Časopis za pokrajino Posavje
15.05.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Almir Kurspahić: Sodnik mora imeti tudi socialni čut

Objavljeno: Sobota, 17.04.2021    Rubrika: NOVICE Redakcija
Almir Kurspahić (4)

Almir Kurspahić

Aktualna epidemija je vplivala tudi na delo sodne veje oblasti, ki je lani zastalo za nekaj mesecev. Na Okrajnem sodišču v Brežicah so se kljub temu uspešno prilagodili in večino zadev spravili pod streho. Od lanskega junija mu predseduje 47-letni pravnik Almir Kurspahić, sicer sodnik na kazenskem oddelku. Z njim smo govorili tudi o načrtovani prenovi stavbe brežiškega sodišča, ki naj bi stekla še letos.

Kakšne so pristojnosti in naloge okrajnega sodišča in znotraj tega naloge predsednika sodišča?
Okrožna in okrajna sodišča so z današnjo razdelitvijo nastala po letu 1995. Okrajno sodišče v Brežicah, ki počasi stopa proti častitljivi stoletnici, je zunanja organizacijska enota Okrožnega sodišča v Krškem. Pristojnosti obeh sodišč so različne, določene zadeve vodi samo okrajno, določene pa okrožno sodišče. Okrajno je vezano samo na brežiško občino, okrožno pa pokriva krško, brežiško, sevniško in kostanjeviško občino. Le pri nas se recimo vodijo zemljiške knjige in izvršilni postopki, ne vodimo pa npr. sodnega registra, kamor so vpisane različne pravne osebe. Od okrožnega se razlikujemo po različnih vrstah civilnih postopkov, pri nas, kar se tiče premoženjskih sporov, vodimo tiste, pri katerih je vrednost do 20 tisoč evrov, kar je višje od tega, se vodi na okrožnem sodišču, kjer odločajo tudi o t. i. statusnih sporih, vezanih na družinska razmerja, in vodijo postopke zoper mladoletnike v kazenskih postopkih. Na področju kazenskih postopkov pri nas vodimo tiste, pri katerih je zagrožena kazen do treh let zapora oz. denarna kazen, okrožno sodišče pa se ukvarja s postopki, ki imajo zagroženo strožjo kazen. Okrajno sodišče je pristojno tudi za prekrške, zapuščinske postopke, določanje mej, razdruževanje solastnine in etažne lastnine itd.

Sodstvo je hierarhični sistem, v katerem so zakonske pristojnosti strogo določene. Predsednik okrožnega sodišča je v sodnem delu nadrejen predsedniku okrajnega sodišča. Okrožno sodišče ima tudi svojega direktorja, v Krškem je to direktorica, ki je zadolžena za kadrovanje javnih uslužbencev, finance, se pravi bolj upravni del. Predsedniki okrajnih sodišč smo ’deklice za vse’, če se lahko tako izrazim, saj vodimo tako sodni kot upravni del, seveda v okviru pristojnosti našega sodišča. Lahko pa ob izpolnjevanju pogojev sodniki sodimo na obeh sodiščih.

Kaj vas je pritegnilo k sodniškemu poklicu? Je pri tem poleg seveda primerne izobrazbe morda potreben tudi nek prirojen 'čut za pravico'?
Kot kadrovski štipendist vlade sem začel leta 2000 delati na UE Brežice in kot vsi pravniki sem si želel opraviti pravosodni izpit, tako da sem opravil sodniško pripravništvo na Okrožnem sodišču v Krškem. Najbolj me je pritegnilo kazensko področje, to je bila ljubezen na prvi pogled, lahko rečem, čeprav takrat še nisem sanjal o sodniškem poklicu. Leta 2006 sem opravil pravosodni izpit in naslednje leto se je na krškem sodišču sprostilo delovno mesto strokovnega sodelavca na kazenskem oddelku, tako da sem se tudi zaposlil in tam delal do 2011. Sčasoma je želja po sodniškem poklicu rasla in pred desetimi leti se je pokazala možnost zaposlitve na sodišču v Brežicah, kjer sem začel delati kot sodnik na kazenskem oddelku. Moram reči, da poklic sodnika ni navaden poklic. Zahteva namreč velik čut za odgovornost, kajti sodnikova odločitev neposredno vpliva na življenje ali usodo nekoga drugega. Prepričan sem, da ni vsak željan nositi takšno odgovornost. Poleg tega pa, kot ste že sami omenili, je seveda treba imeti tudi čut za pravičnost in socialni čut, do strank je treba imeti tudi določeno mero empatije. Če tega ni, sodnik svojega poklica ne more kvalitetno opravljati. Zato se lahko za to, da danes opravljam ta poklic, ki ga dejansko jemljem kot poslanstvo, še posebej zahvalim takratni predsednici Okrožnega sodišča Krško in hkrati moji mentorici Dušanki Weiss za vse posredovano znanje, čut za odgovornost, organizacijo, pedantnost ...

