Dejan Žnideršič: Ne razumem tistih, ki 'jamrajo', da se nič ne dogaja

ZDOLE, KRŠKO – 47-letni Dejan Žnideršič je pred dvema desetletjema prevzel vodenje Pihalnega orkestra Krško. Kot pravijo glasbeni poznavalci, je tedaj stopil v 'velike čevlje' svojega predhodnika Draga Gradiška, a jih je več kot dobro uhodil. Leta 2022 se je pojavil tudi na političnem parketu, je krški občinski svetnik, slabi dve leti tudi podžupan Mestne občine Krško.

Odraščali ste na krškem Vidmu, kako to, da ste si izbrali Zdole za svoj kraj bivanja?

Med mojim odraščanjem smo večino dni, še predvsem v poletnem času, preživeli na Zdolah, saj smo imeli tam parcelo s sadovnjakom marelic in vrt, veliko časa sem prebil tudi v Kostanjku, od koder izvira moja mama. Tam sta živela moja stara starša in mamina sestra z družino na veliki kmetiji, na kateri smo tudi priskočili na pomoč pri raznih opravilih. Potem ko sem hodil že v srednjo šolo v Ljubljano, je mamina teta, ki je živela v Ljubljani, a imela vikend na Zdolah, tega, ko so ji pešale moči, sama pa ni imela otrok, prepustila moji mami, ki je zanjo tudi skrbela. Starša sta vikend razširila v hišo in se vanjo leta 2000 z Vidma tudi preselila. Tedaj sem bil že v službi v Ljubljani, a sem se med vikendi še vedno z veseljem vračal domov, zato lahko mirne duše rečem, da sem že najmanj četrt stoletja čisto pravi Zdolan. Tudi nisem imel želje, ko sem si ustvarjal svojo družino, da bi se preselil kam drugam. Z ženo Romano sva na Zdolah najprej pet let živela v najemu, leta 2010 pa dokončala in se preselila v svojo hišo. Zdole pa niso le moj kraj bivanja, saj si je na Zdolah zgradil hišo in ustvaril družino tudi moj štiri leta starejši brat Matjaž.

Kako bi primerjali življenje v mestu in na vasi?

Kot otroku mi je bilo zelo prijetno življenje v bloku, saj sem imel zelo veliko družbe. Vse je bilo na dosegu roke, denimo, staršem me ni bilo treba voziti v glasbeno šolo, kot moram jaz hčerki, ker druge možnosti niti ni, saj so avtobusne linije redke, v popoldanskem času pa jih sploh ni. Sicer sem že od nekdaj imel zelo rad naravo, neprimerno več mi je pomenilo pohajkovanje po gozdu, brodenje, kopanje, lovljenje postrvi pod koreninami v potoku v Grabnu kot pa kopanje v bazenu. Gre za povsem različna načina življenja. Osebno ne bi vasi za nobeno ceno več zamenjal za mesto. Na vasi je način življenja, kljub temu da dela nikoli ne zmanjka, veliko bolj miren in posledično manj stresen, zato bližina trgovin vsega tega ne more odtehtati.

Kakšna je, po vaši oceni, vloga krajevnih skupnosti, saj se njihova pristojnost zmanjšuje?

Predvsem bi rekel, da je družabni utrip na posameznih območjih odvisen v prvi vrsti od tega, kakšna je sestava sveta KS, kakšen plan dela in razvoja si zadane, koliko je pripravljen vanj pritegniti krajane, prisluhniti njihovim potrebam. Menim, da se še vedno, kljub omejenim sredstvom, da marsikaj postoriti, čeprav se zelo veliko stvari prenaša na občino. Krajevni svetniki in predsedniki KS so tisti, ki bi morali najbolje poznati svoje območje, dihati z njim in predstavljati vez med KS in občino, skrbeti za prenos informacij. V mestnih četrtih je nedvomno to zaradi števila ljudi in odtujenega načina življenja težje, na vasi, kjer se vsi poznajo med seboj, pa je lažje komunicirati.

