Časopis za pokrajino Posavje
27.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše: V turizmu ni čarobne palice, ampak le tek na dolge proge

Objavljeno: Sobota, 08.08.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
Lea-Marija Colarič-Jakše (6)

Doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše

Doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše je kot dekanja Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto in predstojnica Razvojno-raziskovalnega inštituta Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma ena najbolj uveljavljenih Kostanjevičank v širšem prostoru jugovzhodne Slovenije. Ponaša se s številnimi nazivi, od prve cvičkove princese in ambasadorke cvička do osebnosti leta 2019 po izboru gledalcev TV Vaš kanal, najbolj ponosna pa je na svojo družino, ki sooblikuje njeno življenjsko zgodbo.

V javnosti ste postali znani, ko ste leta 1999 osvojili naziv prve cvičkove princese in mnogi vas še vedno (pre)poznajo zlasti po tem. Kaj vam je to pomenilo takrat in kako ste ta odmeven naziv 'vnovčili' na svoji življenjski, zlasti karierni poti?

Mnogo je bilo dogodkov v času, ko sem nosila krono prve cvičkove princese, in ostalo je veliko čudovitih spominov. Izredno sem bila vesela tega naziva in pomenil mi je navdih za mnoga kasnejša ustvarjanja in dosežke, predvsem pa sem pridobila množično socialno mrežo. Najbolj nostalgično je bilo po letu princesovanja cvičku slovo od krone, kjer so pod odrom Tedna cvička v Kostanjevici na Krki izrekli stavo mojemu prijatelju Matjažu takratni minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ciril Smrkolj ter takratna župana občin Sevnica in Krško Kristijan Janc in Franc Bogovič: »Tako, našo princeso Leo bo sedaj, ko je oddala krono, treba poročiti in Matjaž, ti si idealen moški zanjo – vidva se dogovorita za poroko, mi pa bomo vajine priče!« Padla je stava, ki se je čez leta tudi udejanjila – postala sva žena in mož.
 
Odraščali ste na vinogradniško-turistični kmetiji v bližini Kostanjevice na Krki. Kaj vam je dalo odraščanje v takšnem okolju, najbrž je vplivalo na vašo izbiro tako izobraževanja kot poklicne poti?

Drži, moj oče Leopold je bil zelo vizionarski, mama Marija zelo delovna, vedno sta imela velike ambicij in ciljev in usmerjena sta bila v prihodnost. V najpomembnejši fazi mojega odraščanja smo pričeli graditi hleve in stanovanjsko hišo na lokaciji, kjer smo imeli tudi zidanico in vinograde, razmišljali smo o turizmu in se tudi veliko pogovarjali o tem. Tako smo se z otoka Kostanjevice na Krki preselili v Jablance, malo nad Kostanjeviško jamo. Ko so k nam prišli prvi gostje, so doživeli domačnost, gostoljubnost in avtentičnost, videli so pester svet živali na kmetiji, zelenjavni vrt, prostrane vinograde, okusili hišno kulinariko in vina, zavoljo vsega tega pa niso ostali ravnodušni.  Prav to iskreno zadovoljstvo gostov mi je dalo polet za mnoga ustvarjanja, ideje in razsežnosti. Kot turistična vodnica, prva cvičkova princesa in voditeljica mnogih prireditev sem imela veliko komunikacije z ljudmi, povsod sem bila zelo lepo sprejeta, dobivala sem mnoge pozitivne vtise in povratne informacije, in prav gotovo je bil to tudi razlog, da sem se podala v smer turizma, soustvarjanja z ljudmi in za ljudi, doživetij, ustvarjanja turističnih proizvodov in razvoja turističnih prostorov.  
 
Ko ste delali na Centru za podjetništvo in turizem Krško (tedaj Podjetniški center Krško), se vas spominjamo predvsem kot ustvarjalke turističnih proizvodov in promotorke turizma v zidanicah, ki pa nikoli ni zares zaživel oz. vsaj ne v takšnem obsegu, kot je bilo načrtovano. Zakaj menite, da je tako oz. ali v tem še vedno vidite priložnost?