Sodniški poklic je v Sloveniji sicer precej feminiziran. Zakaj menite, da je tako? Ima to kakšen vpliv na delo sodišč?
Morda je ta izraz malenkost pregrob, a dejstvo je, da je v našem poklicu bistveno več sodnic kot sodnikov. Razloge je po mojem mnenju treba iskati že pri vpisu na študij prava, saj je že na fakulteti večina študentk, študenti so v manjšini. A to je bolj sociološko vprašanje, tako da težko rečem, kaj je glavni razlog za to. Vendar lahko zatrdim, da to nima nikakršnega vpliva na delo sodišč. Kolegice in kolegi sodniki smo pri svojem delu enakovredni, še več, lahko povem, da sodnice občudujem tudi zaradi tega, ker uspešno združujejo svoj poklic z materinskimi dolžnostmi, kar seveda ni vedno lahko. Treba je namreč omeniti, da imamo sodniki zelo strog in rigorozen sistem ocenjevanja, ki vpliva na naše kariere, življenja in povzroča veliko stresa. Sodnik začetnik je npr. prva tri leta ocenjen vsako leto, nato pa ocenjevanje poteka na tri leta. Dovolj je že ena negativna ocena, da lahko svojo sodniško togo obesi za vedno. Sam sem mnenja, da je uravnoteženost spolov, h kateri se teži tako na državni kot tudi na evropski ravni, absolutno dobrodošla, saj sem prepričan, da mešani kolektivi bolje funkcionirajo. Lahko dodam, da smo na brežiškem sodišču, kar se tega tiče, unikum, saj smo med šestimi sodniki po trije moški in ženske in celo med strokovnimi sodelavci najdemo moškega, kar je redkost na sodiščih. Če pa pogledamo skupno število zaposlenih, pa nas je med 33 zaposlenimi pet moških.

Delo sodišč si pogosto predstavljamo na podlagi videnega v (ameriških) TV-nadaljevankah in filmih. Koliko je v teh predstavah resnice oz. kako to poteka pri nas?
Zelo malo, ker tudi pri njih v realnosti ni ravno tako kot v filmih. Sicer lahko povlečemo določene vzporednice, npr. stranke in dvorane so tu in tam, a ameriški sistem je popolnoma drugačen. V ZDA je zelo izpostavljena porota, se pravi laiki, navadni ljudje, ki sodelujejo kot porotniki. Pri nas imamo sicer soudeležbo ljudstva s posebej imenovanimi porotniki, a je to lahko samo na okrožnem sodišču, pri čemer ne odločajo na takšen način kot v Ameriki, kjer odločajo o krivdi obdolženca, ampak lahko samo sodniku pomagajo pri odločitvi. Poleg tega je pri njih posebnost, da pogosto zapornike pripeljejo iz zapora, ki je v sosednji zgradbi, tako da pridejo na sodišče kar v zaporniških oblekah, zraven so na sojenju prisotni tudi varnostniki. Pri nas je to bolj liberalno, če se lahko tako izrazim.