Oba z ženo sta na Zdolah zelo vpeta v društveno in družabno življenje.

Res je, oba sva širše vpeta, še posebej v delo Turistično hortikulturnega društva (THD), ki letos obeležuje 30 let delovanja in je močan motor aktivnosti na območju KS in njene podobe. Aktivisti skozi celo leto skrbimo za ureditve v kraju, postavljanje informacijskih tabel, aranžiranja in zasaditve pred domom krajanov, ki predstavlja stičišče krajanov. THD je tudi organizator večjega števila prireditev, kot so, denimo, zdolsko jurjevanje ob krajevnem prazniku, ki ga obišče mnogo ljudi tudi od drugod, maškarad, čistilnih akcij, pohodov, različnih tematskih, ustvarjalnih in izobraževalnih delavnic za otroke, družine, medgeneracijsko povezovanje, srečanja starostnikov, v sodelovanju z zdolsko enoto vrtca prireditev ob materinskem dnevu in v sodelovanju z Glasbeno šolo Krško instrumentalni nastopi otrok z območja KS; več koncertov, ljudje si lahko na domačem odru ogledajo tudi kakšno gostujočo gledališko predstavo idr. Brez THD si tega društvenega in družabnega življenja niti ni mogoče več predstavljati, četudi velikokrat naletimo na birokratske ovire. Najzahtevnejšo, tudi finančno, predstavlja prijava prireditev, kot je za jurjevanje, saj je treba zadostiti številnim pogojem, od reševalne službe, urejanja prometa, redarstva ipd. To je tudi eden od razlogov, da je vedno težje ljudi, ki v pripravo in izvedbo vložijo veliko ur prostovoljnega dela, sploh prepričati, zakaj je te sploh še smiselno pripravljati. Drugače pa imamo na Zdolah tudi aktivno in pomlajeno športno društvo, v katerem zelo dobro delajo, pa prostovoljno gasilsko društvo, ki tudi v zadnjih letih dela z novim zagonom in, kar je zelo spodbudno, z veliko podmladka. Seveda pa vselej ostaja prostor še za druge aktivnosti.

V zadnjih letih so bile Zdole deležne kar nekaj večjih investicij, kaj pa, po vašemu mnenju, kraju trenutno predstavlja največjo 'rak rano'?

Nedvomno je to državna cestna povezava Krško–Zdole, ki je ne le v izredno slabem stanju, temveč tudi zelo nevarna za vse udeležence v prometu. S tem problemom se že desetletja ukvarja več generacij, a upam, da smo sedaj res tik pred zdajci. Izvajalec rekonstrukcije ceste, ki bo zelo zahtevna, je namreč že izbran in bi se dela lahko začela na začetku poletja, seveda če ne bo prišlo do pritožbe. Pred petimi leti je bil odprt dom krajanov, ki je ob že povedanem nedvomno upravičil vlaganja KS in občine, ker skozi različne vsebine 'živi'; obnovljena je bila tudi državna cesta skozi kraj, trenutno je v zaključku sanacija plazu v Ravnah, ki je tudi več let čakal na realizacijo. V kraju smo ogradili tudi ekološke otoke, saj smo imeli, ker se nahajamo na vetrovnem območju, nemalo težav z raznašanjem smeti, pri igrišču pa smo pridobili tudi potopni ekološki otok, saj nam je lani močan veter dvakrat podrl tudi ograjo in raznosil odpadke po celem pobočju.

V mestu je v primerjavi s podeželjem veliko težje ljudi pritegniti k večji aktivnosti.

