Aljaž Vilčnik: Vsaka generacija mora najti svojo pot

50-letni doktor kemijskih znanosti Aljaž Vilčnik, direktor in solastnik podjetja Chemcolor, se ukvarja s svetom barv, lakov in premazov. V pogovoru se je ozrl na čas odraščanja, prevzem družinskega podjetja in odgovornost, ki jo prinese nadaljevanje podjetniške zgodbe, ki sta jo začela njegova starša. Spregovoril je tudi o raziskovanju in inovacijah, okoljskem vidiku industrije premazov, poslovanju s tujino, umetni inteligenci ter o tem, kako vidi svoj domači kraj – Sevnico.

Kakšni so vaši spomini na čas odraščanja v naselju, ki se mu še danes reče Šmarje?
Spomin na otroštvo je nekaj zelo lepega. Predvsem zaradi brezskrbnosti in iger na prostem. Imeli smo precej manj omejitev kot otroci danes, manj je bilo strahov in več svobode. Najraje smo se podili za žogo po igriščih, hodili po gozdovih, kurili kresove – danes je to skoraj nepredstavljivo. Takrat se življenje otrok ni organiziralo tako kot danes. Nismo imeli urnika za vsako popoldne. Enostavno smo šli ven, našli družbo in nekaj počeli.

Vaša starša sta se konec 80. let odločila za samostojno podjetniško pot; kako ste jo doživljali; je med družino in podjetjem obstajala jasna meja?
Meja med družino in podjetjem zagotovo ni bila jasna. Doma se mogoče nismo ves čas pogovarjali o poslu, se je pa vedno čutilo, da je treba še nekaj narediti – popoldne, čez vikend ali med počitnicami. S sestro sva tako precej zgodaj spoznala, da nič ne pride samo od sebe. Ko danes gledam nazaj, sta se starša odločila za samostojno pot v času, ko je bilo to res redko. Privatna podjetja so bila redka, zato pri očetu zelo cenim njegovo vizijo, delavnost in to, da je znal najti pot, kako idejo uresničiti. Pri mami podjetništvo ni bilo njena želja, a je vseeno podprla očeta in njegovo vizijo ter šla z njim na to pot. To se mi zdi velika stvar.

Kdaj ste začeli razmišljati, da boste morda nekoč prevzeli podjetje?
Nikoli nisem ravno razmišljal o tem. Že od nekdaj sta me zanimali kemija in fizika, všeč pa mi je bilo tudi delo, ki sem ga med poletji opravljal v podjetju. Všeč mi je bilo samo delo, a še bolj druženje s strici in vse, kar sem se naučil od njih. Domače podjetje včasih primerjam s kmetijo. Če odraščaš na kmetiji, kjer je veliko dela in pri njem sodeluje cela družina, preprosto rasteš z njo. Takrat verjetno niti ne sprejmeš neke velike odločitve, da jo boš nekoč prevzel. Pri meni je bilo precej podobno. Mi smo res družinsko podjetje, ne samo po imenu, zato se je tudi moja pot v podjetju zgodila zelo naravno, spontano.

Deljenje znanja in izkušenj je enako kot deljenje sreče – gre za množenje.

Ko ste prevzeli podjetje, ste prevzeli tudi odgovornost za nekaj, kar sta ustvarila vaša starša, ste to kdaj občutili kot breme?
Bolj kot breme sem to občutil kot odgovornost. Podjetje je nek ekosistem: sodelavci, njihove družine, kupci, dobavitelji, partnerji in tudi okolje, v katerem deluješ. Ko se tega zares zaveš, imajo odločitve drugačno težo. Nikoli nisem imel občutka, da mora zato, ker sem nekaj prevzel, vse ostati tako, kot je. Nasprotno, naša odgovornost je, da tisto, kar sta starša ustvarila, razvijamo naprej. Pomembno je, da je Chemcolor zaupanja vredno okolje za sodelavce in zanesljiv partner kupcem ter dobaviteljem. To je odgovornost, je pa hkrati tudi velik privilegij in motivacija.