Prvo pripravništvo sem imela na Podjetniškem centru Krško, kamor sem vnesla mnoge vsebine in vizije turizma in morda je tudi to botrovalo spremembi imena zavoda v Center za podjetništvo in turizem Krško. Tedaj je bilo tako, da elementi sodelovanja, povezovanja, soustvarjanja in mreženja, k čemur sem v svojem delu in razvoju tudi na področju zidaniškega turizma stremela, niso bili sprejeti, zato se ni dalo narediti preboja na tem proizvodu. Zidanica sama po sebi ni zanimiva, če je ne vključimo v integralni turistični proizvod in povežemo z zgodbo. To je bil tudi razlog, da sem se pri raziskavi v okviru doktorske disertacije osredotočila na vpliv dejavnikov socialnega kapitala na inovacije v turistični dejavnosti. Zato tudi danes na vsakem koraku poudarjam pomen sodelovanja, povezovanja in soustvarjanja in je skoraj ni izpitne pole, kjer moji študentje ne bi pri odgovorih opozorili na ta pomen. V tem edinstvenem in unikatnem proizvodu turizma v zidanicah še vedno vidim priložnost, tudi soustvarjam pri njegovem razvoju, saj je, prepreden z zgodbo o cvičku, prepoznaven znak dolenjskega turističnega prostora.
 
Tudi na Fakulteti za turizem v Brežicah ste poskušali povezovati turizem in eno-gastronomski turizem, denimo z akademijami cvičkovega turizma. Smo v Posavju in na Dolenjskem dovolj uspešno iztržili 'cvičkovo zgodbo', ki je zdaj zašla v krizo?

Na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru sem se kot predavateljica usmerila predvsem na predmetna področja osnove in teorije turizma, področje eno-gastronomije, hotelirstva, strategij v turizmu, menedžmenta  in dopolnilnih turističnih dejavnosti, kot prodekanja pa na sodelovanje z okoljem, ki je je eden ključnih gradnikov odličnosti fakultete.  Največjo priložnost sem zaznala na proizvodu eno-gastronomskega turizma z inovativnimi kapacitetami zidanic, saj lahko zidanice z zgodbo postavimo na piedestal našega turističnega prostora. Iskala sem namreč avtentični turistični proizvod, ki ga nima nobena država na svetu. Verjamem, da bomo lahko homogeno povezani v skupnost soustvarjalcev razvoja posameznih lokalnih prostorov, celotne Slovenije in butičnih 5-zvezdičnih proizvodov in doživetij tudi s slovenskimi vini in s cvičkovo zgodbo, to močno kolektivno blagovno znamko in avtentično ponudbo dolenjskih vinogradnikov, strateški partner v strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma. Le katero vino na svetu ima tako bogato zgodbo, ki jo sestavlja kalejdoskop ponudbe: vino cviček PTP in degustacije sestavin cvička, žametna črnina – najstarejša trta na svetu, zidanice, hrami, brunarice, kleti, tradicionalna prireditev Teden cvička, etnološka oprema muzejske vrednosti, vinsko-turistične ceste, trgatev, cvičkov dvor s kralji cvička, cvičkovimi princesami in ambasadorji cvička, ljudska pesem – hvalnica cvičku z velikimi promotorji cvička (Tone Pavček, Lojze Slak), cvičkorel,  praznik sv. Martina, strokovne monografije in akademije cvičkovega turizma? Me pa žalosti dejstvo, da ljudje opuščajo vse več vinogradniških površin. A to je normalen proces, saj se na nekatere ekonomske in demografske kazalnike ne dá popolnoma vplivati. Upam le, da se bodo trendi umirili z razvojem turizma ter s povezovanjem in večjim sodelovanjem med samimi vinogradniki in ponudniki turizma. Na področju turizma rezultati dela niso vidni čez noč, pač pa je razvoj dolgotrajen proces – Slovenija se je odločila za razvoj zelene destinacije, kar ni od včeraj, ampak to izhaja že iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko je večina občin in okolij dala poudarek razvoju zelenega turizma, tudi na področjih, ki so bila degradirana in devastirana, tako okoljsko kot tudi demografsko. Ko poslušam pozitivne odzive ljudi, ki so se letos zaradi epidemije globalnih razsežnosti odločili dopustovati v domačem prostoru, je to potrditev, da smo na pravi poti in da se turizem ne da ustvariti čez noč, ampak je to proces, ki včasih steče hitreje, včasih počasneje. Tudi ni rečeno, da so vsi projekti takoj uspešni. Slovenija je v zadnjem obdobju močno razvila turistični prostor in ustvarila atraktivne turistične proizvode, tudi Posavje in Dolenjska, tako da smo lahko ponosni, hkrati pa ustvarja tudi priložnost in možnost za prihodnji razvoj.
 
