Časopis za pokrajino Posavje
6.06.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Amir Tokić: Nepričakovano smo se znašli v novi realnosti

Objavljeno: Sreda, 08.04.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
amir tokic

Amir Tokić (foto: osebni arhiv)

Kako ohranjati duševno zdravje v času epidemije koronavirusa? Na to pomembno vprašanje zagotovo znajo odgovoriti psihologi, med katerimi je tudi Amir Tokić, 38-letni specialist klinične psihologije iz Brežic, član upravnega odbora Zbornice kliničnih psihologov Slovenije in vodja psihološke službe v Zdravstvenem domu Krško.

V ZD Krško ste že nekaj dni po razglasitvi epidemije koronavirusa vzpostavili psihološko svetovanje za vse, ki se v tej situaciji težje znajdejo ter težko obvladujejo svoje strahove in tesnobe. Imate od takrat veliko dela? Koliko Posavcev se je že obrnilo na vas?
Res je, na nastalo situacijo smo se želeli odzvati hitro, svetovalna linija ZD Krško je vzpostavljena in psiholog je občanom na voljo za pogovor in svetovanje vsak delovnik od 10. do 14. ure na številki 070 121 492. Dosegljivi smo tudi na elektronskem naslovu psiholog@zd-krsko.si. V vsakem trenutku zagotavljamo visoko profesionalnost in zaupnost obravnave, po vzoru dela v ambulanti, ljudje pa lahko po želji ohranijo svojo anonimnost. Na svetovalni liniji še nismo zabeležili večjega odziva, se pa medtem psihologi ZD Krško ukvarjamo z obravnavo naših ambulantnih pacientov na daljavo, s pripravo gradiv z napotki za spoprijemanje s stisko in s svetovanjem zaposlenim. V Posavju k sreči beležimo še relativno malo primerov okužbe, psihična obremenjenost populacije pa se bo v prihodnje zagotovo gibala sorazmerno z epidemiološkimi trendi in načinom odzivanja države. Za psihološko svetovanje na prej navedenih kontaktih v vsakem primeru ostajamo na voljo ves čas trajanja epidemije.

Ob soočanju s trenutno situacijo ljudje doživljajo veliko različnih čustev, razmišljajo o tem in onem … Kaj jih najbolj tare, s čim se ’bojujejo’ v teh kriznih časih, kako odreagirajo?
Vsi smo se nepričakovano in proti lastni volji znašli v neki novi realnosti, v kateri smo za nekaj časa obtičali. Ob tem nas lahko skrbi, občutimo nemoč, tesnobo, nemir ali jezo. Vsak izmed nas ima drugačno ozadje, življenjske izkušnje, zato se tudi načini doživljanja in spoprijemanja s stresnimi okoliščinami razlikujejo. Nekdo se ne bo mogel zbrati, kdo drug bo imel težave s spalnim ritmom, medtem ko bo tretji pretirano pozoren na svoje telo in zdravje. Nekateri ljudje lahko doživljajo panične napade. Pomaga, če pomislimo na načine spoprijemanja, ki so nam v preteklosti ob težkih življenjskih situacijah že pomagali, in jih ponovno uporabimo. Pomembno je, da se skušamo z nastalo situacijo spoprijemati konstruktivno, na način, da čim manj obremenimo sebe in druge. Zavedajmo se, da pri zamejevanju epidemije sodelujemo z vsemi ostalimi in smo soodgovorni za končni izid. Saj ta princip vsi poznamo iz športa: ko je ekipa enotna in predana cilju, tudi zmaga na prvenstvu praktično ne izostane.

Verjetno je starejša generacija tista, ki je bolj dovzetna za tovrstne težave, ali se motim?
Veste kaj, če bi tako posploševala, bi starejšim zagotovo naredila krivico. Ni pravila. Psihična stiska lahko doleti kogar koli in ne izbira po spolu, starosti ali čem drugem. Bolj ranljivi bi lahko bili tisti, ki imajo že kake druge težave z duševnim zdravjem. Ali pač posamezniki, ki so zaradi narave dela najbolj izpostavljeni tveganju okužbe, torej zdravstveni delavci, komunalni delavci ali osebje v trgovinah. Morda kdo, ki je doma na varnem, a mu manjka podporna socialna mreža. Seveda zelo trpi tudi marsikateri starostnik, je pa res, da so stiske varovancev v domovih starejših občanov trenutno še bolj izpostavljene v medijih, ker so tam žarišča okužb. Kdo zaradi epidemije najbolj trpi, je torej nemogoče opredeliti, ker je doživljanje obremenjenosti zelo intimna zadeva, ki zunanjemu opazovalcu ni nujno jasno razvidna.

Kaj svetujete tistim, ki se obrnejo po psihološko pomoč?
Ljudje smo v osnovi presenetljivo odporna bitja in zmoremo prestati marsikaj. V stiski se sprva zanašamo sami nase in na svoje bližnje, šele nato iščemo podporo drugje. Morda je iskanje psihološke podpore v naši družbi še vedno povezano s stigmo, s prepričanjem, da si v očeh drugih šibak ali celo nor, če poiščeš strokovno pomoč. V tem kontekstu bi želel poudariti, da so neprijetni občutki v času epidemije tudi pri ljudeh brez težav v duševnem zdravju pričakovana in popolnoma človeška reakcija na nastale izredne okoliščine. Vaša stiska ne more biti primerljiva s stisko koga drugega, ki je recimo po vaši oceni celo v hujši situaciji kot vi, pa stvari vendarle nekako pelje. Strokovno pomoč zagotovo velja poiskati, ko občutite, da v vsakdanjem življenju niste več učinkoviti kot prej. Nima smisla odlašati do trenutka, ko pričnete izgubljati kontrolo. Poiskati pomoč zase ali do pomoči pomagati drugim, ki trpijo in se v vsem tem ne znajdejo, je v resnici stvar zdrave presoje, zrelosti in kvečjemu poguma, ne šibkosti.

