Človeka ne smemo prepustiti samega sebi
Objavljeno:
Sobota, 21.11.2026 Rubrika:
NOVICE Redakcija

Darinka Kozole
Med letošnjimi prejemniki priznanj ob prazniku Občine Sevnice je tudi Darinka Kozole, strokovna delavka in vodja sevniške enote Ozare Slovenija. Že več kot dve desetletji dela z ljudmi, ki se soočajo z duševnimi in socialnimi stiskami ter jim pomaga iskati poti iz težkih življenjskih okoliščin. V pogovoru smo se dotaknili potreb po tovrstni pomoči, odnosa družbe do ljudi v stiski in z duševnimi težavami, izzivov delovanja Ozare in tudi osebnih zgodb, ki so ji ostale v spominu.Ljudje navzven pogosto delujejo povsem običajno, čeprav se v sebi spopadajo z velikimi stiskami. S katerimi težavami se najpogosteje obračajo na vas?
Stiske so različne. Najpogosteje se ljudje srečujejo z osamljenostjo, tesnobo, depresijo, shizofrenijo, različnimi strahovi, občutki nemoči, izgubo življenjskega smisla in težavami v medosebnih odnosih. Pogosto so s tem povezane tudi finančne in družinske težave, nerazumevanje okolice ter pomanjkanje podpore bližnjih. Duševna stiska ni vedno vidna navzven. Človek lahko hodi v službo, opravlja vsakodnevne obveznosti in na videz živi povsem običajno življenje, čeprav se v sebi spopada s težkimi občutki, za katere okolica sploh ne ve. Ob tem je spodbudno, da vse več ljudi prepozna svojo stisko, zbere pogum in poišče pomoč. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč poguma in zavedanja lastnih potreb. Je tudi prvi korak k spremembi.
Ali vas poiščejo tudi svojci oseb, ki so v stiski, kakšno podporo jim lahko ponudite?
Da, po pomoč prihajajo tudi svojci. Življenje z bližnjo osebo, ki se sooča s težavami v duševnem zdravju, prinaša veliko skrbi, strahov, negotovosti in čustvenih obremenitev. Svojci se pogosto sprašujejo, kako naj se vedejo do bližnjega, kako mu lahko pomagajo. Pri iskanju dodatne pomoči jim lahko pomagamo tudi v Ozari, kjer jim ponudimo prostor za pogovor, informacije in usmeritve. Svojcem skušamo pomagati, da bi bolje razumeli težave bližnjega, a jih tudi opozarjamo, naj ne pozabijo nase in na svoje potrebe. Pomembno je, da človek spregovori in si dovoli sprejeti podporo.
Kako pomembno je, da imajo uporabniki prostor, kamor lahko pridejo brez strahu pred obsojanjem, kjer jih nekdo posluša in sprejema takšne, kot so?
Takšen prostor je zelo pomemben. Za marsikoga je lahko prvi korak na poti iz stiske. V Ozari se trudimo ustvarjati okolje, v katerem se ljudje počutijo varne in sprejete. Pri svojem delu sem se večkrat prepričala, da ljudje ne potrebujejo vedno nasvetov ali takojšnjih rešitev. Včasih potrebujejo predvsem nekoga, ki si vzame čas zanje in jim prisluhne. Že občutek, da niso sami, jim lahko veliko pomeni.
So tudi ljudje, ki se zaradi predsodkov, sramu ali strahu pred odzivom okolice ne odločijo za pomoč. Kaj bi svetovali človeku, ki čuti, da sam ne zmore več, a ne ve, kako poiskati pomoč?
Žal se še vedno srečujemo z ljudmi, ki se zaradi sramu ali strahu pred odzivom okolice ne odločijo za pomoč. Bojijo se, da jih bodo drugi označili za šibke, drugačne ali nesposobne, zato svoje težave skrivajo. Svetovala bi jim, naj ne čakajo, da postane še težje. Prvi korak je lahko že telefonski klic ali obisk organizacije, kot je Ozara. Ni treba vnaprej vedeti, kaj povedati, niti imeti pripravljenih odgovorov. Pomembno je, da človek spregovori in si dovoli sprejeti podporo. Želim si, da bi ljudje razumeli, da poiskati pomoč ni sramota. Ravno nasprotno, za to je potreben pogum. Pri nas jim ni treba skrivati svojih občutkov ali se pretvarjati, da je vse v redu, lahko spregovorijo o težavah, delijo izkušnje, lahko pa tudi samo sedijo, poslušajo in so del skupnosti.
Kako poteka prvi obisk osebe, ki poišče pomoč v Ozari, ali potrebuje napotnico?