Iz Posavja vas je pot odpeljala v sosednjo Dolenjsko, kjer vodite Visoko šolo za upravljanje podeželja. Kako v tej vlogi ocenjujete stanje na podeželju na našem območju? Kvaliteta življenja se je v zadnji desetletjih gotovo zelo izboljšala, kateri so zdaj ključni izzivi podeželja?


Podeželje se srečuje s številnimi problemi in izzivi, kot so negativni demografski trendi, visoka brezposelnost in pomanjkanje delovnih mest, praznjenje manj razvitih in od večjih središč bolj oddaljenih naselij, nezadostna infrastrukturna razvitost in pomanjkanje osnovnih storitev, nizka podjetniška aktivnost, večja zastopanost kmetijstva v gospodarski strukturi, revščina in socialna izključenost, potreba po ohranjanju identitete krajine ter varstvo okolja in ohranjanje naravnih virov. Podeželje je pomembno tudi z vidika zagotavljanja trajnostne rasti slovenskega turizma, kajti zelen, trajnosten in odgovoren razvoj je temelj slovenskega turizma.
Smo pred letom 2021, ko bo Slovenija postala nosilka naziva Evropska gastronomska regija. Ta projekt je velika poslovna priložnost Slovenije, pa ne le za področje gastronomije, pač pa predstavlja pomemben napredek v povezovanju turizma z vsebinami lokalne kulinarike, vinarstva, gostinstva, čebelarstva, zeliščarstva, kmetijstva, zdravja in sonaravnega življenja. Z znanjem in dolgoročno načrtnim izobraževanjem ter osveščanjem, predvsem profesionalcev na področju gostinstva in turizma, bodo lahko zagotovljeni uspehi.
 
Kako gledate na novejše fakultete v manjših regionalnih središčih - te fakultete naj bi  v manjše kraje prinesle razvoj, dvignile intelektualni nivo v okolju, ker bodo tu živeli predavatelji in vodstvo. Se je to uresničilo? Kakšen je vaš pogled na to, ali naj mlad človek študira doma, na periferiji, ali v večjem mestu, kjer je močna akademska skupnost in kjer je poleg študija možno spoznavati in doživljati druge za oblikovanje izobraženca pomembne vsebine ...

Majhne šole imajo svojstveno konkurenčno prednost. Predavatelji niso zaposleni na šolah, pač pa prihajajo iz zunanjega prostora in različnih delovnih okolij ter tako prinašajo najnovejša dognanja in spoznanja v predavalnice. Predavatelji v okviru vaj velikokrat popeljejo študente v strokovna podjetja, organizacije, inštitute, zavode, laboratorije ali učne prostore doma in v tujini na oglede primerov dobrih praks. Tako imajo lahko takšne šole močno mrežo soustvarjalcev iz lokalnega in mednarodnega okolja. Njihova velika prednost je v tem, da imajo pedagoški in strokovni sodelavci individualen pristop do študentov, oseben kontakt in komunikacijo, kar pripomore h kakovostnejšemu spremljanju kariernega razvoja posameznika. Študentje in predavatelji lahko aktivno sodelujejo v mednarodnem prostoru z Erasmus+ izmenjavami študentov in soustvarjalcev šole. Svet je globalno usmerjen, povezave s svetom so enormne in razsežne, tako da imajo danes tudi manjše izobraževalne institucije lahko močno povezavo s svetom, tako glede dostopa do informacij, člankov, knjig in ostalih študijskih gradiv in vsebin. In če je v okolju fakulteta, to vsekakor pomeni dodaten razvoj za prostor, saj se navadno temu primerno razvija tudi infrastruktura. Poudarek je tudi na kakovostnejši turistični infrastrukturi, dogodkih in prireditvah ter nastanitvenih kapacitetah kraja.

Dr. Lea-Marija Colarič-Jakše je docentka, dekanja Visoke šole za upravljanje podeželja GRM Novo mesto in predstojnica Razvojno-raziskovalnega inštituta. Raziskuje področja teorije turizma, destinacijskega menedžmenta, menedžmenta prireditev, strategij v turizmu, hotelirstva, gastronomije in enologije, dopolnilnih turističnih dejavnosti, v zadnjem obdobju pa preučuje tudi področje nevro-lingvističnega programiranja. Njeno podiplomsko izobraževanje vključuje magistrski študij na Fakulteti za turistične študije v Portorožu ter doktorski študij na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu. Leta 2007 je zaključila magistrsko nalogo Model razvoja turizma v novonastali občini Kostanjevica na Krki, leta 2015 pa še doktorsko disertacijo na temo Vpliv dejavnikov socialnega kapitala na inovacije v turistični dejavnosti in na področju svojega raziskovalnega dela tudi objavlja. Je avtorica in soavtorica znanstvenih in strokovnih člankov, prispevkov na konferencah, turističnih vodnikov, strokovnih in znanstvenih monografij, strategij, priročnikov, projektov, elaboratov, raziskav ter študij o turizmu in podjetništvu. Bila je svetovalka na Centru za podjetništvo in turizem Krško, vodja Turistično informacijskega centra Krško in Kostanjevica na Krki, vodja domače turistične kmetije ter predavateljica in prodekanka za sodelovanje z okoljem na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru. Bila je tudi predstojnica Inštituta za inovativni turizem ter Mednarodne akademije za inovativni turizem na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu ter Grmu Novo mesto – centru biotehnike in turizma. Je članica Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta in društva Dolenjska akademska pobuda, aktivna članica v Društvu vinogradnikov Kostanjevica na Krki ter Etnološkem društvu Prforcenhaus. Leta 1999 je osvojila naziv prve cvičkove princese, leta 2019 pa ambasadorke cvička. V letu 2019 je postala osebnost meseca maja po izboru gledalcev TV Vaš kanal, ob koncu leta pa med 12 kandidati izbrana in nominirana za osebnost leta. Najbolj ponosna je na svojo družino, Ajdo-Leo, Urbana-Urha in Zarjo-Vito ter soproga Matjaža, ki sooblikujejo njeno pestro zgodbo življenja in jo spremljajo na njenih ustvarjalnih poteh.

Maja 2019 ste prejeli naziv in insignijo Ambasadorke cvička. Kaj vam to pomeni?

Ob imenovanju Ambasadorke cvička sem bila iskreno ganjena in z veliko mero spoštovanja sem sprejela to novo poslanstvo, ki je poleg naziva prve cvičkove princese leta 1999 poglobilo moje aktivnosti na področju promocije cvička in ostalih vin, dolenjske pokrajine in njenih ljudi. Zelo sem vesela svojega zadnjega projekta, da smo v fazi izobraževanj za vinske svetovalce – sommelierje in ustanovitve katedre za vinske svetovalce v okviru Visoke šole za upravljaje podeželja GRM Novo mesto, izdelave blagovne znamke, protokolarnih oblačil in insignij, saj doslej Vinorodna dežela Posavje ni imela vinskih svetovalcev. Naš cilj je tudi v vsak gostinski obrat v Vinorodni deželi Posavje ponuditi ob obroku hrane brezplačno kozarec avtohtonega vina in na gostinske obrate namestiti table, ki bodo opozarjali na to, da ima obrat vinskega svetovalca. Vsa ta znanja in model izobraževanja za vinske svetovalce prenašamo tudi v tuja okolja, trenutno v ruski prostor dveh sibirskih regij Krasnojarsk in Hakasija, s katerima ima naša šola vzpostavljena medinstitucionalna sodelovanja na izobraževalnem, strokovnem in znanstvenem področju.
 
Istega meseca so vas gledalke in gledalci TV Vaš kanal nominirali tudi za osebnost meseca, v začetku letošnjega leta pa ste prejeli naziv Osebnost leta 2019 TV Vaš kanal. Kaj je po vašem mnenju prispevalo oz. botrovalo temu?

Prav gotovo moje širše aktivnosti, vse od vsebin v okviru aktivnosti prve cvičkove princese leta 1999 do ambasadorke cvička leta 2019. To je kar dolgo obdobje, vseskozi sem inovativno ustvarjala na tem strokovnem področju in delala v sožitju s stroko, znanostjo in z ljudmi. Pregovor pravi »Kar sejemo, to žanjemo, kar dajemo, to prejemamo«, zato sem bila odzivov mnogih ljudi, vseh dosežkov ter novih nazivov v tem obdobju, še posebej zadnjega – Osebnost leta – vesela ter počaščena, kar mi daje zavezo in krila za nova ustvarjanja. Dolgoletno ustvarjanje in pojavljanje pri vseh promocijskih aktivnostih prav gotovo pripomore pri prepoznavnosti in predstavlja prednost pri nominacijah za takšne nazive. Zato žal marsikdo, ki ustvarja na širših družbenih področjih, ki niso toliko na prepihu promocije, ostane včasih neopažen.
 
Dolenjska akademska pobuda iz Novega mesta vam je v krogu eminentnih raziskovalcev oktobra 2019 podelila celo Nahtigalovo priznanje. Na kaj natanko se je to nanašalo?

Nahtigalovo priznanje s strani Dolenjske akademske pobude mi je bilo podeljeno za raziskovalno delo in druge dosežke iz obdobja 2014–2018, predvsem pa za doktorsko disertacijo, ki predstavlja prvo raziskavo v slovenskem prostoru, ki je razvila zahteven model vpliva dejavnikov socialnega kapitala na inovacije v turistični dejavnosti in s tem svež prispevek k znanosti. Razviti model razkriva pomen sodelovalnega mreženja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Odpira nov pogled na inoviranje na področju turizma ter vpeljuje nov, ontološki pristop k raziskovanju turističnega prostora, ki ustvarja pogoje za razvoj bolj korenitega turizma.  Vsekakor pa mi je največja potrditev, da je vsaka vsebina živa, uporabna in pogosto citirana v novih raziskavah, da je model prenosljiv na druge prakse in okolja, kar raziskovalcu predstavlja posebno zadoščenje.
 
Na podlagi katerih dosežkov ste leta 2018 prejeli priznanje odličnosti Fakultete za organizacijske študije v Novem mestu?

Fakulteta me je nominirala v tim odličnežev na podlagi dosežkov na raziskovalnem področju, ki se nanašajo na razvojne in projektne vsebine, med katerimi lahko izpostavim projekt Odprta akademija za inovativni turizem s štirimi ustvarjalnicami, in sicer Vzpostavitev dodatnih in dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, Oblikovanje in predstavitev privlačne zgodbe, Organizacija atraktivne prireditve in Sožitje vin in kulinarike. Udeleženci izobraževanj, predvsem deležniki na področju turizma, so tako pridobili inovativna znanja, ki so obogatila dolenjski, belokranjski in posavski turistični prostor.
 
V času spomladanske epidemije smo ponovno spoznali pomen (prehranske) samooskrbe in pomena živilske panoge in poklicev v njej. Je to 'voda na mlin' visoki šoli, ki jo vodite, kako lahko to izkoristite za svojo promocijo?

Najpomembnejši področji sta prav gotovo hrana in pijača – osnovni življenjski dobrini, brez katerih ne moremo živeti, zato jo moramo pridelovati sami v domačem prostoru in ne prepuščati svetovnim trgom ter dopuščati dolge globalne oskrbovalne verige. Krajšanje dobavnih verig še nikoli ni bilo tako nujno kot v sedanjem obdobju izredne situacije na področju gospodarstva. Pomembna je samooskrbnost ali nakup surovin, živil, pridelkov in izdelkov na lokalnih kmetijah, kjer je kratka pot »od njive do mize« oz. »od vil do vilic«. Vsekakor pa je za samooskrbo pomemben tudi demografski vidik, zato so lahko le polne klopi v naši šoli in nam podobnih šolah zagotovilo prehranske varnosti.  Brez mladih kmetov si ne predstavljam prehranske varnosti oziroma samooskrbe. Seveda je naša šola s sodobnim in atraktivnim visokošolskim študijskim programom Upravljanje podeželja, ki preko slogana »S tradicijo v napredno podeželje« zajema podeželje kot prostor in celoto, usmerjena na področja ved o živi naravi, ekološkem kmetijstvu, gozdarstvu, varstvu okolja ter drugih naravoslovnih, družboslovnih, poslovnih in upravnih vedah, pa tudi vedah s področja urejanja krajine, podeželja ter regionalnega razvoja in kmetijskega menedžmenta, ki so v današnjih časih še kako pomembna. Naši študentje se lahko vključujejo v mnoge razvojne in raziskovalne projekte ter pridobivajo strokovne izkušnje, v teku imamo projekte Model certificiranja slovenske zelenjave, Z roko v roki do kakovostne prehrane, Kooperativno kmetijstvo, Mreža lokalnih ponudnikov podeželskih dobrot, Mladi podjetniki v akvaponiki.
Če je kdo lahko gradnik toplih medčloveških odnosov in prijateljskih vezi, ki smo jih v zadnjih mesecih še posebej pogrešali, smo to lahko ljudje na podeželju, ki s srcem in ljubeznijo vsako leto na piedestal postavljamo pridelke zemlje, lokalne izdelke, druženja, gostoljubje, prireditve in preplet iskrenih misli.
 
Aktivni ste tudi v domači Kostanjevici na Krki (v različnih društvih, kot pisateljica strokovnih in znanstvenih del, avtorica monografij, snovalka in povezovalka prireditev, igralka v vsakoletnih kabaretnih pustnih predstavah …), kjer se veliko stavi prav na turizem. Je bilo v zadnjih letih storjenega dovolj za preboj na tem področju, kaj po vašem mnenju še manjka v ponudbi, promociji …?

Leta 2007 sem v okviru magistrskega dela postavila Model razvoja turizma v novonastali občini Kostanjevica na Krki, v letu 2010 pripravila Strategijo razvoja turizma, v tem obdobju pa smo pričeli s pripravo novega strateškega razvojnega dokumenta za naslednje programsko obdobje. Mnogo ukrepov, ciljev in politik iz prejšnje strategije je bilo realiziranih, nekaj je še odprtih, v vmesnem obdobju pa so se razvile tudi nove potrebe in s tem novi cilji. Kostanjevica na Krki odpira prostor kulture in umetnosti, prostor za odkrivanje narave, za šport in rekreacijo, prostor doživljajev ob reki Krki s postajališčem za avtodome, eno-gastronomskih doživetij, romarskega turizma, prostor prireditev, porok in različnih aktivnosti, tudi prostor s pridihom podeželja, a treba se bo odločiti, katera vrsta turizma bo predstavljala gigant v turistični ponudbi. Prav gotovo velja poudariti ponudbo Galerije Božidar Jakac in doživetja edinstvenega otoka z zgodbami, tudi kot osnovo za pripravo integralnih turističnih proizvodov. Otok potrebuje ustrezno ureditev, obnove fasad, negativno podobo dajejo prazni prostori, kjer so bili nekoč objekti, nabrežine reke Krke potrebujejo ureditev in enotno podobo brodišč. Še vedno obstaja vizija razvoja zdraviliškega in zdravstvenega turizma z nastanitvenimi kapacitetami, ki bi zadržal goste v kraju in ponudil možnost aktivnega preživljanja prostega časa, ter glampingi in zidaniški turizem. Odprta ostaja tudi ureditev nekdanje osnovne šole v Črneči vasi kot središčne točke, ki bi dodatno predstavila del Gorjancev, vzpodbujala razvoj vasi ter zaselkov s kmetijsko in rokodelsko dejavnostjo. Priložnosti se odpirajo tudi v dnevnih centrih in oskrbah na domu. Občina je tista, ki ustvarja pogoje in del infrastrukture za razvoj turizma, da ta privlači in ponudi izkustvena doživetja ter zgodbe, za nadaljnji razvoj turizma pa je nujno potrebna ustrezna ureditev poplavne varnosti mesta. Na področju promocije je potrebna ustrezna spletna stran, ki bo na enem mestu na atraktiven način predstavila podobo, ponudbo in posebnosti kraja. Trenutno v Kostanjevici na Krki govorimo pretežno o izletniškem, individualnem in butičnem turizmu, prihodnji razvoj pa želimo usmeriti tudi v stacionarno obliko turizma v vseh letnih časih. Zavedajmo se, da v turizmu ni ne čarobne palice ne formule za uspeh, ampak le vztrajen tek na dolge proge. In kar je še pomembno - uspešnost turizma je odvisna od ljudi, od njihovega sodelovanja, povezovanja, soustvarjanja, inovativnosti ter zavedanja pomena kakovosti, odličnosti in trajnostne ter družbeno odgovorne usmerjenosti, pri čemer pa je nujno vzpostaviti organizirano obliko turističnega razvojnega menedžmenta javno zasebnega partnerstva.
 
Kako povezujete vaše akademsko delo z družino in kmetijo, ki je kar velika? Kako pomembno je to za otroke, da poznajo takšen način dela in življenja?

Sama sem odraščala na kmetiji, se pridno učila in hkrati tudi delala, zato mi delo predstavlja posebno vrednoto. Poleg učenja v šoli sem pomagala doma na kmetiji in pri gospodinjskih opravilih, prav tako tudi moji sestri Mateja in Maja, vključena pa sem bila tudi v mnoga društva. Srečna sem, da sem spoznala tudi podjetnega in srčnega moža Matjaža, ki ima plemenite vrednote in pomembno mi je, da vrednote delavnosti, ustvarjalnosti, poštenja, spoštovanja, odnosa do narave in široka kulturna obzorja dobijo tudi najini otroci – starši smo največji zgled svojim otrokom in to je tudi največja popotnica za življenje, ki jo bova dala tudi midva svojim otrokom. Ajda-Lea bo jeseni vstopila v tretji letnik splošne gimnazije, Urban-Urh v prvi letnik biotehniške gimnazije, Zarja-Vita pa v četrti razred osnovne šole.  Otroci so bili že od majhnega vključeni v dela na področju turizma, na kmetiji, v vinogradih in gospodinjstvu, znati so morali poskrbeti drug za drugega, si deliti stvari in biti drug drugemu spoštljiv sogovornik. Predvsem pa je najina popotnica za njihovo življenje, da je dobro, če ima človek veliko mero znanja, duhovnega bogastva, razgledanosti, ustvarjalnosti, sočutja do sočloveka, strpnosti, ustrezno komunikacijo in predanost tudi za družbene aktivnosti oziroma prostovoljstvo.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil v skrajšani obliki objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam