Anka Vučajnk: Znam videti sistem, hkrati pa nikoli ne pozabim na človeka

Od marca 2024 Varstveno-delovni center (VDC) Krško - Leskovec kot direktorica vodi 43-letna Anka Vučajnk, po izobrazbi socialna delavka, ki je že v srednji šoli začutila, da se zelo dobro počuti, kadar komu priskoči na pomoč. Rada se vključuje tudi v življenje lokalne skupnosti, saj je predstavnica Vaške skupnosti Rigonce v KS Dobova, kar zanjo predstavlja posebno izkušnjo. Predvsem pa je družinski človek, njeno življenje osrečujejo tudi štirje otroci.

Kdo je vključen v VDC, kakšen je glavni namen vključevanja, kakšne aktivnosti izvajate in kako prispevate k vključevanju oseb z invalidnostjo v družbo?
V varstveno-delovne centre so vključene odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju ter osebe z več motnjami, ki zaradi svojih posebnosti potrebujejo prilagojeno podporo, usmerjanje in varno okolje. Glavni namen vključevanja v VDC ni zgolj varstvo, ampak predvsem omogočanje kakovostnega, aktivnega in dostojanstvenega življenja, v katerem lahko vsak posameznik razvija svoje sposobnosti, ohranja socialne stike ter doživlja občutek pripadnosti in uspeha. V naših enotah izvajamo zelo raznolike aktivnosti – od delovnih in ustvarjalnih delavnic, gospodinjskih in življenjskih veščin do športnih, kulturnih, glasbenih in terapevtskih dejavnosti. Zelo pomembno nam je tudi vključevanje v lokalno okolje, sodelovanje z društvi, šolami, občinami in drugimi organizacijami, saj uporabnikom s tem odpiramo prostor, da so videni, slišani in sprejeti. VDC ni samo prostor, kamor nekdo pride čez dan. Je prostor, kjer odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju dobijo podporo, strukturo, občutek pripadnosti, možnosti za razvoj in vključevanje v okolje. Pri nas je zelo pomembno, da uporabnik ni samo nekdo, za katerega skrbimo, ampak nekdo, ki lahko sodeluje, ustvarja, napreduje in je del skupnosti. Naš cilj ni, da ljudi zapremo v varen mehurček, ampak da jih čim bolj smiselno povezujemo z življenjem v skupnosti.

Bi lahko rekli, da vam je delo v VDC ’pisano na kožo’?
Sama svoje življenje doživljam kot preplet odgovornosti, odnosov in dela z ljudmi. V službi vodim zavod, ki mi je blizu tudi zato, ker sem ga spoznavala postopoma, od neposrednega dela do vodenja. Doma pa sem žena in mama štirim otrokom. Morda je prav zaradi tega moj pogled na življenje precej stvaren – znam videti sistem, hkrati pa nikoli ne pozabim na človeka. V VDC nisem začela na vodstvenem mestu. Najprej sem prišla kot nadomeščanje porodniške odsotnosti, nato sem delala kot skupinski habilitator, potem kot vodja enote Leskovec, danes pa zavod vodim kot direktorica. To se mi zdi zelo pomembno, ker sem zavod spoznavala postopoma – od neposrednega dela z uporabniki do vodstvenega mesta. Ob tem sem spoznavala uporabnike, njihove svojce, zaposlene in celoten način delovanja zavoda. Mislim, da mi prav ta pot danes zelo pomaga, ker za vsakim postopkom najprej vidim človeka. Vendar brez podpore moža, otrok in moje širše družine tudi moje poslovne poti ne bi bilo. Z dobro organizacijo in usklajevanjem družinskega ter poklicnega življenja, predvsem pa ob podpori najdražjih gre. Včasih je sicer naporno, je pa tudi zelo lepo. Lepo je, ko vidiš, da so zadovoljni sodelavci, uporabniki, starši in svojci. Lepo je, ko vidiš, da nekatere stvari vendarle delaš dobro.