Prvi obisk je običajno neformalen ter poteka v sproščenem, varnem ter zaupnem okolju. Oseba lahko pride sama, s svojcem ali prijateljem, lahko pa se na nas obrne tudi na priporočilo druge strokovne službe. Napotnica ni potrebna. Ob prvem srečanju se pogovorimo o razlogih za prihod, težavah, s katerimi se srečuje, in podpori, ki jo potrebuje. Predstavimo ji možnosti vključevanja v naše programe, skupaj poiščemo najprimernejšo obliko pomoči, po potrebi jo povežemo tudi z drugimi strokovnimi službami.
Iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč poguma in zavedanja lastnih potreb.
Koliko ljudi se je doslej vključilo v vaše programe, od kod prihajajo, katere dejavnosti jim največ pomenijo?
Od ustanovitve sevniške enote Ozare januarja 2006 je našo pomoč, podporo, pogovor ali informacije poiskalo 408 posameznikov. Prihajajo iz občin Sevnica, Radeče, Krško, Kostanjevica na Krki in Laško. Največ jim pomenijo individualni pogovori, vključujejo pa se tudi v ustvarjalne delavnice, pevski zbor, pohode, izlete, piknike, skupna praznovanja in skupino za samopomoč. Opažam, da jim veliko pomenijo tudi povsem običajne stvari, kot so jutranja kava v družbi, iskren pogovor, nasmeh ali skupen izlet. Mislim, da jim največ pomeni to, da so sprejeti in da jih nekdo pogreša, če jih ni. Med uporabniki se spletajo prijateljstva, povezujejo se in si pomagajo. Prav ti odnosi jim polepšajo vsakdan.
Kakšna je starostna struktura vaših uporabnikov, so med njimi tudi mladi?
Povprečna starost naših uporabnikov je 55 let, vendar se v zadnjih letih povečuje število mladih. Ti se najpogosteje srečujejo z anksioznostjo, depresijo, pomanjkanjem samozavesti, osamljenostjo, težavami v odnosih in pritiski, povezanimi s šolskim okoljem. Pogosto jih obremenjujejo tudi nesprejetost med vrstniki, nerazumevanje v družini in občutek, da nikamor zares ne pripadajo. Nekatere stiske so povezane s pritiski družbenih omrežij in primerjanjem z drugimi. Mladi imajo občutek, da morajo biti uspešni, izpolnjevati pričakovanja okolice in biti kos številnim izzivom, o svojih težavah pa težko spregovorijo.
Koliko zaposlenih trenutno izvaja programe v sevniški enoti, si pomagate tudi s prostovoljci?
V sevniški enoti Ozare sem redno zaposlena le jaz kot strokovna delavka, ena oseba je vključena preko programa javnih del, ena preko programa Centra za rehabilitacijo invalidov Celje. Pomagajo nam tudi prostovoljci, ki sodelujejo pri različnih dejavnostih, kot so izleti, sprehodi, ustvarjalne delavnice in druženja. Njihov prispevek je zelo dragocen, saj s svojim časom in dobro voljo ustvarjajo prijetno in spodbudno okolje ter pomagajo krepiti socialne stike uporabnikov.
Vaše delo poteka tudi na terenu, koga obiskujete na domu in kakšno pomoč mu nudite?
Velik del dejavnosti poteka v naših prostorih Ozare, ki se nahajajo v stavbi, v kateri deluje tudi Mladinski center Sevnica, a pomembno je tudi terensko delo, saj nekateri naši uporabniki zaradi zdravstvenih, socialnih ali drugih okoliščin težje prihajajo k nam. Želimo si, da bi tudi tisti, ki težje prihajajo v naše prostore, ostali povezani z nami. Obiski so namenjeni pogovoru, čustveni podpori in ohranjanju socialnih stikov.
Včasih potrebujejo predvsem nekoga, ki si vzame čas zanje in jim prisluhne.
Kako ocenjujete sodelovanje s centrom za socialno delo, zdravstvenimi ustanovami in drugimi organizacijami?
Poleg omenjenih ustanov sodelujemo tudi z Občino Sevnica, Občino Radeče, Rdečim križem Sevnica, Karitas in še nekaterimi drugimi organizacijami, in sicer tako, da si izmenjujemo informacije ter skupaj iščemo najboljše možnosti pomoči za posameznike, ki se znajdejo v stiski. Želela bi si, da bi bili programi in oblike pomoči v lokalnem okolju med ljudmi še bolj prepoznani. Pomembno je, da ljudje vedo, kam se lahko obrnejo, ko potrebujejo pomoč, in da informacije o možnostih podpore pridejo tudi do tistih, ki jih najbolj potrebujejo.
Kaj lahko naredimo kot posamezniki, da človeka v stiski ne bi še dodatno odrinili na rob?