Je kaj takega, kar ste kot naslednik razumeli šele, ko ste sami sedli na direktorski stol?
Verjetno predvsem to, da je vodenje podjetja v veliki meri delo z ljudmi. Na začetku sem imel privilegij, da sem se ukvarjal predvsem z razvojem, torej s tistim, kar me je najbolj zanimalo in kar mi je pisano na kožo. Ko postaneš direktor, pa hitro ugotoviš, da nisi odgovoren samo za svoje delo, ampak za celoten proces in predvsem za ljudi. Pri tem se ves čas učiš: kako poslušati, razumeti, pomagati, nekoga razvijati in usmerjati. Včasih se pošalim, da je za direktorja boljša izobrazba psihologija kot doktorat iz kemijske tehnologije. Z leti pa predvsem ugotoviš, koliko stvari še ne znaš. Meni je to danes prej motivacija kot težava, ker pomeni, da se lahko in moram še vedno vsak dan česa naučiti.

Človek ne sme imeti občutka, da je samo številka.

V marsikaterem slovenskem družinskem podjetju prihaja do menjave generacij; kaj je po vašem mnenju ključno, da podjetje uspešno preide iz ene generacije v drugo?
Težko je določiti en recept, ker na uspešen prenos vpliva ogromno dejavnikov. Prvi pogoj je gotovo, da si naslednja generacija tega sploh želi, potem je veliko odvisno od zaupanja. Prejšnja generacija mora znati predati znanje, odgovornost in sčasoma tudi vajeti, mlajša pa razumeti, da vse, kar je staro, še ni zato slabo. Sam verjamem, da se morajo starejši precej prilagajati mlajšim, jim dati dovolj prostora in svobode, hkrati pa jim biti na voljo z izkušnjami. Mladi imajo danes več možnosti kot katerakoli generacija prej, zato jih mora okolje tudi pritegniti. Če je odnos dober in obstaja medsebojno zaupanje, je medgeneracijska kombinacija lahko zelo močna. Seveda nič ni zagotovljeno. Če je oče odličen košarkar, še ne pomeni, da bo enako uspešen tudi sin. Vsaka generacija mora najti svojo pot.

Slovenska podjetja pogosto govorijo o pomanjkanju kadrov; koliko je posledica razmer na trgu dela in koliko lahko podjetja sama vplivajo nanj – s plačami, pogoji dela in načinom vodenja?
Pomanjkanje kadra glede na demografske trende in odprt evropski trg dela ni veliko presenečenje. Gospodarska rast vedno prinaša nove priložnosti in s tem tudi potrebe po zaposlenih. Mislim pa, da lahko podjetja zelo veliko naredimo sama. Korektna plača in dobri pogoji so seveda osnova, a zame so na prvem mestu odnosi med ljudmi. Človek ne sme imeti občutka, da je samo številka. Pomembno je, da ve, zakaj zjutraj pride na delo, in da čuti pripadnost ekipi. V Chemcolorju imamo s tega vidika srečo. Sodelavci prihajajo iz domačega okolja in imamo res dobro ekipo. Ko delamo, delamo na polno, ko se družimo, se znamo tudi zabavati. Zanimivo pa bo videti, kako bo trg dela preoblikovala umetna inteligenca in kasneje robotizacija. Prepričan sem, da bo čez nekaj let vprašanje kadrov precej drugačno kot danes.

Pogrešate kdaj raziskovalno delo v akademskem okolju? Koliko poti je od raziskave do izdelka, ki pride na trg in se uporablja v praksi?
Ne pogrešam toliko akademskega okolja kot takega, včasih pa pogrešam privilegij kakovostnega raziskovalnega dela. V akademskem okolju lahko vzameš zelo majhen problem, mu nameniš veliko časa in greš res globoko v njegovo osnovo. V industriji te možnosti pogosto nimaš, ker ima kupec problem in moraš reagirati hitro. Ima pa industrija drugo veliko prednost – zelo hitro vidiš rezultat svojega dela. Takoj vidiš, ali teorija deluje tudi v praksi. Ko neka ideja ali začetna iskra postane izdelek, ki partnerju resnično reši problem, je to zame izjemna nagrada. Verjetno prav zato v razvoju še vedno tako uživam. Lepo je, ko se ideja ne konča v laboratoriju ali v zapisanem članku, ampak začne živeti v resničnem svetu.

Na katerem področju pri barvah, lakih in premazih se danes dogajajo največje inovacije?
Najbolj zanimive inovacije vidim tam, kjer se združijo okoljska sprejemljivost, funkcionalnost in dolga življenjska doba. V Chemcolorju nas na primer zanimajo premazi, ki poleg zaščite zmanjšujejo segrevanje streh, objektov ali transportnih enot. Takrat premaz ni več samo barva, ampak funkcionalen del rešitve. Zanimivo je, da danes velik del razvoja v naši industriji pravzaprav usmerja zakonodaja. Vse gre v smeri bolj zelenih, varnejših in okolju prijaznejših rešitev, kar je seveda prav. Težava je, da se na okoljski vpliv včasih gleda nekoliko preveč površinsko. Sam vedno poudarjam življenjsko dobo in celoten proces. Premaz, ki neko konstrukcijo kakovostno zaščiti in omogoči hitro izvedbo, je lahko okoljsko boljša rešitev kot izdelek, ki je na papirju bolj »zelen«, vendar zaradi pogojev nanašanja, počasnejšega sušenja ali ponavljanja del podaljšuje obnovo.

Če bi imeli neomejen razvojni proračun in bi lahko razvili premaz, ki danes še ne obstaja – kakšnega bi razvili, za kaj bi bil in katere lastnosti bi imel?
Če bi imel neomejen razvojni proračun, ga verjetno ne bi usmeril samo v razvoj nekega čudežnega novega premaza. Velik problem naše industrije je namreč že prenos znanja v prakso. Investitor, projektant, arhitekt, izvajalec in mi kot proizvajalec pogosto ne govorimo povsem istega jezika. Zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj ali zaupanja se zato še vedno uporabljajo stare tehnologije, tudi kadar že obstajajo boljše rešitve. Sam bi si želel predvsem razvijati tehnologije in sisteme, pri katerih bi bilo glavno merilo čim daljša življenjska doba. Ne samo koliko izdelek stane danes, ampak koliko časa bo deloval, kolikokrat ga bo treba obnavljati, koliko materiala in energije bomo pri tem porabili ter kakšna bo skupna obremenitev okolja.

Kje so največji izzivi pri zmanjševanju okoljskega odtisa?
Seveda imajo barve in premazi svoj okoljski odtis, toda pri tem se pogosto pozablja njihova osnovna funkcija – z zelo majhno količino materiala lahko življenjsko dobo ogromne konstrukcije podaljšamo za desetletja. Še danes vlaki vozijo čez železniške mostove iz časa Avstro-Ogrske. Eden ključnih razlogov, da so takšne jeklene konstrukcije lahko še vedno v uporabi, je prav redna protikorozijska zaščita. Brez nje bi bilo treba mostove že večkrat sanirati ali celo zamenjati. Enako velja za cestne mostove, industrijske objekte, stavbe, rezervoarje in druge konstrukcije. Če s premazom za desetletja podaljšamo življenjsko dobo tisočev ton jekla ali betona, lahko s tem zmanjšamo potrebo po proizvodnji novih materialov, rušenju, transportu in novih gradbenih delih, zato je pri okoljskem odtisu pomembno gledati širše – ne le na sam premaz, ampak na celoten življenjski cikel objekta.

Kako kot kemik pogledate pobarvano ograjo, avtomobil, most, fasado – kaj vidite, česar mi drugi ne?
Ko enkrat toliko let delaš v stroki, je težko povsem izklopiti profesionalni pogled na okolico. To opažam že v čisto vsakdanjih situacijah. Imam ženo in tri hčerke, zato se po nakupovalnih centrih znajdem pogosteje, kot bi se želel. Medtem ko one gledajo trgovine, jaz pogosto gledam tlake, stropne konstrukcije, kako so zaščitene pred požarom, kakšna je kakovost premaza in kako je bilo nekaj izvedeno. Podobno je pri mostovih, ograjah, fasadah in drugih objektih. Hitro opazim, v kakšnem stanju je zaščita, ali je bila izvedena pravočasno in koliko bi se dalo z dobro preventivo preprečiti. To se mi zdi tudi ena večjih težav – še vedno je veliko premalo preventive in preveč kurative. Pri protikorozijski zaščiti je pravočasno vzdrževanje praviloma bistveno cenejše kot sanacija, ko je konstrukcija že močno poškodovana. Za zanimivost: za odpravljanje posledic korozije se v svetu zapravi 3,4 odstotka BDP.