So vaši uporabniki enakovredno obravnavani v družbi, kaj opažate? Menite, da bi moralo biti več možnosti za zaposlitev uporabnikov izven VDC? 
Na tem področju smo kot družba v zadnjih letih naredili kar nekaj korakov naprej, vendar do resnične enakovrednosti še nismo prišli. Še vedno opažamo, da so osebe z invalidnostjo pogosto premalo vidne, včasih tudi podcenjene, ali pa jim okolje ne omogoči dovolj priložnosti, da bi pokazale, kaj zmorejo. Prepričana sem, da bi moralo biti več možnosti za zaposlitev uporabnikov izven VDC, seveda ob ustrezni podpori, prilagoditvah in razumevanju delodajalcev. Marsikdo med njimi bi lahko uspešno opravljal določena dela, če bi jim družba dala več zaupanja in priložnosti. Vključevanje se ne zgodi samo z zakoni, ampak v vsakdanjih stikih in odnosih. Zgodi se takrat, ko so ljudje videni, sprejeti, povabljeni zraven in ko družba v njih ne vidi omejitve, ampak človeka. VDC pri tem delujemo kot most med uporabnikom in širšo družbo. Uporabnike vključujemo v okolje, sodelujemo z različnimi ustanovami, društvi, občinami in šolami ter na ta način pomagamo rušiti predsodke. Največ naredimo takrat, ko oseb z invalidnostjo ne obravnavamo kot izjemo, ampak kot enakovreden del skupnosti. Prav zato je za nas zelo pomembno, da ravno zdaj v našem VDC uvajamo novo storitev – integrirano zaposlitev. To pomeni pomemben korak v smeri večje vključenosti uporabnikov v običajna delovna okolja, seveda ob ustrezni podpori, spremljanju in prilagoditvah.

Pri integrirani zaposlitvi gre za to, da se posamezniku omogoči delo v realnem delovnem okolju, ne da bi bil pri tem prepuščen sam sebi. Ključno je, da se poišče primerna naloga, primeren delodajalec, primerna podpora in da se gradi zaupanje na obeh straneh – pri uporabniku in delovnem okolju. To ni samo vprašanje dela, ampak tudi dostojanstva, samostojnosti in občutka, da si koristen. Marsikateri uporabnik lahko ob pravi podpori pokaže več, kot družba od njega sploh pričakuje.

S kakšnimi drugimi izzivi se še srečujete?
Izzivov je več. Eden je zagotovo, kako zagotoviti dovolj individualnega pristopa za vsakega uporabnika. Drugi je pomanjkanje kadrov v socialnem varstvu, tretji pa dejstvo, da potrebe ljudi postajajo vse bolj raznolike in zahtevajo prilagojene, dolgoročne rešitve. Zato moramo v zavodih ves čas iskati ravnotežje med strokovnostjo, srčnostjo in možnostmi, ki jih sistem omogoča. Zavedam se tudi, da je pred nami zelo zahtevna situacija glede prostorov za institucionalno varstvo, saj bo vedno več uporabnikov potrebovalo nastanitev oz. vključitev v bivalne enote. Zato se že spogledujem z mislijo in načrti, kako v Posavju zagotoviti ustrezne bivalne prostore za širitev institucionalnega varstva ter kako skupaj z Ministrstvom za solidarno prihodnost poiskati ustrezne in dolgoročne rešitve. V prihodnje bo nujno povezovanje z investitorji oz. nekom, ki bi bil pripravljen takšne prostore tudi zgraditi. Izziv se kaže tudi na področju kooperacij in enostavnih del za uporabnike. Po obdobju po koroni se je sodelovanje s podjetji zmanjšalo, marsikje so se dejavnosti skrčile ali preusmerile v bolj avtomatizirane in robotizirane procese, zato je za naše uporabnike vedno manj tistih lažjih, vmesnih del, ki so bila nekoč pomemben del njihove delovne vključenosti. Prav zato bo treba v prihodnje iskati nove priložnosti, nova partnerstva in drugačne oblike sodelovanja.

V prihodnjih letih bo treba vse več pozornosti nameniti tudi vključevanju oseb z najtežjimi oblikami invalidnosti, ki so trenutno še vključene v prilagojene programe izobraževanja. Po zaključku šolanja bodo potrebovale ustrezne oblike podpore za ohranjanje pridobljenih sposobnosti, socialno vključenost in aktivno preživljanje dneva. To področje zato odpira pomemben prostor za nadaljnji razvoj storitev ter oblikovanje ustreznih prostorskih in kadrovskih pogojev v VDC, ki bodo omogočali kakovostno podporo tudi tej skupini ljudi.