Podpora družine in prijateljev je pri okrevanju zelo pomembna. Človek, ki se sooča s težavami v duševnem zdravju ali drugimi življenjskimi stiskami, potrebuje občutek, da ni sam in da ima ob sebi ljudi, na katere se lahko zanese. Veliko lahko naredimo že z majhnimi dejanji – človeka poslušamo brez obsojanja, ga povabimo na kavo ali sprehod, ga ne izključujemo iz družbe in ga ne opredeljujemo samo skozi njegove težave. Stigma se začne zmanjševati, ko človeka najprej vidimo kot človeka in ga ne vrednotimo po njegovem videzu, socialnem ali materialnem položaju oziroma težavah, s katerimi se srečuje.
Kdo zagotavlja financiranje vašega delovanja, ali sredstva zadostujejo za izvajanje programov in pokrivanje potreb uporabnikov?
Delovanje naših programov omogočajo različni viri financiranja, vendar bi za njihovo kakovostno izvajanje potrebovali več stabilnih sredstev. Potrebe uporabnikov naraščajo, možnosti za njihovo zadovoljevanje pa so omejene. Večina ima zelo omejene finančne možnosti. Nekateri prejemajo denarno socialno pomoč, drugi nizke invalidske pokojnine, a kljub temu se trudimo, da nikogar, ki potrebuje pomoč, ne zavrnemo in da so naši programi dostopni vsem. Vemo, da jim skupna kava, druženje, izlet ali obisk prireditve pomenijo veliko in dodatna sredstva nam bi omogočila organizacijo več dejavnosti ter izletov. Potrebovali bi dolgoročnejšo in stabilnejšo finančno podporo.
Kako ste financirali nakup službenega vozila? Koliko vam pomeni pri vsakodnevnem delu, predvsem pri obiskovanju uporabnikov na domu?
V lanskem letu nam je uspelo zbrati 12.500 evrov, kolikor je znašal celoten znesek za nakup novega službenega vozila. Zbiranje sredstev je trajalo približno šest mesecev. Pri uresničitvi tega cilja so nam pomagali Občina Sevnica, Občina Radeče ter podjetja in donatorji iz Posavja, Zasavja, Dolenjske, Štajerske, Savinjske in Osrednjeslovenske regije. Novo vozilo nam zelo veliko pomeni. Pred tem smo uporabljali staro in dotrajano, ki ni več zagotavljalo ustrezne varnosti in zanesljivosti. Zdaj so naše poti varnejše, lažje pridemo do oseb, ki potrebujejo našo podporo. Iskreno smo hvaležni vsem, ki so nam omogočili nakup.
Ali vas zgodbe ljudi po več kot dveh desetletjih dela še vedno presenetijo in ganejo? Se spomnite posameznika ali dogodka, ki vam je še posebej ostal v spominu?
Da, še vedno me globoko ganejo. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo, a vsak potrebuje nekoga. Na stiske, osamljenost in nesprejetost se človek nikoli zares ne navadi.
V posebnem spominu mi je ostal uporabnik, čigar otroštvo so zaznamovali nasilje, pomanjkanje in nesprejetost. Oče ga je kot otroka hudo pretepal in mu trajno poškodoval sluh, zato je moral vse življenje uporabljati slušni aparat. Njegovo odraščanje v družini, v kateri je bil prikrajšan ne samo za toplino in ljubezen, temveč tudi za hrano, je vplivalo na njegovo kasnejše življenje. Nikoli si ni ustvaril lastne družine, živel je sam. V lokalnem okolju je veljal za problematičnega človeka, le redki pa so poznali njegovo življenjsko zgodbo in razumeli, koliko bolečine se skriva za njegovim vedenjem. Ko se je vključil v Ozaro, se je zanj začelo novo življenjsko poglavje. Postopoma je začutil, da je sprejet takšen, kot je. Postal je zelo aktiven član naše skupnosti. Z veseljem je sodeloval pri predstavitvi in prodaji izdelkov, ki smo jih ustvarjali v delavnicah, rad se je udeleževal skupnih dejavnosti in druženj. Večkrat mi je povedal, kako srečen je med nami in da ima občutek, da je končno našel svojo družino. Te besede so se me globoko dotaknile, bila sem srečna, a hkrati žalostna, saj bi bila lahko njegova življenjska pot popolnoma drugačna, predvsem pa svetlejša. Po hudi bolezni je umrl. Žalost ob izgubi nekoliko omili spoznanje, da je človek, ki je večino življenja preživel v osamljenosti, v zrelih letih vendarle našel okolje, v katerem se je počutil sprejetega in srečnega.
Stigma se začne zmanjševati, ko človeka najprej vidimo kot človeka.
Ali vas je delo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, naučilo drugače gledati na življenje, odnose in majhne vsakdanje stvari, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne?
Seveda. Delo, ki ga opravljam, me je naučilo, da zdravje, mir, varnost, bližina in razumevanje niso samoumevni. Še bolj sem začela ceniti iskrene odnose, drobne pozornosti, prijazno besedo in čas, ki si ga namenimo drug drugemu. Spoznala sem tudi, kako pomembno je, da človeka ne sodimo prehitro. Pogosto vidimo le njegovo vedenje ali trenutne življenjske okoliščine, ne poznamo pa vsega, kar je moral prestati in s kakšnimi stiskami se sooča, zato se mi zdi pomembno, da najprej prisluhnemo in poskušamo razumeti. Če me je teh 21 let česa zares naučilo, je to, da ne smemo pozabiti na človečnost. Želim si družbe z manj predsodki in več razumevanja, predvsem pa takšne, v kateri si bomo znali vzeti čas drug za drugega. Včasih ne moremo spremeniti okoliščin, v katerih se človek znajde, lahko pa vplivamo na to, kako se v njih počuti.
Kako si predstavljate prihodnost sevniške enote Ozare? Kaj bi si želeli izboljšati ali ponuditi uporabnikom, pa za zdaj to preprečujejo kadrovske, finančne ali druge omejitve?
Želela bi si predvsem boljših pogojev za delo in podporo uporabnikom. Zelo pomembno bi bilo, da bi lahko zaposlili še enega strokovnega delavca, saj bi tako posameznikom lahko namenili več časa in se še bolj posvetili njihovim potrebam. Potrebovali bi tudi večje in primernejše prostore, v katerih bi lahko hkrati sprejeli vsaj 50 oseb. Želela bi si tudi, da bi bili v pritličju in dostopni tudi gibalno oviranim. Trenutno dostop zaradi stopnic ni omogočen vsem, zato nekateri, ki bi se želeli vključiti v naše programe, do nas sploh ne morejo priti. Več finančnih sredstev bi nam omogočilo širitev programa, nove dejavnosti, več skupnih dogodkov in izletov, kajti takšne aktivnosti uporabnikom prinašajo nova doživetja in priložnosti za druženje. Predvsem pa si želim, da bi Ozara tudi v prihodnje ostala prostor, kamor ljudje radi prihajajo in kjer se počutijo sprejete, slišane in varne; da bi še naprej gradili odnose, spodbujali samostojnost uporabnikov in jim pomagali pri vključevanju v širše okolje. Z ustreznimi kadrovskimi, prostorskimi in finančnimi pogoji bi lahko naredili še veliko več.
Uporabniki so se vam za vaše delo zahvalili na poseben način – predlagali so vas za prejem občinskega priznanja. Kaj vam pomeni, da je pobuda prišla prav od njih?
To mi pomeni izjemno veliko, še toliko bolj zato, ker je pobuda prišla neposredno od uporabnikov. Z nekaterimi že od samega začetka skupaj soustvarjamo zgodbo Ozare Sevnica in skozi leta smo stkali pristne vezi ter zaupanje, zato me je njihova odločitev močno ganila.
Vse skupaj je bilo prijetno presenečenje. Ko sem se po dveh tednih poletnega dopusta vrnila na delo, sem opazila, da si uporabniki med seboj nekaj prišepetavajo. Ko sem jih vprašala, ali je kaj narobe, so mi zagotavljali, da je vse v redu, a v resnici so med mojo odsotnostjo pripravljali presenečenje. Eden od uporabnikov je na občini pridobil dokumentacijo za predlog občinskega priznanja in zbral podpise drugih uporabnikov. Sam je postal predlagatelj, drugi so se mu pridružili kot sopredlagatelji. Ko so imeli vse pripravljeno, so ugotovili, da potrebujejo še moje soglasje, zato so mi razkrili, kaj pripravljajo. Bila sem iskreno presenečena in ganjena. Najbolj me je prevzelo, da so se sami domislili pobude, se povezali in vložili trud, da bi se mi zahvalili za pomoč, podporo in delo z njimi.
Srebrne plakete, ki sem jo prejela na osrednji slovesnosti ob sevniškem občinskem prazniku, ne doživljam samo kot osebno priznanje, ampak kot priznanje vsem uporabnikom, sodelavcem in drugim, ki soustvarjamo naše delo. Največ mi pomeni, da so začutili, da jim stojim ob strani, in so mi želeli hvaležnost izraziti na tak način. To je zame ena najlepših potrditev, da ima moje delo smisel, in spodbuda, da ga še naprej opravljam s srcem.
Smilja Radi
Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 19. novembra 2026.
#povezujemoposavje