Veliko ste poslovno povezani s tujino; ste kdaj razmišljali, da bi odšli? Kaj vas je zadržalo v Sevnici?
Ne, prav nikoli. Več ko potujem, bolj se zavedam, da živimo v res lepi deželi. Slovenija je po mojem pravi biser, Sevnica pa ima zame še dodatno vrednost, ker je dom. Moja žena prihaja iz Kranja in danes večkrat reče, ko se vrača v Sevnico, da prihaja domov in da je tukaj srečna. Meni je ob tem vedno toplo pri srcu. Tudi poslovni partnerji iz tujine pogosto opazijo, kako zeleno in prijetno je naše okolje. ampak zame niso pomembni samo narava in krajina. Tukaj so prijatelji, družina, zato, iskreno povedano, nikoli nisem razmišljal, da bi odšel. Tudi iz Ljubljane sem se po študiju z veseljem vrnil domov. Morda sem glede tega nekoliko drugačen od marsikoga, ampak iz Sevnice ne bi šel. Tukaj je moj dom.

Kako danes vidite Sevnico kot poslovno okolje? Je lokacija za podjetja bolj omejitev ali priložnost; kaj bi bilo treba še izboljšati, da bi bila občina privlačnejša za podjetja in ljudi?
Vsaka lokacija ima svoje omejitve in svoje prednosti. Smo približno 70 kilometrov od Zagreba in 90 od Ljubljane, hkrati pa živimo v okolju, kjer je kakovost vsakdanjega življenja zelo visoka. V velikem mestu lahko za pot z enega konca na drugega porabiš skoraj toliko časa kot mi do večjega mesta. Mislim pa, da moramo še bolj razmišljati o tem, kaj bo mlade, sposobne in izobražene ljudi prepričalo, da bodo tukaj želeli ostati. To niso samo ceste in železnica, ampak tudi dostopna stanovanja, šport, druženje, lokalna igrišča, kulturne vsebine in prostor, kjer se gradi skupnost. Če bomo znali ohraniti prednosti manjšega okolja in jih povezati z dobro infrastrukturo ter zanimivimi službami, je lahko Sevnica zelo privlačen kraj za življenje in delo.

Pomembneje je, da obstoječe znanje bolje povežemo.

Se vam zdi, da Posavje zna prepoznati podjetja in znanje, ki jih ima v domači regiji?
Posavje ima veliko zelo dobrih podjetij in med seboj se kar dobro poznamo. Imamo veliko znanja, razvoja in zanimivih zgodb, za katere širša javnost včasih niti ne ve. Verjetno moramo podjetja bolje pokazati, kaj delamo, kakšne tehnologije razvijamo in kakšne možnosti lahko ponudimo mladim. Ti pogosto najprej pomislijo na Ljubljano ali druga večja središča, čeprav so lahko zelo zanimive razvojne in poslovne priložnosti tudi doma.

Če bi lahko v Posavju v naslednjih desetih letih spremenili dve stvari, da bi privabili več razvojnih podjetij in izobraženih ljudi, kaj bi spremenili?
Če govorimo o razvojnih podjetjih, je prvi problem širši od Posavja. Slovenija je davčno precej obremenjeno okolje in po mojem premalo spodbudno za večja razvojna podjetja, ki bi lahko privabila veliko visoko izobraženih ljudi. To je predvsem vprašanje države. Če gledam konkretno Posavje, bi kot prvo ustvarjal še boljše pogoje, da bi mladi in izobraženi ljudje tukaj želeli ostati – od dobre stanovanjske in prometne infrastrukture do kakovostnega življenja. Druga stvar pa bi bila še več sodelovanja med podjetji, različnimi strokami in raziskovalnim okoljem. Veliko znanja že imamo, zato ni nujno, da za vsako idejo zgradimo novo institucijo. Pomembneje je, da obstoječe znanje bolje povežemo. Deljenje znanja in izkušenj je enako kot deljenje sreče – gre za množenje. Če bi torej lahko spremenil dve stvari, bi želel okolje, v katerem bi mladi izobraženi ljudje želeli ostati, in kulturo, v kateri bi podjetja in znanje odprto sodelovali.

Kaj vas danes kot podjetnika najbolj skrbi?
Najbolj me skrbi nepredvidljivost okolja, tako lokalnega kot globalnega. Pravila se spreminjajo zelo hitro in včasih tudi precej nelogično, pa naj gre za zakonodajo, cene energentov, poslovne pogoje ali širše gospodarsko okolje. Za podjetje je zelo težko dolgoročno načrtovati, če ne veš, kakšna bodo pravila čez dve ali tri leta. Druga stvar je hitrost razvoja umetne inteligence in robotizacije. To me hkrati fascinira in malo straši. Sam sem kemik brez programerskega znanja, a danes sedim v službi, pijem Coca-Colo skoraj kot pravi programer in z umetno inteligenco delam stvari, za katere bi še pred kratkim potreboval celo ekipo zelo izobraženih ljudi. Pred dvema letoma sem bil prepričan, da umetna inteligenca še dolgo ne bo resno posegla v našo branžo. Danes si zelo težko predstavljam delovni dan brez nje. Podobno sem nekoč mislil, da računalnik še dolgo ne bo znal samostojno reševati zahtevnejših matematičnih problemov ali analizirati pravnih pogodb, pa smo tudi pri tem prišli bistveno dlje, kot sem pričakoval. Danes sem zelo previden, ko si rečem, da roboti še dolgo ne bodo mogli opravljati določenega fizičnega dela v proizvodnji.
Razvoj zadnjih let me je naučil, da je pri napovedovanju prihodnosti bolje biti precej skromen. Ne skrbi me tehnologija sama po sebi, bolj me skrbi hitrost sprememb in vprašanje, ali se bomo kot podjetja in kot družba dovolj hitro prilagodili.

Ali si ob vsem, kar počnete, vzamete čas za branje? Kakšno vlogo ima po vašem mnenju regionalni časopis, kot je Posavski obzornik, v lokalnem okolju?
Berem veliko, samo ne nujno knjig. Pri mojem delu praktično ves čas berem strokovne članke, tehnične dokumente, pogodbe, poročila, novice in danes tudi veliko vsebin, do katerih pridem s pomočjo umetne inteligence. Za branje dobre knjige potrebuješ mir in tega je nekoliko manj. Regionalni časopis ima po mojem posebno vrednost, ker je nekakšen spomin okolja. Beleži ljudi, podjetja, dogodke in zgodbe, ki so za lokalno skupnost pomembne, za velike medije pa so premajhne. Če Posavski obzornik neke lokalne zgodbe ne zapiše, obstaja velika možnost, da čez deset ali dvajset let o njej ne bo ostalo nič. V času, ko nam algoritmi v sekundi pokažejo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, je zelo dragoceno, da nekdo spremlja tudi tisto, kar se dogaja pet kilometrov od nas.

Pri človeku, ki vodi podjetje, lahko podjetje hitro postane velik del njegovega življenja; kaj je tisto, pri čemer ste preprosto Aljaž in ne direktor Chemcolorja?
Najbolj sem Aljaž takrat, ko kuham. Kuhanje me res sprosti. Ko kuham, drugo ne obstaja. Ideji, kaj narediti, dodam nekaj ustvarjalnosti in potem sledi neizmerno veselje, ko ljudje okoli mize uživajo v dobri hrani in dobri družbi. Verjetno mi je kuhanje tako blizu tudi zato, ker je na nek način podobno kemijskemu razvoju – surovine, recept, tehnologija in na koncu rezultat. Razlika je samo v tem, da je rezultat pri kuhanju okusnejši, oceniš ga takoj po končanem delu, rezultat razvoja v našem podjetju pa praviloma vidiš šele čez 10 do 15 let. Najlepše je, ko kuham za svoje štiri dekleta, za družino ali prijatelje. Rad imam dolga druženja za mizo, dobro hrano, kozarec vina, pogovor in smeh. Takrat sem preprosto Aljaž.

Smilja Radi

Pogovor je v krajši obliki objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 24. septembra 2026.

#povezujemoposavje