Doma ste v Rigoncah, kjer se že več kot deset let soočate s prihodom migrantov. Kako to doživljate domačini?
Kot predstavnica Vaške skupnosti Rigonce v okviru krajevne skupnosti sem v to tematiko še dodatno vpeta, saj ne gre le za širše družbeno vprašanje, ampak tudi za zelo konkretno vsakodnevno realnost našega kraja. Problematika migracij in nedovoljenih prehodov meje na našem območju traja že več kot deset let, zato jo domačini dobro poznamo. Naša hiša je ena prvih, na katero ti ljudje naletijo po prehodu, zato tega nikoli nismo doživljali le od daleč, ampak zelo neposredno. Življenje ob meji dá človeku posebno občutljivost za dogajanje okoli sebe. V Rigoncah smo v zadnjih letih doživeli marsikaj in se večkrat znašli v situacijah, ko smo bili domačini neposredno soočeni z migracijskimi tokovi. To ni le politično ali medijsko vprašanje, ampak zelo konkretna izkušnja ljudi, ki tam živimo.

Sama menim, da je treba o tem govoriti spoštljivo, človeško in odgovorno. Na eni strani ne smemo izgubiti občutka za stisko ljudi, na drugi strani pa je povsem legitimno, da prebivalci obmejnih krajev pričakujemo varnost, jasna pravila in odziv države. Občutek imam, da so bili odzivi odločevalcev včasih prepočasni ali premalo povezani z dejanskim življenjem ljudi na terenu. Ko nekaj doživljaš vsak dan pred domačim pragom, si želiš predvsem, da bi bil tvoj glas slišan bolj neposredno.

Prvi begunski val je pri nas doma, v vasi in celotni krajevni skupnosti Dobova pustil zelo močno izkušnjo. To ni bilo nekaj oddaljenega, kar bi spremljali le po televiziji, ampak dogajanje, ki smo ga doživljali neposredno. Ne bom pozabila družine, ki je vsa premočena prišla čez Sotlo. Oblekli smo jih, obuli in nahranili. Takšni trenutki ti ostanejo. Takrat zelo konkretno začutiš človeško stisko. Hkrati pa smo domačini zelo cenili ter še vedno cenimo delo policije in vojske, ki sta poskrbeli za varnost in red. Ko živiš ob meji, si želiš predvsem odgovornega, hitrega in jasnega odziva države. Človek ob takšnih izkušnjah še bolj razume, da je treba o migracijah govoriti hkrati človeško in odgovorno.

Če se navežem še na prejšnje vprašanje: ali življenje tik ob meji poleg negativnih plati prinaša tudi kakšno pozitivno in ali se meja še zelo 'čuti' v vsakdanjem življenju?
Lahko rečem, da sta, na primer, naselji Ključ Brdovečki in Harmica, ki ležita na hrvaški strani, naši sosednji naselji in na trenutke sploh nimamo občutka, da je vmes formalno meja. Super je, da gremo lahko na sprehod ob Sotli ali na kolesarjenje do Zaprešića in nazaj, ne da bi bilo treba kazati dokumente, čeprav se seveda zavedamo, kdaj smo na hrvaški strani. Ne nazadnje imamo tudi vinograd čez mejo in je podobno, kot bi ga imeli nekje na slovenski strani. Veliko je sodelovanja in druženja z obeh strani meje, tudi zaradi tega, ker je v teh obmejnih vaseh kar nekaj primerov slovensko-hrvaških zakonskih zvez. Življenje ob meji človeka na nek način uči odprtosti, sobivanja in tega, da so pristni medčloveški odnosi pogosto močnejši od formalnih meja.

V mesecu, ko so v ospredju ženske, se vsakič porajajo vprašanja tudi o enakopravnosti. Kako vi gledate na položaj žensk v družbi?
Menim, da se je položaj žensk v družbi v zadnjih letih izboljšal, kar je zelo spodbudno. Vedno več žensk prevzema odgovorne in vodstvene položaje, zato se mi zdi, da se tudi pogled na naše sposobnosti postopoma spreminja. Kljub temu pa enakopravnost še ni povsem samoumevna, saj se še vedno srečamo tudi s kakšnim stereotipom ali predsodkom. Verjamem, da lahko prav z delom, zgledom in medsebojnim spoštovanjem gradimo družbo, v kateri bodo v ospredju sposobnosti, vrednote in človek, ne pa spol.

Po dnevu žena je pred nami še materinski dan. Kaj za vas pomeni biti mama?
Biti mama mi pomeni eno najlepših in najodgovornejših vlog v življenju. Ob materinskem dnevu se mi zdi pomembno poudariti, da materinstvo ni samo lepa podoba, ampak veliko vsakodnevnega dela, skrbi, prilagajanja in ljubezni. Ob svojih otrocih se tudi sama vsak dan učim, rastem in znova odkrivam, kaj v življenju res največ šteje. Verjamem, da materinstvo človeka oblikuje tudi v vseh drugih vlogah – tudi poklicnih. Prav materinstvo me je naučilo še več potrpežljivosti, razumevanja, odgovornosti in tega, da v vsakem človeku najprej vidim človeka.