Ljudje na podeželju so neprimerno bolj medsebojno povezani, medtem ko so v mestnih četrtih, vsaj v krški, razen delovanja v društvih, ljudje na splošno do okolja in aktivnega vključevanja v življenje skupnosti pretežno pasivni. Vsak se drži svojega praga, kaj več od tega pa ravno niso pripravljeni postoriti. Ravno nasprotno, pričakujejo, da bosta mestna četrt in občina za vse poskrbeli, kaj hitro znajo pokritizirati in povedati, kaj vse bi bilo treba še postoriti, ko pa bi bilo treba zavihati rokave in, denimo, se lotiti čistilne akcije okoli blokov, ob Savi ipd., to pa že ne pride v poštev, češ, le zakaj bi, saj imamo v ta namen javno službo. Verjetno gre za 'bolezen' pretežno vseh večjih mest, v Krškem, razdeljenem na dva bregova in tri večja poselitvena območja, pa je mogoče to še nekoliko bolj izrazito. Ne gre pa tudi zanemariti dejstva, da v mestu živi tudi večje število priseljencev, ki pa se še toliko manj, praviloma pa sploh ne, razen res zelo redkih izjem, vključujejo v skupnost.

Vse od otroštva vas spremlja ljubezen do glasbe. Vam je bila, kot se temu reče, položena v zibelko, da ste se odločili, da vam bo glasba tudi poklic?

Ne starša ne brat za glasbo niso kazali kakšnega posebnega interesa, a kot pravi mama, sem že od malega rad veliko pel. Jože Gabrič, Petrov oče (Peter Gabrič, profesor klarineta, dirigent Simofoničnega orkestra GŠ Krško, op. p.), ji je predlagal, naj grem h godbi. In tako sem pri desetih letih, leta 1988, prišel k Dragu Gradišku (dolgoletni ravnatelj GŠ Krško in dirigent orekstra, op. p.). Nadvse sem si želel igrati trobento, a je Drago rekel, da je trobentačev veliko, pozavnistov pa ni, zato sem sprva dve leti igral bariton, ker sem imel še prekratke roke za pozavno, nato me je prevzel Franci Arh (učitelj pozavne, baritona in tube v GŠ Krško, op. p.). Tedanji šolajoči na GŠ smo bili res izredno močna generacija, saj nas je leta 1993, ko sem se vpisoval v srednjo šolo, šlo delat sprejemne izpite kar 11, deset nas je bilo sprejetih na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljano, ena kolegica pa na mariborsko srednjo glasbeno šolo. Sicer nismo vsi obiskovali istega izobraževalnega programa, saj so nekateri delali srednjo glasbeno šolo ob sočasnem šolanju na drugi srednji šoli ali celo že ob študiju na fakulteti, a bili smo prava klapa in smo še danes povezani.

Pred tem ste kot pozavnist postali član krškega pihalnega orkestra.

V orkestru sem začel igrati leta 1991, v Ljubljani sem leto igral tudi v rock skupini Sausages in nastopal z nekaterimi drugimi pihalnimi orkestri, pred zaključkom srednje šole pa sem opravil avdicijo za pozavnista v policijskem orkestru, v katerem sem zatem honorarno, saj niso zaposlovali, igral v letih 1998 in 1999. Tega leta sem nastopil služenje vojaškega roka v Orkestru Slovenske vojske, v katerem so mi že pred koncem služenja vojaškega roka ponudili tudi službo in tako sem se v njem konec leta 1999 tudi zaposlil. Vpisal sem se sicer tudi na Akademijo za glasbo, a je zaradi poškodbe v nekem obdobju nisem zaključil, poleg tega sem 1. marca 2004 prevzel vodenje Pihalnega orkestra Krško in se preselil nazaj domov.

Vozite se na delo v Ljubljano, imate vaje z orkestrom, zatem še nastope.

Vožnja v Ljubljano je postala zahtevna zaradi vsakodnevnih zastojev in da prideš pravočasno v Ljubljano, to predstavlja kar zadetek na lotu. A je vredno, rad opravljam svoj poklic in se rad pošalim, da imam takšno službo, da me večkrat na leto popelje po Sloveniji, pa še plačan sem za to. Nastopov z orkestrom imamo zelo veliko po celi Sloveniji, tako da jo glasbeniki kar dodobra poznamo, pa tudi pokopališča, ki so tu in tam neizogiben del službe.