Pred epidemijo, ko je življenje potekalo po ustaljenih tirnicah, smo kar naprej tožili, da nimamo časa za veliko stvari. Zdaj, ko smo doma, v krogu svoje družine, in je tega časa zagotovo veliko več, pa se nekateri spet pritožujejo, da morajo biti ves čas doma, pogrešajo druženje, skratka, ne vedo, kaj bi sami s sabo. Kako gledate na to protislovje?
Zdi se mi, da to, po čemer me sprašujete, dobro pojasni Maslow s svojo hierarhijo potreb. Če potreb nižjega reda ne zadovoljimo, o tistih višjega reda niti ne zmoremo razmišljati. Prve v vrsti so fiziološke potrebe po zraku, hrani, osebni higieni in počitku, pa po ohranitvi zdravja, varnosti bivanja, zaposlitve in lastnine. Zdi se smešno, ampak prav zato so ljudje ob razglasitvi epidemije iz trgovin množično tovorili toaletni papir in hrano. Za vsak slučaj. Tak vzgib ne nastane na povsem racionalni ravni. Sledi množica potreb po povezanosti, intimnosti in ljubezni. Tudi to je zdaj pri marsikom uresničeno ali doma ali na daljavo s pomočjo sodobne tehnologije. In čeprav imamo tudi to, vedno želimo še več. Dalje nastopi želja po znanju, svobodi, neodvisnosti in samoaktualizaciji, po doseganju viška svojih potencialov. Ravno tu pa se v času epidemije in zapovedane izolacije zalomi. Popolne svobode gibanja in odločanja ni, nekako so nam pristrižena krila, kar nas, razumljivo, precej jezi. Umetnost pri tem je ozavestiti začasnost ukrepov, se znati umiriti in skušati iz situacije potegniti najboljše, kar pač lahko. Če se vrnem še na prvi del vprašanja: v običajnih okoliščinah res nimamo časa za vse stvari, saj ima dan le 24 ur; vedno se odločamo, čemu bomo namenili svoj čas. Razlika je le v svobodi izbire, ki je zdaj okrnjena. Ampak, poudarjam, le začasno.

Kaj so vaši napotki staršem, ki so v tem času, ko ni pouka, postali tudi nadomestni učitelji svojim otrokom? In kako naj svojim otrokom v teh časih zagotovijo, da so na varnem?
Družbena situacija je obrnjena na glavo, utečene vsakodnevne rutine so porušene in to vpliva tudi na družinsko dinamiko. Drug z drugim se zdaj doma ukvarjamo več, kot smo sicer vajeni in kot bi si morda želeli. Pomembno je, da se slišimo, komuniciramo čim bolj strpno in skušamo razumeti, kako bi se mi počutili v koži drugega. Koristi, če si ustvarimo novo strukturo; jasno razporeditev hišnih opravil, vrstni red za obisk kopalnice, urnik dela za šolo. Dobro je, da šolsko delo poteka vedno ob istem času in na istem mestu. Mladina mora poznati državne omejitve in se zavedati, da zdaj niso počitnice. Seveda ne sme manjkati čas za rekreacijo, gibanje zunaj na zraku ob upoštevanju predpisane distance. V obdobju odraščanja najstniki potrebujejo prosti čas, prijatelje in vrstniške stike. Če jim to prepovemo, se bodo težje obvladali in ostali varni, ker intenzivna čustva običajno povozijo razumsko presojo. Zato svetujem, da jim izjemoma dopustite več dostopa do Youtubea, Netflixa in več mobilne komunikacije preko Snapchata ali Instagrama. Do konca epidemije seveda in pod pogojem, da so vse ostale obveznosti opravljene.

Kako se z nastalo situacijo spoprijemate psihologi in ostali zdravstveni delavci?
Zdravstveni delavci nismo imuni na psihične obremenitve. Tudi nas je strah, nas kaj razjezi, postanemo utrujeni in smo zato na trenutke morda manj uvidevni in strpni, a se trudimo delati dobro, po najboljših močeh. Seveda se tudi med sabo podpiramo in se bodrimo. Tako kot vsi ostali tudi mi potrebujemo čas za oddih, regeneracijo in predelavo vsega, kar v praksi doživljamo. V ta namen se psihologi redno poslužujemo supervizije, ki je neke vrste psihoterapija za psihoterapevte. Poiščemo pomoč, ko jo potrebujemo. Nihče izmed nas ni neprebojen in normalno je biti ne vedno popoln. Torej bodite prijazni do sebe in drugih, vsi smo samo ljudje.

Rok Retelj

Pogovor z Amirjem Tokićem je objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

12.09.2019 | Redakcija

Solatarska ciza z Drnovega

07.05.2020 | Redakcija

Putrh, banka in puhalnik