Kot ste že omenili, imate štiri otroke, tako da je vaša družina kar številčna. Ste se zaradi tega srečevali tudi s kakšnimi težavami? Kakšen je po vaše status tovrstnih družin v današnjem času, ko tudi vedno bolj upada rodnost?
Imeti štiri otroke je velika odgovornost, hkrati pa tudi izjemno bogastvo. Seveda takšna družina prinaša veliko organizacije, usklajevanja, prilagajanja in tudi odrekanj. Včasih zmanjka časa, energije ali miru, ampak po drugi strani prav številčna družina človeka nauči potrpežljivosti, sodelovanja, povezanosti in tudi tega, da se veseli malih stvari. Živimo v razširjeni družini in to mi veliko pomeni. Hišo si delimo z moževimi starimi starši, blizu so babi in dedi, moji starši prav tako, moževa sestra z družino tudi. Sestra in brat sicer živita v Ljubljani, a pogosto prideta domov, tako da se pri nas res velikokrat zberemo. Naša hiša je pogosto polna ljudi, smeha in veselja.

Mislim, da imajo številčnejše družine danes premalo podpore in premalo priznanja. Veliko se govori o rodnosti, manj pa o tem, kako ustvariti pogoje, da se bodo mladi sploh lažje odločali za družino. Družina ne potrebuje le lepih besed, ampak tudi konkretne ukrepe, občutek varnosti in okolje, v katerem starševstvo ni breme, ampak vrednota. Sama verjamem, da družina ostaja temelj družbe, ne glede na to, koliko izzivov prinaša sodobni čas.

Vaši družinski člani so vsi vpeti v glasbo – vaš brat Tomaž Zevnik je priznani klarinetist –, s čimer nadaljujejo družinsko tradicijo, kajne? Ste tudi vi kdaj igrali npr. v orkestru ali se kako drugače udejstvovali?
Res izhajam iz zelo glasbene družine. Glasba je pri nas nekaj povsem naravnega, skoraj način življenja. Povezuje širšo družino in tudi naš vsakdan. Imam brata Tomaža Zevnika, ki je priznani klarinetist, sestrično, ki je operna pevka v Haagu, tudi naši otroci zelo lepo nadaljujejo to pot. Najstarejša Vita igra klarinet, Aljaž nadaljuje svojo glasbeno pot na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ter igra trobento, Lovro pa v Glasbeni šoli Brežice igra pozavno. Tudi mož Igor igra tenor saksofon. Pri nas so res sami pihalci in trobilci, letos pa se bo tudi Lovro pridružil Gasilskemu pihalnemu orkestru Loče, tako da bomo imeli v godbi res lepo družinsko zastopanost. Tudi najmlajša Karla že kaže glasbeno žilico in prepričana sem, da bo čez nekaj let tudi ona prijela za kak instrument. Sama se nisem nikoli učila igranja instrumenta, sem bila pa vključena v pevske zbore, v srednji šoli tudi v folklorno skupino, tako da me je glasba spremljala ves čas. Danes sem predvsem tista, ki doma skrbi za organizacijo in prevoze na različne glasbene dejavnosti.

Zelo radi tudi pečete torte in druge sladke reči. Je to tisto, kar vas sprošča poleg vseh obveznosti, ki jih imate? S čim si še zapolnite prosti čas?
Peka me res sprošča. Ob vseh obveznostih mi pomeni ustvarjalni odmik pa tudi veselje, ko z nečim doma narejenim razveseliš druge. Sicer pa mi največ pomeni čas z družino, druženja doma, glasba, pogovori in ti drobni trenutki, ko se za trenutek ustavimo. Pri nas doma redko manjka smeha, tako da dolgčas res ni problem. Vsemu temu tudi najraje namenim svoj prosti čas. Prihaja ta čas, ko svoje proste trenutke zelo rada namenim tudi urejanju balkonskega cvetja ali pa se odpravim na sprehod v naravo. Takšni trenutki me sprostijo, pomagajo umiriti misli in mi dajo novo energijo za vsakodnevne izzive. Ne iščem nujno velikih stvari, bolj mi pomenijo pristni trenutki, ko si lahko malo odpočijem, zadiham ter sem preprosto žena, mama in človek. Še vedno pa je najpomembnejše, da imam ob sebi ljudi, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo – tako poklicno kot zasebno.

Rok Retelj

Pogovor je v malo krajši verziji objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 19. marca 2026.

#povezujemoposavje