Sedaj že 20 let vodite Pihalni orkester Krško, ki ni klasična 'pleh muzika', zato so vaši tematski koncerti, ki jih prirejate, vselej zelo obiskani.

Ko sem prejel klic od tedanjega predsednika Sandija Veglja, da Drago zapušča orkester in da za svojega naslednika predlaga mene, je bil to pravzaprav zame šok. Drago je namreč iz orkestra, iz enega majhnega grma, kot je zapisal tudi v knjigi, ustvaril gozd, orkester na zelo visokem nivoju. Verjetno si v tem trenutku, pri zdajšnji starosti, ne bi upal poprijeti za dirigentsko palico, a tedaj mi je vodenje orkestra predstavljalo velik izziv.

Tematske koncerte pripravljamo predvsem iz dveh razlogov, ker je poslušalstvo dandanes že zelo zahtevno, pa tudi zaradi same motivacije glasbenikov. V mojem otroštvu smo živeli za glasbo, tedaj tudi veliko drugega ni bilo, še kakšen šport poleg, danes pa ima domala vsak otrok ali mladostnik po tri, štiri popoldanske dejavnosti. V praksi to pomeni, da je tudi usklajevanje vaj in nastopov zahtevno in da je treba mlajše godbenike še posebej motivirati, da jih obdržimo, jih povprašati, kaj si želijo igrati, seveda pa je treba skrbeti tudi za to, da kakovost orkestra ostane na enakem nivoju, saj igramo zahtevne skladbe. V teh dveh desetletjih se je zvrstilo veliko koncertov, dvakrat smo pridobili celo španskega dirigenta, kar je predstavljalo zelo lepo izkušnjo za cel orkester, a tudi zame osebno, četudi sem vajen gostujočih dirigentov v službi. Tudi preteklo soboto smo izvedli koncert s pop-rock programom, v katerega smo vključili še vokalno skupino Gloss, ki ustvarja v našem kraju, z mentorico Anjo Kramar in mlado talentirano Tio Valentinc, začeli smo tudi že s pripravami na koncert v novembru, za katerega je naš skladatelj Dejan Učakar že pripravil partituro za izvedbo celovečerne filmske glasbe Ennia Morriconeja, pričakujemo pa tudi večjo zasedbo zbora, ko nas bo na odru med 130 in 140. Vsekakor je do tedaj pred nami še zahtevno delo.

Ste eden izmed dveh podžupanov Mestne občine Krško, še posebej zadolžen za področje kulture. Ste s funkcijo pridobili drugačen vpogled v društveno sfero v občini?

Že prej sem vedel, da je zelo veliko delujočih društev, a me je število prireditev, ki se zvrstijo, vseeno nekoliko presenetilo, zato ne razumem tistih, ki 'jamrajo', češ da se nič ne dogaja. Resda ni koncertov na prostem, a je kulturnih, športnih, turističnih in drugih prireditev toliko, da bi lahko vsakdo, sem prepričan, če bi hotel, našel nekaj zase. Osebno sem navdušen nad tem, koliko ljudi ustvarja na različnih področjih – od slikanja do delovanja v kmečkih aktivih –, koliko dela, verjetno tudi svojih sredstev za nakup materiala in prostega časa vložijo in se v ta namen tudi izobražujejo.

V aktualnem mandatu svetniki pravijo, da je vsaka seja občinskega sveta nov izziv soočanja mnenj in da se nikoli ne ve, kakšen bo izid. Kako to doživljate kot občinski svetnik in podžupan, kako ocenjujete nivo razprav?

Osebno prej na tem področju nisem imel nobenih izkušenj. Kandidiral sem za člana sveta KS Zdole, to je bil domet, nisem pa pričakoval izvolitve v občinski svet. Ko sem sedel v klop občinskega sveta in ko so se zatem vedno bolj začela kazati razhajanja mnenj in razmerja moči, sem postal razočaran nad kulturo tega sestava, od katerega sem pričakoval več. Če se izrazim kot glasbenik, se trudim in si želim igrati kar se da najbolje za vse naše poslušalce. To isto vizijo gojim tudi v obeh funkcijah, tako občinskega svetnika kot podžupana, torej za dobro vseh občanov. Imam občutek, da politike še ne razumem prav. Osebno sem prepričan, da vodstvo občine dela dobro, da si prizadevamo iti v korak s časom. Vključno z v zadnjih mesecih razvpitim projektom investicije v bazen in park urbanih športov. Ne nazadnje ne gre za nov projekt, saj se je vlekel že skozi prejšnje sestave občinskih svetov, kakor tudi investicija v OŠ dr. Mihajla Rostoharja, za katero samo še čakamo zadnja soglasja lastnikov zemljišč, da bo gradnja lahko stekla.

Pa vendar, kako vi vidite razvoj mesta Krško in občine?

Krško kot mesto ima prostorsko stisko za večjo poselitveno širitev, ta pa je v veliki meri odvisna tudi od potencialne odločitve o gradnji drugega bloka nuklearne elektrarne. Krško polje, v smeri katerega bi se še lahko mesto razvijalo, je neustrezno za pozidavo zaradi vodovarstvenega območja, torej imamo v zvezi s samo širitvijo mesta kar precejšnje težave. Z vidika turizma se vsekakor ne moremo primerjati z brežiško občino, vendar imamo na tem segmentu več možnosti, saj premoremo več kulturnih in naravnih biserov, ki so vredni ogleda, če na tem mestu omenim le grad Rajhenburg, pa z vidika pohodništva in kolesarstva priljubljeni Bohor, v tem smislu bi bila zanimiva tudi Planina v Podbočju. Sama občina kot ustanova na samo gospodarstvo, razen z zagotavljanjem pogojev v industrijskih conah, z vzpostavljanjem podjetniških inkubatorjev, spodbujanjem podjetništva, malega gospodarstva preko razpisov ipd., nima veliko vpliva.

Današnji politiki se v veliki meri zatekajo k popularizaciji, promociji preko družabnih omrežij; kako vi gledate na tovrstne komunikacije z ljudmi?

Sam ne uporabljam ne Facebooka ne ostalih mobilnih aplikacij. Preprosto mi je čas predragocen, raje ga posvetim temu, da naredim kaj koristnega za ljudi v kraju, občini ali za družino. Menim, da osebno za to, da bi dosegel neko večjo prepoznavnost, ne rabim dodatne promocije in da že vrsto let s svojimi dejanji kot glasbenik, kulturnik, tudi kot dejavnik družbenega življenja v svoji krajevni skupnosti dokazujem zavzetost, željo po razvoju in za to ne rabim nobenih predvolilnih golažev ali kaj podobnega.

Oba z ženo sta glasbenika, ali sta prenesla to ljubezen tudi na hčerki?

Z ženo Romano naju je najprej povezala glasba, saj sva se spoznala v godbi. Z glasbo tako odraščata tudi najini hčeri, obe sta se, oziroma najmlajša jo letos zaključuje, izobraževali na glasbeni šoli, dosegali izredno lepe rezultate na tekmovanjih, vendar pa zaenkrat ne kažeta želje, da bi si v tej smeri izbrali tudi poklicno pot. Kot oče in dirigent sem tudi zelo vesel, da igrata v orkestru, hodita z veseljem na vaje, nikakor pa jima z ženo ne želiva vsiljevati lastnih prepričanj, želja ali drugo. Osebno nama je v zadovoljstvo in bistveno, da ju in ju bo tisto, s čimer se bosta ukvarjali v življenju, osebno izpopolnjevalo.

BOJANA MAVSAR, FOTO: GORAN ROVAN, LEA LAJKOVIČ

#povezujemoposavje