Časopis za pokrajino Posavje
15.05.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dolgotrajna socialna izolacija terja davek tudi med mladimi

Objavljeno: Nedelja, 18.04.2021    Rubrika: NOVICE Redakcija
Sanja Zupančič (2)

Ena izmed zelo prizadevnih in aktivnih mladih oseb, ki želijo pomagati v stiski, je študentka magistrskega študija psihologije Sanja Zupančič, ki je poleg študija vpeta v delo v dveh svetovalnicah za pomoč ljudem v stiski ter v nekatere druge projekte (foto: osebni arhiv).

V času, ko socialne stike omejujejo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa, pouk in študij pa potekata na daljavo, se pri otrocih in mladostnikih povečuje število čustvenih ter vedenjskih motenj. Strokovnjaki opažajo porast motenj hranjenja, apatije in občutkov tesnobe. O stiskah, ki jih doživlja posameznik, je dobro čim prej spregovoriti in poiskati pomoč. Ta pomoč je lahko pogovor, podpora ali pa varen prostor, kamor se lahko posameznik v stiski umakne.

Nenadna sprememba življenja ob epidemiji Covid 19 v preteklem letu je prinesla mnogo neprijetnih posledic. Zaradi svojih razvojnih značilnosti in potreb so otroci in mladostniki ena najranljivejših skupin, pri katerih se bodo posledice epidemije in spremljajočih ukrepov, predvsem zaprtja šol, lahko kazale še dolgo časa. Šola je namreč izjemno pomembna za duševno dobrobit odraščajočih otrok in mladostnikov - je prostor socialne interakcije, oblikovanja samopodobe ter učenja veščin soočanja z življenjskimi okoliščinami in težavami. Ob neobiskovanju šol in vrtcev ter obšolskih in prostočasnih dejavnostih so imeli otroci in mladostniki omejeno tudi gibanje in druženje, tako z vrstniki kot s člani razširjene družine in z družinskimi prijatelji.

V kriznih obdobjih, kot aktualna epidemija zagotovo je, se otroci in mladostniki na strese, ki jih doživljajo, odzivajo zelo različno. Posledice na področju vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja ter vsakdanjih rutin, se lahko pokažejo hitro ali pa z zamikom in trajajo različno dolgo. Odzivi so odvisni tako od njihove starosti kot tega, kako razumejo situacijo, koliko, katere in kako kakovostne informacije o dogajanju imajo na razpolago, od njihovih preteklih izkušenj, siceršnjega odzivanja v stresnih situacijah, podpore domačega okolja itd.

»Otroci se v epidemiji sicer načeloma bolje prilagajajo kot odrasli in starejši, vendar so lahko zaradi dolgotrajne odsotnosti iz šole in zaradi pomanjkanja druženja, vseeno v stiskah. Te stiske pa se povečajo do mere, da potrebujejo pomoč, če živijo v okolju, ki ni varno, bodisi zaradi nasilja, konfliktov ali gmotne prikrajšanosti. Bolj ogroženi so tudi, kadar so sami bolni, če imajo slabše prilagoditvene zmožnosti in če so osamljeni,« pojasnjuje prof. dr. Vesna Švab, ki del svojega časa kot psihiatrinja namenja delu v Centru za duševno zdravje odraslih Posavje ZD Sevnica, kjer med drugim opaža nekoliko naraslo samopoškodbeno vedenje pri otrocih ter nevarno naraščanje težav z odvisnostjo in zlorabami različnih psihoaktivnih snovi.
 
Slovenija ima 56 postelj za hospitalizacijo otrok in mladostnikov v psihiatrični stiski in vse so polne.

»Epidemija zahteva, da se povežemo v pomoči drug drugemu, da z več nežnosti poskrbimo za starejše, bolne in druge, ki so na robu družbe. Najbolj naraven prostor za to je družinsko okolje,« še svetuje ter oceni stanje po zaključeni epidemiji, po kateri lahko pride, če bo prišlo do ekonomske krize, do povečanja pogostosti duševnih motenj. »Države, tudi naša, se morajo organizirati tako, da bodo zmanjšale posledice krize,« zaključi.

NAJPOGOSTEJŠI ZNAKI STISKE IN POMOČ

Med vedenjskimi in čustvenimi znaki stiske so predvsem pogoste težave s koncentracijo in z osredotočanjem, hitre spremembe v razpoloženju, jokavost, agresivni izbruhi in vedenjske težave, pretirana odvisnost od drugih, izguba zanimanja za dejavnosti in zavračanje sodelovanja, grizenje nohtov, praskanje in podobna, na telo usmerjena vedenja, odmikanje od socialnih stikov, odklanjanje šole. Nekateri otroci se na stisko odzovejo s telesnimi težavami, kot so pomanjkanje oz. povečanje teka, težave z odvajanjem in s spanjem, bolečine v trebuhu ali glavoboli ... »Pri tem je pomembno poudariti, da so najranljivejši tisti iz socialno šibkejših/težavnejših okolij, otroci s posebnimi potrebami ali učnimi težavami,« opisuje resnost situacije specialistka klinične psihologije Andreja Mlinarič, zaposlena v ZD Krško, in sicer v Posvetovalnici za otroke in starše občine Krško.

»Kadar opazite stisko pri otroku ali mladostniku, si v prvi vrsti vzemite čas in ga poslušajte, ne hitite z nasveti ali razbremenjevanjem, dokler vsaj približno ne razumete, o čem otrok razmišlja in kaj doživlja. Pomembno je, da ostanete med pogovorom mirni,« še svetuje in ob tem poudari, da se je predšolskim otrokom smiselno približati z igro, pri pogovoru pa uporabiti igrače, lutke ali knjige, medtem ko šolskemu otroku ali mladostniku, če opazimo, da je v stiski, ponudimo priložnost za pogovor. »Pogovor naj bo odprt, obenem pa pomirjujoč, skušajte mu zagotoviti občutek varnosti. Potrudite se mu ponuditi dovolj časa, da otrok ali mladostnik spregovori o svojih čustvih, morebitnih skrbeh, strahovih in dotedanjih izkušnjah. Izhodišča za pogovor črpajte iz njegovih razmišljanj, vprašanj in pripovedi. Ne razlagajte preveč. Normalizirajte skrbi in občutke tesnobnosti. Pomembno je tudi, da se pri tem, ko otroku ali mladostniku podajate informacije, o katerih sprašuje, omejite na tisto, za čemer lahko stojite. Če kakšnega odgovora na njihova vprašanje ne veste, jim to povejte, informacije lahko skupaj poiščete v zanesljivih virih,« pojasni in doda, da se je v primeru prevelike stiske otroka ali mladostnika dobro obrniti na otrokovega pediatra, psihologa ali pedopsihiatra v centrih za duševno zdravje, zdravstvenih domovih ali svetovalnih centrih.

»Ljudje smo odporna in močna bitja; s tekom časa se zmoremo prilagoditi in poravnati z neprijetnimi življenjskimi dogodki ter jih sčasoma vplesti v svojo življenjsko zgodbo, da puščajo samo še grenak priokus in nas ne zaznamujejo travmatično. Vseeno pa se moramo pripraviti na zamik poplave duševnih težav pri otrocih in mladostnikih, ko se bo stanje počasi začelo normalizirati. Službe na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov so bile že pred epidemijo izjemno podhranjene in zelo slabo dostopne, kar pomeni da se bomo na dodaten porast stisk zelo težko odzvali. V evropskih državah, kjer na epidemijo gledajo skozi biopsihosocialni kontekst, so se nanjo že odzvali tudi z energičnim vlaganjem v službe za duševno zdravje,« zaključi svoje razmišljanje Mlinaričeva, ki se v svoji ambulanti vsakodnevno sooča s stiskami otrok in njihovih staršev.

ODZIV PEDAGOŠKEGA KADRA NA STISKE SREDNJEŠOLK IN SREDNJEŠOLCEV

»Neposredno delo z dijakinjami in dijaki nam je bilo onemogočeno, zato je marsikatera stiska, ki jo v šoli brez težav zaznamo zaradi, na primer spremembe obnašanja ali drugih znakov, je ostala skrita za brezosebnostjo računalniških zaslonov,« opozarja univ. dipl. pedagoginja Alenka Pečnik Kranjec, ki se je v času preprečevanja širjenja koronavirusa kot svetovalna delavka v Strokovnem izobraževalnem centru Brežice (nekdanja ETrŠ) posvetila predvsem preventivi, pri čemer so ji pomagali razumevajoči profesorji in razredniki. Pri svojem delu je opazila poslabšanje vseh oblik kroničnih bolezenskih stanj pri odraščajoči mladini, stiske mladih pa so se izražale tudi skozi nezadovoljstvo z delom na daljavo in (ne)ocenjevanjem, kar so skušali reševati s pogovorom, prilagajanjem in razumevanjem vseh vpletenih v pedagoški proces, a, kot pravi, pogovor na daljavo ne more nadomestiti osebnega stika in bližine. »Predvsem je treba poudariti, da pouk na daljavo s pedagoškega in didaktičnega stališča ni in ne more biti izenačen s poukom ’v živo’. Tega se moramo zavedati vsi deležniki, od državnih inštitucij, kot je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, do vodstev šol, učiteljev, staršev in dijakov,« poudari pomen pristnega osebnega stika v učilnici ter druženja v času odmorov na šolskem hodniku.
 
Otrokom ter mladostnikom je v Sloveniji na voljo 41 specialistov ter 32 specializantov otroške in mladostniške psihiatrije, kar je po mnenju stroke premalo.

Podobno mnenje izrazi tudi pedagoginja Sabina Žulič, svetovalna delavka v ŠC Krško-Sevnica, kjer so prav tako zaznali porast težav ter stisk otrok in mladostnikov. »Stiske, ki se pojavljajo, so tako materialne kot tudi socialne in čustvene, vse več je težav z motivacijo za šolsko delo, več je učnih težav. Slednje rešujemo na šoli z iskanjem ustrezne učne pomoči in pomoči pri organizaciji učenja. Izkazuje se potreba po dodatnih razlagah snovi, po dodatnem utrjevanju; znanje, pridobljeno na daljavo, je šibko. Če pa so zaznane težave mladostnikov težje narave, dijake in starše usmerimo v iskanje ustrezne zunanje strokovne pomoči pri osebnem zdravniku, psihologu ali pedopsihiatru,« nadaljuje in zaključi, da se v šolskem centru zelo trudijo in naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi dijakinjam in dijakom pomagali pri zmanjševanju oz. odpravljanju stisk.

ZARADI ŠTUDIJA NA DALJAVO V STISKI TUDI ŠTUDENTKE IN ŠTUDENTI

Diplomirana psihologinja Sanja Zupančič iz Boštanja, ki nadaljuje z magistrskim študijem, pove, da so stiske, s katerimi se posamezniki obračajo po pomoč, zelo raznolike. »Upam trditi, da je dolgotrajna socialna izolacija terjala davek in vpliva na duševno zdravje pri večini študentov, ki smo v obdobju epidemije že predolgo prezrti in že praktično celo leto obsojeni na delo od doma. Zavedati se je potrebno, da imajo številni mladi doma izrazito neugodne razmere za študij, kot je slabša finančna situiranost družine, slabi odnosi, nasilje v družini ipd., a v študentskih domovih zaradi odlokov Vlade ne morejo prebivati in tako so primorani vztrajati v razmerah, ki so zanje izrazito neustrezne. Marsikdo je tudi odvisen od zaslužka študentskega dela, s katerim si omogoča študij, nakup študijskega gradiva, opreme itd. V času epidemije to ni več mogoče, kar vzbuja občutke strahu, obupa in nemoči, saj situaciji kar ni videti konca,« opiše delček iz življenja posameznikov - študentov.

»Premalo se govori o duševnih stiskah, ki jih doživljamo mladi v obdobju epidemije, in o tem kakšne posledice ima to na naše zdravje ter razvoj. Marsikdo se zaradi občutka nemoči v upanju po razbremenitvi zateka tudi v alkohol in ostale substance, ki seveda ne predstavljajo dolgotrajne rešitve, temveč je ravno obratno – pogosto stisko samo še dodatno poglobijo. Stiske mladih se najpogosteje izražajo v obliki občutka tesnobe in depresivnega razpoloženja, ki lahko vodi tudi do samomorilnih misli. Podatki Pediatrične klinike v Ljubljani kažejo kar 30-odstotni porast v številu hospitalizacij zaradi poskusa samomora. Kapacitete bolnišnic za sprejem otrok s samomorilnimi nagnjeni so v celoti zapolnjene, kar se do danes ni zgodilo še nikoli,« opozarja na stiske mladih, ki temeljijo na pomanjkanju nadzora nad trenutno situacijo in negotovostjo razmer, ter dodaja, da se lahko nakopičene čustvene napetosti v nekaterih primerih, ko jih posameznik ne zmore izraziti drugače, izrazijo tudi preko telesnih bolečin ali bolezni. »Pri tem gre za motnje v delovanju posameznih organov ali organskih sistemov, ki nastanejo predvsem zaradi manj funkcionalne psihične organizacije oz. manj uspešnega psihičnega prilagoditvenega in obrambnega sistema, Posledica je kopičenje tesnobe, ki se razbremeni v katerem od telesnih organov in se kaže v obliki glavobolov, peptičnih razjed in podobno. Pri tem je posebej problematično to, da je pri t. i. psihosomatskih motnjah velikokrat težje prepoznati prave vzroke nastanka bolezni in se tako zdravi le simptomatika, resnični vzroki pa so spregledani. Zdravila zdravijo simptome, toda če ne odpravimo psihičnih vzrokov, utegne bolezen postati kronična,« izraža skrb nad trenutnim stanjem, v katerem je med mladimi v času epidemije število stisk izrazito naraslo.
 
Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov naj se vzpostavi tudi v Posavju ter zaposli pedopsihiatra.

»Nedavna raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje je pokazala, da je skoraj 90 odstotkov anketiranih študentov poročalo o tem, da pri sebi opažajo motnje razpoloženja, vsak četrti pa ima tudi samomorilne misli, kar je resnično zastrašujoče, predvsem pa to, da med njimi redko kdo poišče strokovno pomoč. Žal pa je v resnici tako, da jo velikokrat tisti, ki jo iščejo, zaradi pomanjkanja usposobljenega kadra v zdravstvu in (pre)dolgih čakalnih vrst, ne dobijo pravočasno,« niza misli Zoisova štipendistka, ki dobro pozna vsakdanjik študentk in študentov, saj je podpredsednica (lani predsednica) Društva študentov psihologije v Mariboru, svetovalka v Svetovalnici, ki deluje v okviru Društva študentov psihologije v Mariboru in v sklopu katere študentke in študenti višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Z nasveti pomaga tudi v svetovalnici »Na varnem si«, kjer nudijo brezplačno pomoč žrtvam nasilja in ostalim, ki se znajdejo v stiski. Je tudi članica projekta »A se štekaš?!?«, v okviru katerega za mladostnike izvaja delavnice, katerih namen je zmanjševanje samomorilnega in samopoškodovalnega vedenja med mladimi.

Podobno stanje med mladimi, ki študirajo v teh zahtevnih časih, opaža tudi študentka pedagogike Eva Zaman iz Sevnice. »Epidemija nam preprečuje druženje, zato težko prepoznamo prijatelja v stiski, njegove spremembe, zato (pre)pogosto prezremo opozorilni znak - klic na pomoč,« pojasnjuje in nadaljuje, da nastajajo nove generacije, generacije individualistov, kar je po njenem mnenju zaskrbljujoče. »To pomeni, da se bo duševno zdravje v prihodnosti še slabšalo,« razmišlja in dodaja, da si kot predsednica Študentskega kluba Sevnica prizadeva mladim ponuditi čim širšo paleto različnih vsebin prek spletnih povezav, kar je trenutno v času preprečevanja širjenja koronavirusa edino izvedljivo. »Študenti smo najbolj zapostavljeni, ker poteka naš študij od začetka epidemije na daljavo in vse več se jih sooča z različnimi stiskami, ki se kažejo tudi v duševnem zdravju, zato smo se v študentskem klubu odločili za spletno predavanja o duševnih motnjah. Z njim želimo izboljšati osveščenost, kako prepoznamo stisko prijatelja, kako mu lahko pomagamo. Danes moramo poskrbeti za boljši jutri, kajti jutri je lahko za koga, žal, že prepozno. Poslanstvo naše organizacije je delati z mladimi in predvsem za mlade,« poudari ter izpostavi, da je zaskrbljujoč podatek, da se Slovenija uvršča nad evropsko povprečje po statistiki samomorov in poskusov samomora. »Če želimo doseči spremembe, moramo pogledati resnici v oči in se o tem odkrito pogovarjati. Samomorilnost mladih je v družbi, še vedno, tabuizirana, o njej se govori bistveno premalo,« pove zaskrbljeno in povabi k ogledu spletnega predavanje Sanje Zupančič, ki se bo odvijal 22. aprila ob 18. uri na facebook strani Študentskega kluba Sevnica.

»Dobro je vedeti, da nikoli niste sami - tudi ko ste v težavah, je nekje oseba, ki vam lahko pomaga. Naj iskanje pomoči ne predstavlja dodatne stiske,« pravi Unicefova organizacija, ki je prav tako na voljo za pogovor in nudenje pomoči v primeru kakršne koli stiske, občutka žalosti ali zaskrbljenosti.

Smilja Radi

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 15. aprila.

#povezujemoposavje

 
« Nazaj na seznam