Če poskusim bolj na kratko razložiti postopek sojenja pri nas. Vsak postopek ima začetek in konec. V civilnih zadevah je začetek z vložitvijo tožbe ali predloga na sodišče. Rdeča nit vseh postopkov je, da potem vidimo, kdo so stranke, če je zahtevek v zakonskih okvirjih, in če ugotovimo, da ga je možno obravnavati, se le-tega vroči nasprotni stranki, ki ima pravico odgovora. Tako se postopek začne, najprej z dopisovanjem, nato pa se opravi narok v živo, na katerega se povabi vse stranke, ki so zaslišane. Le-te imajo možnost povedati svoj del, predlagati dokaze, protidokaze, in ko so vsi dokazi izčrpani, ko ni več možno ali smiselno karkoli predlagati, takrat sodišče odloči. V kazenskih zadevah se postopek začne z obtožbo tožilstva, spiše se obtožni akt, ki se vloži na sodišče in se vroči obdolžencu, ki ima v pristojnosti okrožnega sodišča pravico do ugovora, v pristojnosti okrajnega pa te pravice nima, ampak se o tem razpravlja že kar na naroku, saj gre pri tem za skrajšani postopek. Obdolženi ima možnost se zagovarjati in predlagati dokaze v svojo obrambo, sam ali s pomočjo sogovornika. In ko se pretehtajo vsi dokazi, sodišče oceni, ali je kriv za očitano mu kaznivo dejanje ali ne, in izreče kazen. Če ni kriv, ga oprostimo, večkrat se tudi zgodi, da tožilstvo med postopkom ugotovi, da ni dovolj dokazov, in takrat umakne obtožni akt. So pa tudi primeri, ko je odločitev sodišča razveljavljena, ker se le-to napačno odloči ali ker ima sodba določene pomanjkljivosti, saj se vmes lahko menjajo sodne prakse. Sodni postopek je namreč živa stvar, marsikaj se lahko zgodi v času njegovega trajanja.

Kako je na delo sodišč vplivala epidemija covida-19? Najbrž se je zmanjšalo število obravnav, pogoji za vstop na sodišče ipd. Ali to kaj vpliva na dostop do sodnega varstva, sodne zaostanke …?
Ko se enkrat ustavi javno življenje, se seveda ustavi tudi delo sodišč, ker smo vezani na omejitve, ki jih ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa določajo. Ne moremo zahtevati, da ljudje prihajajo k nam, če velja prepoved zbiranja in druženja ter če ni javnega prevoza. Lani smo bili zaprti skoraj pet mesecev. Posamezne t. i. nujne primere smo obravnavali tudi v živo, v okviru zagotavljanja varnostnih ukrepov. Nemoteno potekajo razne priporne zadeve, nujna izvršilna dejanja, začasna zavarovanja, nujni vpisi v evidence itd. Treba je vedeti, da sodišča niso na gumb, da samo pritisneš in že začnejo delati. Realno potrebujemo vsaj mesec ali dva, da po ponovnem odprtju zadeve spet začnejo normalno delovati. Tako da je dolgotrajno zaprtje razumljivo vplivalo na potek zadev, sodne zaostanke, število rešenih zadev in še na marsikaj. Lahko navedem samo podatek, da smo samo novembra in decembra preklicali čez 120 narokov. Ustavljeni so bili tudi roki za izvršbe in še kaj drugega, tako da lahko zatrdim, da je epidemija globoko posegla v naše delo. Ugotavljamo, da imamo ravno zaradi covida nadpovprečno povečanje zadev na prekrškovnem in kazenskem področju, predvsem pri prehajanju meje in kršenju vladnih odlokov.

Ali so v zadevah, ki jih imate na brežiškem sodišču, kakšne specifike zaradi obmejne lege, avtoceste ipd.? Katerih zadev največ obravnavate?
Zagotovo delo okrožnega sodišča, katerega pristojnost so, krojijo nezakonite migracije, ki vplivajo na povečanje števila priporov. Konkretno na našem sodišču velik delež prekrškovnih in kazenskih zadev izvira iz t. i. mejne problematike, se pravi cestni promet, mejna obravnava storilcev, kazniva dejanja ponarejanja listin. Če ne bi bili obmejna občina, bi bilo teh zadev bistveno manj. Kar zadeva sojenje v dvorani, prevladujejo prekrškovne in kazenske zadeve, ki jih je na letni ravni med 600 in 700, a se ne morejo primerjati z zadevami na izvršilnem, zapuščinskem in zemljiškoknjižnem področju, ki jih je skupaj na leto nekaj tisoč.

Tudi sodniki niso nezmotljivi. Se je že kdaj zgodilo, da ste se morali soočiti z lastno napako v vlogi sodnika? Ali kakšni težji primeri, o katerih morate odločati, na vas vplivajo tudi na osebni ravni? Ste imeli morda zaradi kakšne razsodbe težave izven sodišča, v obliki groženj ipd.?
Res je, tudi sodniki smo samo ljudje. Več ko je dela, statistično več je napak, kar je normalno. V Sloveniji imamo dvostopenjski sistem sojenja in k sreči naše napake v nasprotju z zdravniki niso nepopravljive. Sodniki se trudimo s polno odgovornostjo opravljati svoje delo, jasno je, da včasih kakšen pritisk, kompleksnost, število zadev itd. privedejo tudi do določene zmote, to je del poklica. Za to potem obstajajo višje sodišče in pravna sredstva, ki jih imajo stranke. Pomembno je, da se kot sodnik tega zavedaš in da se napake ne ponavljajo. Seveda so tudi takšni primeri, o rešitvi katerih premlevaš tudi doma, v zasebnem življenju, kajti sodnik nisi samo osem ur, ampak dejansko vseh 24 ur, to je del tvojega življenja. Prepričan sem, da je treba kljub empatiji, ki jo mora imeti sodnik, pri delu zavzeti tudi določeno distanco, kajti prevelika čustvena vpletenost pogosto zamegli oceno dejstev. Oškodovancem, ki so bili v preteklosti potisnjeni bolj na rob in niso bilo del postopka, zakonodajalec posveča vse več pozornosti, tudi glede na prakso Evropskega sodišča oškodovanec prihaja vse bolj v ospredje, tudi s posebno zaščito v postopkih. In vse te aspekte mora sodnik vzeti v obzir, kar ni vedno lahko. Doslej nisem imel nobenih težav zaradi določene razsodbe, moram poudariti, da na brežiškem sodišču ne beležimo omembe vrednih incidentov oz. groženj. Lahko celo povem, da sem imel že nekaj primerov, pri katerih so se mi na koncu celo zahvalili za korekten odnos in vodenje postopka, kljub temu da je bil nekdo obsojen.

Včasih se je reklo, da imajo največjo avtoriteto v kraju zdravnik, učitelj in advokat (sodnik). Najbrž so danes te tradicionalne avtoritete precej porušene …
Zagotovo je temu botrovalo več stvari, vzroke bi bilo treba iskati v današnji družbi pa tudi v nas samih. Našteti poklici so danes ’degradirani’ in če vemo, da že na splošno ni nekega pravega spoštovanja v družbi, potem težko lahko pričakujemo, da bodo spoštovani in imeli določeno avtoriteto. Nisem ravno prepričan, če je to neka dobra popotnica za prihajajoče generacije. Sodstvo ima sploh v kazenskih zadevah vsaj določene vzvode, s katerimi pokaže, da je treba imeti spoštljiv odnos. V primeru nespoštljivosti se lahko oprime popolnoma legitimnih mehanizmov prisile, ki jih omogoča zakonodaja. Kdor noče priti na sodišče, ga lahko prisilno privedemo, kdor se nespoštljivo vede v sodni dvorani, ga lahko denarno kaznujemo, itd. Zagotovo pa moramo tudi v sodstvu še marsikaj izboljšati, marsikatera kritika na naš račun je upravičena, to je treba povedati na glas. Tako v odnosu do javnosti, strank, z našim vedenjem tudi izven službenega časa. Ne moreš biti spoštovana avtoriteta, če si na sodišču sodnik in deliš pravico, v svojem privatnem življenju pa se vedeš povsem nasprotno. Sodniki smo tukaj socialno in tudi zakonsko omejeni, saj se ne moremo družiti ali početi stvari s komer koli. Že vrsto let se namreč poudarja zunanji videz nepristranskosti.

Almir Kurspahić, letnik 1974, se je šolal najprej v Brežicah, nato na Gimnaziji Šiška v Ljubljani, po opravljeni maturi se je vpisal na študij prava v Mariboru, vmes je služil tudi vojaški rok v Cerkljah ob Krki in Novem mestu. Leta 2000 je diplomiral in se kot kadrovski štipendist vlade zaposlil na Upravni enoti Brežice, kjer je bil zaposlen do leta 2007. Kot strokovni sodelavec na kazenskem oddelku je nato štiri leta delal na Okrožnem sodišču v Krškem, dokler ni pred desetimi leti začel delati kot sodnik na kazenskem oddelku Okrajnega sodišča Brežice, kjer je še danes. »Delo kazenskega sodnika je bila ljubezen na prvi pogled,« je ob tem priznal. V juniju 2020 je postal tudi predsednik brežiškega sodišča. »V osnovi sem kazenski sodnik, a glede na to, da smo majhno sodišče, vsi delamo še na nekaterih drugih področjih in moramo biti fleksibilni. Osebno delam še na zapuščinskih in prekrškovnih zadevah, v preteklosti sem se ukvarjal tudi z nepravdnimi postopki,« je še dodal Kurspahić.

V načrtu naj bi bila prenova stavbe brežiškega sodišča. Kdaj bo investicija stekla in kaj vse bo prenovljeno? Imate v prihodnosti še kaj drugega v načrtu?
Še pred mojim nastopom funkcije predsednika sodišča junija lani je že bilo izdano gradbeno dovoljenje za prenovo stavbe sodišča, ki je drugače biser brežiške arhitekture, zgrajen leta 1904. O tem se govori že leta in leta, saj je zgradba nevarna za okolico – odpada fasada, dimniki so razmajani – in posledično potrebna prenove. To se je videlo pri zadnjem potresu konec leta, ko se je zrušil dimnik, a k sreči ni bilo poškodovanih. Težavo predstavlja tudi otežen dostop do zgornjih prostorov sodišča za invalide, tako da potrebujemo tudi dvigalo. Načrt prenove zajema novo streho, fasado, vgradnjo dvigala z zadnje strani, usposobitev nekdanjih prostorov borznoposredniške hiše Nika – lani je prišlo do zamenjave prostorov med Občino Brežice in Ministrstvom za pravosodje, tako da je zdaj celotna stavba v lasti ministrstva – v nadomestno sodno dvorano, ki bi zamenjala sedanjo dvorano, ta se bo morala porušiti zaradi vgradnje dvigala, ter poglobitev kleti z ureditvijo temeljev. Na ministrstvu zagotavljajo, da so sredstva za prenovo, vredno nekje dva milijona evrov, rezervirana, dela naj bi se po prenovljeni časovnici začela avgusta letos in zaključila spomladi 2022, a dokončno bomo verjeli takrat, ko bo postavljen gradbeni oder.

Kot rojen Brežičan imate rojstno mesto še posebej zapisano v svojem srcu, kajne? Kako ste zadovoljni z razvojem mesta?
Tako je, lahko s ponosom rečem, da sem lokalpatriot. Lahko smo zadovoljni tako z razvojem kot življenjem v Brežicah, ki so mirno mesto in imajo vso potrebno infrastrukturo, predvsem pa mi je všeč, da je čudovita narava na dosegu roke. V resnici ne najdem nobene prave pomanjkljivosti, saj imamo dejansko vse, kar potrebujemo. In človek več tudi ne potrebuje.

Rok Retelj

Pogovor s predsednikom Okrajnega sodišča Brežice Almirjem Kurspahićem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 15. aprila 2021.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam