Daleč stran od doma, a ne od srca

Na manjšem prostoru pred podružnično osnovno šolo v Svibnem je zadnjo letošnjo avgustovsko nedeljo potekala spominska slovesnost ob 80-letnici vrnitve izgnank in izgnancev na domove, ki so jih morali v času druge svetovne vojne zapustiti zaradi okupatorjevega načrta potujčevanja slovenske zemlje.

Udeleženke in udeleženci prireditve s pripetimi šopki iz lipovega cvetja na prsih kot simbolom slovenstva so skozi pesem, ples in govorjeno besedo začutili čas velikega gorja, za katerega si nihče več ne želi, da bi se ponovil. Mračne dneve izgnanstva sta v vezni tekst z veliko mero empatije vtkala povezovalca, Mateja Kmetič in Milan Gorišek, ki je pripravil tudi celoten scenarij prireditve in idejno zasnovo spominske listine, ki so jo prejeli vsi prisotni ob svojem odhodu domov. »Med drugo svetovno vojno so morali tudi številni Svibenčani zapustiti svoje domove ter se napotiti v neznano, negotovi prihodnosti naproti,« sta dejala, »ko so družine ali posamezniki v spremstvu nemških vojakov odšli od doma. Najprej so jih namestili v izgnanski zbirni center gradu Rajhenburg, ki je bilo preselitveno taborišče. Tam so jih popisali in jim izdali osebne izkaznice, personalausweis, na katerih je bila poleg osebnih podatkov zapisana evidentna številka izgnanke, izgnanca. Ta številka je bila odtisnjena tudi na ovalni kovinski ploščici, prirejeni kot osebek za okoli vratu. Tako je nemški okupator ljudi spremenil v številke ... Po tem evidentiranju so jih s transporti po železnici odpeljali v Nemčijo. Ko so vozili vlaki naše ljudi v neznano in so skozi okna gledali bežečo pokrajino, so se jim utrinjale misli: Bodi zdrava, domovina.«

Na slovesnosti v počastitev vrnitve na domačo zemljo je imel uvodni pozdravni nagovor predsednik KS Svibno Primož Knez, ki je nato besedo predal radeškemu županu Tomažu Režunu. Ta je najprej pozdravil še živeče izgnanke in izgnance, med katerimi so bili nekateri rojeni v izgnanstvu. V izgnanstvu je bila rojena tudi njegova mati, tako da je del njegovega odraščanja povezan s spomini, ki so mu jih pripovedovali stari starši in mati. »Naj bodo takšne prireditve v spomin in opomin, da se ne ponovi čas, ki ni prinesel ničesar dobrega,« je še zaželel. Predsednica krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije Radeče Joža Kožar je bila vesela obiska v tako velikem številu, saj to pomeni, da mlajšim generacijam ni vseeno, kar dokazujejo tudi s članstvom: »V naši organizaciji se število zmanjšuje, imamo samo še 80 članic in članov, a zelo smo veseli, da imamo več kot trideset potomcev tistih, ki so bili izgnani. To pomeni, da bodo naši spomini živeli naprej.«

Z navzočimi je delil pogled na preteklost in sedanjost eden izmed obiskovalcev, sin izgnanke s kmetije Škamen izpod Podkuma, ki je bil kritičen do vojnih žarišč in oboroževanja v sedanjem času. »Bomba ni za to, da z njo sadimo rožice, bomba je za to, da jemlje življenja,« je dejal in spomnil, da nekateri še vedno točijo solze ob grobovih svojih rajnih, ki so dali kri in življenje zato, da lahko danes slavimo 80-letnico vrnitve izgnank in izgnancev. »Takšnega življenja, takšnega trpljenja si ne želimo nikoli več!«

Spremljevalni program pod mogočno lipo, ki so jo na šolskem dvorišču posadili leta 1911, so oblikovali učenke in učenci POŠ Svibno ter cerkveni pevski zbor sv. Križa pod vodstvom Ane Novak. Branka Obolnar in Stane Kmetič sta z branjem dveh pisem, ki sta ju napisala drug drugemu sestra in brat (sestra je bila v izgnanstvu, brat je ostal na domačiji), prebudila posebna občutja, v katera je bila poleg upanja in ljubezni primešana tudi jeza. S pevskim nastopom so navdušili trije člani družine Lazar, z igranjem na harmoniko in citre pa Anže Kmetič in Tinkara Kmetič, ki so potomci četrtega roda izgnancev s Svibnega. Pri pesmi Oh, kako je dolga, dolga pot so zapeli vsi prisotni in nekaterim so se orosile oči.

V dvorani podružnične šole so članice DKŽ Arnika pripravile razstavo peciva in hrane, značilne za čas po vojni – močnik z gobami, pečeno kašo, koruzne žgance z mlekom, suhe jabolčne krhlje in slive ...

Smilja Radi

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 11. septembra 2025.

#povezujemoposavje