobljeni. Z njimi sodelujemo pri vseh vrstah požarov, naravnih nesrečah in posredovanju z brezpilotnimi letalniki. Poleg tega pa imamo tudi pooblastilo države oz. Uprave za zaščito in reševanje za gasilsko enoto širšega pomena (GEŠP), ki jih je v državi trenutno 48. Mi imamo pooblastilo za posredovanje v prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi ter reševanju na in iz vode (reševalci in potapljači), ki pa velja tudi za občini Brežice in Kostanjevica na Krki. Za požare v teh občinah poskrbijo občinske gasilske zveze s svojimi prostovoljnimi društvi, razen če nas zaprosijo za pomoč, kjer se seveda vedno tudi odzovemo.

Pooblastilo GEŠP zaradi dodatnih nalog zahteva tudi dodatne kompetence, kajne?

Seveda, še največ pa to potegne za sabo na področju opreme. Če sem že omenil prometne nesreče – v naši enoti imamo šest kompletov opreme za posredovanje, torej imamo opremo za posredovanje v treh hkratnih prometnih nesrečah. Že ta oprema je zelo draga, oprema za posredovanje ob nevarnih snoveh, npr. razne črpalke za kisline in luge ipd., pa je še dražja. Potem pa imamo še potapljaško-reševalno enoto, ki je razdeljena na potapljaško-iskalno enoto in reševalce na divjih vodah, saj sta to dve različni licenci. Da bi potapljač lahko sodeloval v akciji, kot je bila leta 2008 na Blanci, mora imeti za sabo vsaj 100 potopov, kar traja tri do štiri leta. Za reševanje na vodi je potrebna podobna licenca kot za bazenske reševalce, usposabljanje pa se izvaja na kajak-kanu progi v Tacnu in je zelo fizično zahtevno. Gre torej za dve različni vrsti posredovanj: potapljaška enota večinoma sodeluje v iskalnih akcijah bodisi ljudi bodisi živali, reševalci na divjih vodah pa npr. v primeru skoka v vodo, kakršnega smo imeli pred časom na mostu v Brestanici, in poskušajo ponesrečenca potegniti iz vode čim hitreje. V PGE sta specialnosti zgolj vrvna tehnika in potapljaško-reševalna enota, vsa ostala usposabljanja, kot so hidravlike, avtolestev, motorne žage, C-kategorija izpita za tovornjake, izpiti za vožnjo čolna in še mnogo drugih, pa imajo vsi operativni gasilci v enoti, ki jih je trenutno 50 od 55 zaposlenih.

Ne smemo pa pozabiti, da imamo v Krškem železnico, ki je morda 'pereča rana' vseh gasilskih enot.

Obstaja scenarij, za katerega bi lahko danes rekli, da za posredovanje v takšni nesreči v regiji sami nimamo dovolj ljudi ali opreme?

Če govorimo o nesrečah v sklopu GEŠP pooblastil, nimamo nekih bojazni, ker lahko na pomoč pokličemo tudi enoto iz Sevnice ali Novega mesta ali pa oni nas. Tudi kar se tiče požarov in drugih nesreč v mestni občini Krško, je v gasilski zvezi 25 društev, tako da lahko tako kadrovsko kot z opremo pokrijemo vsako nesrečo. Najbolj se seveda bojimo množičnih nesreč, kjer imamo tudi najmanj izkušenj. Že omenjena nesreča na Blanci je bila sicer vezana na vodo, od takrat dalje pa podobnih nesreč, kjer bi govorili o desetih ali dvajsetih poškodovanih, nismo imeli. Usposobljeni smo in opremo imamo, v takšnih primerih pa se pokaže tudi sinergija vseh enot, ne le gasilskih, ampak tudi nujnih medicinskih pomoči, Rdečega križa in Civilne zaščite ter drugih državnih služb. Ne smemo pa pozabiti, da imamo v Krškem železnico, ki je morda 'pereča rana' vseh gasilskih enot, saj Slovenske železnice računajo, da bomo mi lahko vse uredili. Opremo sicer imamo, nimamo pa praktičnih izkušenj in na tem področju je tudi zelo malo usposabljanja. Če bi do česa prišlo denimo v Sotelskem, kjer je že tako zelo utesnjeno, bi bilo posredovanje verjetno zelo zahtevno. Ne rečem, da ga ne bi zmogli, težko pa to vadimo, saj ni nikjer rezervnega tira, kjer bi lahko recimo rezali vagone, da prideš do ponesrečencev ipd.

V krški občini je precej industrije, je narejena kakšna ocena nevarnosti industrijskih nesreč?

Ja, občina ima izdelano oceno požarne ogroženosti, kjer imamo predvsem zaradi jedrske elektrarne največjo možno oceno. Seveda pa imamo več rizičnih objektov, konec koncev je poklicna gasilska enota tudi nastala zaradi njih, saj so njeni ustanovitelji nekdanja tovarna celuloze in papirja, jedrska elektrarna in občina. Žalosti nas, da ne sodelujemo več s tovarno Krka, saj imajo svojo manjšo notranjo enoto, zagotovo pa tam obstaja neka možnost nesreče, s Termoelektrarno Brestanica imamo pogodbeni odnos podobno kot z NEK in z njimi odlično sodelujemo, tudi s Hidroelektrarnami na spodnji Savi smo vzpostavili dobro sodelovanje. Tudi zaradi našega preventivnega delovanja v krški občini večje industrijske nesreče, pri kateri bi bili ogroženi občani in bi prišlo do večjega onesnaženja okolja, že dolgo nismo imeli.

Ste pa imeli v zadnjih letih kar nekaj izkušenj s požari odpadkov.

Tako je, naš CRO (center za ravnanje z odpadki, op. a.) je vedno pereča tema. Moram reči, da z upravljavcem centra, podjetjem Kostak d.d., dobro sodelujemo, tam imamo dnevno štiri preventivne obhode, poleti, ko je povečana požarna ogroženost, tudi merimo zunanje temperature kupov odpadkov, na preventivi torej naredimo, kar lahko. Je pa to seveda dejavnost, pri kateri 100-odstotne požarne varnosti enostavno ni, je pa za občane seveda zelo moteče, ko pride do dogodka. Imajo pa zdaj tam pokrit center za ravnanje z odpadki, kjer pa je vzpostavljen požarni nadzor, in tudi velik kup odpadkov na prostem se, kot opažamo, počasi zmanjšuje.

Ko govorimo o industriji, seveda ne moremo mimo projekta JEK2, ki bi najprej pomenil večletno veliko gradbišče, močno povečan promet, socialne spremembe, nato pa velik energetski objekt s svojimi specifikami. Je PGE že kako vključena v načrtovanje tega projekta ter kaj bi projekt pomenil za vaše kadrovske in tehnične potrebe?

Z obstoječo jedrsko elektrarno, kot sem že omenil, zelo dobro delamo, tu imamo zelo dobro vzpostavljen sistem. Menim, da nas v NEK in GEN energiji jemljejo kot integriran del varnosti in zaščite ter je samo vprašanje, kako bi se ob gradnji JEK2 organizirali. Zagotovo bi se povečalo število operativnih gasilcev v skladu s potrebami, vprašanje je samo, ali bi bili locirani v JEK2 ali pa v PGE Krško, verjetno bi bilo treba razširiti tudi vozni park s specifično opremo. Prepričan pa sem, da računajo na nas, saj smo usposobljeni za radiološke nadzore in požarno varnost v radiološko kontroliranem področju, kar je specifika naše enote oz. toliko izkušenj s tem nima nobena druga enota v Sloveniji.

Ste kar velik zavod s trenutno 55 zaposlenimi, od tega je 50 'operativcev'. Kako je z zagotavljanjem kadrov, je dovolj interesa za gasilski poklic oz. uspete najti kandidate za delovna mesta, kjer je treba najprej opraviti ustrezna usposabljanja oz. izobraževanja?

Pred desetimi leti smo imeli na razpis za delovno mesto od 40 do 50 prijav, zdaj pa imamo objavljen razpis za tri gasilce reševalce in enega serviserja, pa imamo na današnji dan sedem prijav. Zanimivo je, da imamo več prijav iz sosednjih občin kot iz mestne občine Krško, kar za nas predstavlja težavo, ker imamo vpeljan sistem vpoklica od doma in je oddaljenost od enote pomemben faktor. To je izziv, skozi razne promocije poskušamo ta poklic približati ljudem. Ker spremljam dogajanje tudi v ostalih enotah, opažam, da imajo v vseh večjih občinah, kjer je gospodarstvo dosti močno, podobne težave s kadrom, verjetno zato, ker so plače v gospodarstvu boljše. Prijavljajo se nam predvsem ljudje, ki iščejo bolj 'adrenalinske' poklice in radi pomagajo drugim, ni jim pa na prvem mestu denar. Velikokrat pa se žal pokaže, da je v novih generacijah tudi čedalje več takšnih, ki fizično ne dosežejo norm, ki jih morajo.

Kako pa elektrifikacija vpliva na vaše delo bodisi zaradi gašenja električnih avtomobilov bodisi zaradi sončnih elektrarn na strehah ipd.?

To je sodoben izziv, redno izvajamo usposabljanja na to temo in se seznanjamo z novostmi. Imamo aplikacijo, ki nam ob prihodu na kraj prometne nesreče pokaže, kje so nameščene baterije, imamo tudi posebno opremo oz. pregrinjalo, s katerim prekrijemo vozilo in onemogočimo dotok zraka, kar ugasne baterijo. Je pa težava, ker se potem ponovno lahko vžiga z dotokom zraka. Teh nesreč še nismo imeli veliko, več je požarov, kjer je prisotna fotovoltaika, pa tudi tam imamo register vseh objektov, na katerih je nameščena, in lokacije odklopnikov. Še vedno pa pri tovrstnih intervencijah pristopamo s posebno pozornostjo zaradi možnosti električnega udara in težavnosti gašenja (višina, stalna napetost, ponovni vžigi baterij …).

Posebnost mestne občine Krško je naselje Kerinov Grm, kjer imate največ intervencij oz. ste tam skoraj vsakodnevno …

Kot javni zavod seveda ne ločujemo, komu gremo pomagat in komu ne oz. se odzovemo na vsako prijavo dogodka. Skozi leta smo vzpostavili prakso, tudi zaradi slabih izkušenj s fizičnim in verbalnim nasiljem, da gremo v naselje in njegovo okolico le v spremstvu policije, razen če bi šlo seveda za požar hiše in bi bila ogrožena življenja, večinoma pa gre za požare v naravi. Ne uspemo pa ugotoviti vzroka, zakaj se to nenehno dogaja. Pri požarih avtomobilov gre verjetno za to, da se nepotrebni deli odstranijo in ostanejo le kovine, ki se lahko prodajo, ne razumemo pa, zakaj nekdo zakuri žitno polje ali strnišče.

V mestni občini Krško imamo izredno dobro delujoč sistem zaščite in reševanja in smo lahko občani ponosni nanj.

PGE Krško je že toliko časa tu, že od leta 1980, in je kar nekako samoumevna – če je jutri ne bi bilo, pri katerih dogodkih in kako bi prebivalci najprej občutili razliko?

Ta razlika bi bila po moji oceni drastična. Vedeti je treba, da PGE Krško opravlja javno gasilsko službo. Zavedati se moramo, da prostovoljne enote nimajo usposobljenega kadra za GEŠP intervencije niti specifične opreme, ki je izredno draga. Tudi zmanjševanje enote bi se takoj poznalo na številu gasilcev na intervenciji, saj zdaj delujemo z minimumom šestih gasilcev na prvi intervenciji, vsak dan in vse dni v letu. Če bi imeli manj zaposlenih poklicnih gasilcev, bi se lahko zgodilo, da bi šla na intervencijo le dva gasilca ob prometni nesreči, česar pa ne moreta strokovno obdelati, zato bi morali pomagati prostovoljci, ki pa niso ustrezno usposobljeni in opremljeni. Vsak gasilec manj bi pomenil bistveno manjšo hitrost in predvsem kakovost izvedene intervencije, še posebej pereče je to pri hudih prometnih nesrečah in požarih. Škode pri požarih bi bile bistveno večje, ljudje pa bi z zakasnitvijo dobili pomoč, česar v mestni občini Krško nismo vajeni, saj ima PGE Krško izvozni čas eno minuto od prijave dogodka. Skratka, v mestni občini Krško imamo izredno dobro delujoč sistem zaščite in reševanja in smo lahko občani ponosni nanj, vsako zmanjševanje pa bi se nemudoma odrazilo v času in kakovosti nudene pomoči v vseh vrstah intervencij. Pri takšni industriji in velikosti občine si tega po mojem mnenju ne smemo privoščiti.

Naj tu povem še, da nas velikokrat začudi, koliko ljudi ne ve, da mi opravljamo javne storitve in nas sprašujejo, koliko bo to stalo. Mi nobene storitve po prijavi dogodka ne računamo, z izjemo kakšnega odpiranja vrat, kjer zaračunamo le vložek v vratih, ki ga moramo zamenjati. Takšne javne storitve so ogromna prednost za občane in to je standard, ki ga marsikatera občina nima. Je pa treba vedeti, da delovanje takšnega zavoda tudi veliko stane. Trenutno se približujemo letnemu proračunu v višini 3,5 milijona evrov letno, pri čemer moram poudariti, da se zelo pozna prenehanje poslovnega sodelovanja s podjetjem Vipap Videm d.d., iz Brestanice odhaja tudi podjetje DS Smith. Pred desetletjem smo 80 % naših prihodkov ustvarili na trgu, v NEK d.o.o., TEB d.o.o., Krki d.d., Vipap Videm d.d. itd., zdaj pa se je ta odstotek zmanjšal. Konec letošnjega leta bo dobrih 40 % našega proračuna financirala MO Krško, 35 % NEK d.o.o., ostalo pa bo iz naslova TEB d.o.o., lastne dejavnosti in manjših pogodbenikov. Skratka, zavod za svoje delovanje več kot 50 % odstotkov sredstev pridobi na trgu, okoli 5 % Ministrstva za obrambo, ostalo pa so proračunska sredstva Mestne občine Krško. V sklopu teh prilivov moramo tudi varčevati za opremo, saj imamo v proračunski postavki Mestne občine Krško le 50 tisoč evrov sredstev za investicijo. V zadnjih letih je s strani požarne takse, ki jo nakazuje država, dogovorjenih več sredstev, ki jih moramo porabiti izključno za opremo. Kot sem že omenil, pa je ta oprema izjemno draga. Za ponazoritev: novo vozilo za posredovanje v tehničnih nesrečah, ki bo dobavljeno junija 2027, je brez opreme, ki jo bomo prestavili iz starega vozila, stalo 450.000 evrov in ta denar smo varčevali štiri leta.

Kot ste omenili na začetku, ste v poklicni gasilski enoti že več kot 30 let. Gasilstvo je ena najbolj cenjenih dejavnosti, gasilci dosegajo visoko stopnjo zaupanja. Kaj vam pomeni, da ste del tega?

V tem poklicu sem se pri 19 letih znašel povsem slučajno, nisem imel nobenih izkušenj, nisem bil prostovoljni gasilec, ampak sem se enostavno 'našel' tukaj. Ves čas sem se želel izobraževati in sem prehodil pot od gasilca pripravnika do poveljnika, ta poklic pa me še danes veseli. Veseli me tudi to, da je treba biti zanj tudi fizično in psihično pripravljen, ker to rad delam. Poleg empatije in želje pomagati ljudem me je tu zadržal in hkrati navdušil tudi ekipni duh, ki ga gojimo še dandanes, ter vedno nova želja po usposabljanju in dopolnjevanju znanja, kar naša stroka nenehno omogoča. Nikoli mi ni bil v ospredju denar, v našem poklicu nihče ne obogati, pomembno je to, da z veseljem hodim v službo. Največje zadovoljstvo za nas je, ko se pridejo zahvalit starši rešenega ponesrečenca, lastniki hiše, ki nam jo je uspelo rešiti z malo škode, lastniki rešene živali – to je največja nagrada, ki jo lahko dobimo, ter je predvsem moralno zadoščenje, da smo svoje delo opravili dobro in pomagali ljudem.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje