Dr. Milan Jazbec: Z mojo izvolitvijo bi Posavje lahko dobilo središčni pomen

V diplomaciji najbolj uveljavljeni Posavec, trenutno veleposlanik v Makedoniji, dr. Milan Jazbec, se je že aprila kot prvi uradno najavil kot protikandidat aktualnemu predsedniku Borutu Pahorju na jesenskih predsedniških volitvah. Pred dnevom državnosti smo se z njimi pogovarjali o razlogih za kandidaturo in pričakovanjih, pa tudi o nekaterih za Posavje aktualnih temah.

Ker se pogosto vračate v domače kraje, o katerih tudi pišete, sodelujete z Osnovno šolo v Artičah, torej dajete precejšen pomen krajem, iz katerih izvirate. Kaj bi lahko pomenila vaša zmaga na predsedniških volitvah za Posavje?
Moja zmaga bi pomenila dvoje. Prvič bi bila to zelo konkretna promocija Posavja in vsega, kar slednje predstavlja v slovenski preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, zlasti v kulturi, gospodarstvu in politiki. Torej velika vsestranska promocija v državniškem smislu. Slovensko podeželje potrebuje zdravo, pristno, ambiciozno državniško promocijo. V širšem simbolnem smislu pa bi Posavje simboliziralo slovensko podeželje kot tisti del slovenske identitete, iz katerega vsi izhajamo in ki v tem smislu ostaja v samoumevnem - nočem reči v deprivilegiranem - ozadju. Moj namen je promocija te samoumevnosti v neko očitnost, jasnost. V tem smislu bi Posavje dobilo neke vrste središčni pomen.

Moja prijateljica in sošolka z gimnazije Rut Zlobec, ki poučuje slovenščino v Novem Sadu, mi je rekla: Bravo, Milan, Posavje bo center Slovenije! V primeru moje zmage bo Posavje kraj državniškega srečevanja, ne na račun drugih krajev Slovenije, ampak poleg njih. Nekje si doma in to je treba promovirati, ker če imaš svoj domači kraj zapisan v genih, obnašanju, pogledih, delovanju in zavesti, je to obogatitev vseh.

Gotovo pričakujete, da vas bodo podprli ljudje iz Posavja, najbrž pa za to ni dovolj lokalpatriotizem. Zakaj bi podprli vas namesto dosedanjega predsednika, ki se zdi mnogim povsem primeren za to funkcijo?
Po eni strani zato, ker sem domačin, ker sem odraščal v tem okolju, Posavje je moj življenjski prostor, ki me je ves čas opredeljeval. Vse to, kar sem, sem zato, ker sem iz Posavja. To je za mojo ožjo domovino oz. skupnost gotovo nek motiv. Seveda ta motiv, kot pravite, ni zadosti. Oktobra, ko se bo začela predsedniška kampanja, bo minilo 30 let, odkar sem iz krške papirnice odšel v jugoslovansko diplomacijo in se potem takoj na začetku pridružil slovenski diplomaciji. Torej je 30 let, odkar sem v delovnem smislu odšel iz Posavja, in to, kar sem v Posavju doživel, spoznal in se naučil, od tedaj nosim v sebi in v svoji karieri. Pred tem sem bil dobrih pet let zaposlen v tovarni Djuro Salaj. Približno dve leti sem bil tovarniški novinar, nato pa skoraj tri leta najprej direktor kadrovsko-splošnega sektorja in direktor administracije. Z 29 leti sem bil najmlajši direktor na tej poziciji in sem po funkciji podpisoval kvartalni, polletni in letni obračun v tovarni, ki je imela, če preračunamo v današnjo valuto, morda več milijard vrednosti osnovnih sredstev. Moje prve menedžerske strateške izkušnje iz gospodarstva izhajajo od tukaj.

Ko sem odhajal v diplomacijo, so mi v tovarni v popotnico rekli: Bodi tak diplomat, kot je finski ambasador v Beogradu, ki pride vsako leto dvakrat ali trikrat v Krško in z nami vzdržuje stike. Ko sem prišel oktobra 1996 v Stockholm za odpravnika poslov, je finski veleposlanik priredil sprejem za vse, ki smo od tam pokrivali Finsko. Tam sva se pogovarjala in sem mu povedal za to mojo popotnico. Veleposlanik mi je dejal: Veš, prijatelj Milan, jaz sem bil tisti ambasador. Kako je to Krško in Posavje v meni - to je zelo pomemben razlog, da se me voli. V slovensko diplomacijo prinašam izkušnje iz gospodarstva, saj sem trenutno edini slovenski diplomat, ki ima pet let konkretnih izkušenj iz gospodarstva, od tega tri leta na najvišjem strateškem nivoju. Brez te izkušnje ne bi bil takšen diplomat.

Kakšno je sporočilo vaše kandidature?
Za to funkcijo kandidiram kot človek, ki je odraščal na podeželju in ki je skozi to odraščanje spoznaval, kaj pomenijo delo, narava, odnosi med ljudmi, zaupanje, spoštovanje, poštenost, sožitje, plemenitost itd., to je spet popotnica iz Posavja. Mislim, da sem v tem smislu od vseh dosedanjih predsedniških kandidatov eden redkih, morda celo edini, ki ima tako jasno popotnico: izkušnje s podeželja, izkušnje iz gospodarstva, izkušnje iz diplomacije. To so različne identitete moje osebnosti in vse izvirajo od tu. Poleg tega vstopam v predsedniško kampanjo s sporočilom, da mora imeti predsedniška funkcija državniško držo in vsebino, izhajajočo iz stalnega stika s svojim matičnim okoljem.

Ravno te dni (začetek junija, op. a.) je na nebu nad Posavjem veliko hrupa zaradi mednarodne vojaške vaje. Kakšne smisel imajo take vaje, ko po drugi strani niso varni niti turisti v Londonu, Berlinu, Parizu, torej v prestolnicah največjih vojaških sil?
Štiri leta, od decembra 2000 do novembra 2004, sem bil državni sekretar na Ministrstvu za obrambo, zadolžen za mednarodno sodelovanje in članstvo Slovenije v Natu. Posavje ima z letališčem Cerklje ob Krki kot rezervnim letališčem Nata v tem smislu pomembno vlogo. Slovenija je zaradi članstva v Natu in Evropski uniji bolj varna, kot bi bila sicer, tu je spet prispevek lokalnega posavskega okolja. Ne bi se spuščal v razna odprta vprašanja okoli letališča, vendar to je prednost. Tradicija, ki jo imamo v Posavju, je uporabna in je vidno opazna znotraj zavezništva, to ni mala stvar. Zaradi tega bi lahko bili bolj velikopotezni, kot smo. Ko bo letališče Cerklje usposobljeno za civilni promet, bi lahko bilo idealno za manjša poslovna letala, politične delegacije itd., Posavje pa je idealno z možnostmi za oddih za te ljudi. Naše okolje je s tem postalo sestavni del neke velike skupnosti in to podobo je treba razvijati ter biti s tem konkurenčen. Če to povežem s posavsko regijo kot glavnim energetskim bazenom v državi, potem vidim, kako je to vse skupaj pomembno. Če bomo imeli predsednika republike iz Posavja, bo to še ena pika na i vsem razvojnim dosežkom.

Omenili ste že Posavje kot energetski bazen, osnova česar je jedrska elektrarna. Kakšen je vaš odnos do uporabe jedrske energije?
Dejstvo, da so v jedrski elektrarni v Krškem zaposleni v veliki meri domačini, pove vse. To se več ali manj vsi moji prijatelji in če oni zaupajo temu, s čimer upravljajo, zakaj ne bi jaz? Druga stvar: v prvi polovici 70-ih let je bila ustanovljena Nuklearna elektrarna Krško v ustanavljanju, direktor je postal moj velik prijatelj, pred kratkim preminuli Janez Dular, ki je ostal na čelu elektrarne do leta 1989, ko je postal direktor domačin Stane Rožman. NEK je edina več kot milijardo evrov vredna investicija iz bivše Jugoslavije, ki brezhibno funkcionira, v svetovnem merilu je med 10, morda 5 % najbolj varnih jedrskih elektrarn na svetu. V vsej zgodovini je imela samo dva direktorja in oba sta svetovni avtoriteti na tem področju. To je vrednost nuklearke in Posavja in to mora biti ambicija vseh nas - mi smo sposobni zagotavljati svetovno vrhunske kadre.

Ena refleksija na prejšnjo temo: Ko sem bil direktor splošne službe v papirnici, smo imeli 500 štipendistov, štipendirali smo vsakogar, ki je zaključil srednjo šolo z odličnim uspehom in je imel stalno bivališče v Posavju, ne glede na smer študija. Si lahko predstavljate, kako velik potencial je bil to? Vesel bom, če bom kdaj slišal, da je tudi kdo izmed njih med temi strokovnjaki. Govorim malce vzneseno, ampak ko gledam na Posavje pred 30 leti, odkar sem odšel, sem lahko ponosen na te velike dosežke.

Menite, da je jedrska elektrarna lahko tudi potencialni cilj terorističnega napada?
Debatam, kaj je možno in kaj se lahko zgodi, se ne moremo izogniti, ne bi pa o tem preveč razglabljal. Je pa prav, da obstajajo varnostni scenariji, kaj storiti, če bi se to zgodilo, kako te stvari preprečiti ipd. Prepričan sem, da to obstaja, sicer nuklearka ne bi kotirala tako visoko. Ne verjamem, da so za tak napad kakšne posebej realne možnosti. Poglejva, s kakšnimi orožji in pripomočki so bili v zadnjih nekaj letih izvedeni največji varnostni napadi - z najbolj primitivnimi sredstvi in današnje visoko razvite tehnološke družbe so najbolj ranljive s sekirami, mačetami in noži. Da pa bi neka skupina ogrozila tako močno zavarovan objekt, kot je nuklearka, je zelo težko. Če teoretiziram, kot je bilo vaše vprašanje teoretično: bistveno večji učinek bi bil, če bi napadli jedrski objekt, zgrajen s kakšno zelo staro tehnologijo, ki komajda funkcionira. Za širšo publiko so to zelo teoretična razmišljanja, tisti, ki jih vodijo, pa zagotovo imajo scenarije, kako ukrepati. Tudi s tega vidika imamo blizu letališče Cerklje z vojaškimi letali in lahko ugibava, da je tudi to neke vrste odvračalni element.

V Posavju imamo kar nekaj fakultet. Ali je dovolj za mladega človeka, da študira v domačem kraju, ali je bolje, da domače okolje zamenja za malo bolj urbano, če ne celo svetovno okolje? Sami ste bili veliko po svetu …
Oboje je potrebno, obojega približno polovico. Mislim, da ne sme biti standard samo tujina. Včasih v šali rečem: Vse kar je dobro za Slovenijo, je dobro za ZDA, obratno pa ne velja. Imamo veliko znanja in potencialov in prav je, da se potenciali v osnovi usposobijo doma, hkrati pa se moraš izpiliti in izpopolniti v tujem svetu, da si bolj širok in usposobljen in da gledaš na domače okolje široko in vpeto v mednarodni prostor, s čimer je bistveno manj zaplankanosti. To je moj nasvet vsakemu mladostniku.

Imate tudi medijske izkušnje, z Radia Brežice …
Na Radiu Brežice sem delal že kot gimnazijec in študent. Moja najpomembnejša medijska izkušnja, vezana na Posavje, pa je, da sem pobudnik bil profesionalizacije TV dopisništva v Posavju. To idejo je sprejel takratni odgovorni urednik TV Slovenija Stane Grah, to je bilo leta 1981, ko sem bil član predsedstva mladine Slovenije. Kakšna tri leta sem delal kot honorarni dopisnik televizije iz Posavja pod delnim mentorstvom Janeza Pezlja, nato pa je dopisništvo prevzel Goran Rovan. Če sem na kaj v medijskem smislu ponosen, sem na to, ker je bil to konkreten prispevek, da se je Posavje kot identiteta začelo pojavljati v TV oddajah. Vesel sem, da Goran to še danes dela. To je verjetno motiviralo tudi širši razvoj medijskih ustanov: Posavski obzornik, lokalne televizije itd. Skozi čas to raste in ves čas je potrebna ambicioznost vseh, ki ste tu doma, in vseh, ki smo drugje in pri tem pomagamo.

Nekoč je Posavje imelo kar tri radijske postaje, brežiško, sevniško in kasneje še krško, vse pa so 'požrle' velike medijske mreže ...
Mislim, da so se malo tudi sami prepustili tem ambicijam, malo so morda tudi lokalni posamezniki igrali vloge, ki jih ne bi bilo treba.

Kaj menite o pomenu lokalnih oziroma regionalnih medijev?
So izjemno pomembni. Bolj kot se globalizacijski trendi razvijajo, bolj so pomembni lokalni mediji. Gre za lokalno identiteto, dosegljivost in povezovanje, saj mediji tudi povezujejo. Za razliko od družbenih omrežij, ki povezujejo ljudi s celega sveta, a je to seveda virtualno povezovanje, lokalni mediji ustvarjajo čvrsto lokalno identiteto. Prav je, da se tudi prebivalci lokalnih okolij pojavljajo v medijskih zapisih in poročilih, ker na ta način krepimo samozavest, ki je pri Slovencih toliko bolj pomembna, saj smo bili tisočletja ujeti v okolja, kjer smo se morali skrivati pred drugimi in smo zato nekoliko zadržani, morda celo plahi. Treba se je odpreti, postati samozavesten in tu imajo lokalni mediji izjemno pomemben vpliv.

Kako pa gledate na vprašanje pokrajin oziroma regij, ki jih formalno še vedno nimamo in je projekt zamrl?
To je ena od tem, ki so spolitizirane. To je škoda, ker ne gre za uradniško izmišljevanje, ampak za to, da pokrajine kot del administrativno-upravne razdelitve države omogočajo lažje črpanje sredstev iz strukturnih skladov, sodelovanje z drugimi pokrajinami po Evropi itd. V tem smislu nam manjka ena raven oblasti, ki bi, če bi jo imeli, okrepila razvoj podeželja in lokalnih skupnosti na način, kot ga imajo najstarejše države članice EU.

Vemo, da ste se v mladih letih precej ukvarjali s košarko in bili celo med ustanovitelji artiške košarkarske lige, kajne?
Mislim, da smo jo na noge postavili jaz, Drago Ivanšek in Zdravko Dušič. Ta amaterska košarkarska liga je obstajala 33 let, to je fenomenalno. Pet do osem izstopajočih igralcev bi lahko v vsakem trenutku igralo v svojih starostnih kategorijah v Olimpiji, ampak do tega seveda ni prišlo, morda to tudi niso bile naše ambicije, ampak so bile povezovanje, druženje in negovanje športa na slovenskem podeželju. Ironično pa je, zakaj je liga prenehala delovati - kot sem slišal zato, ker tisti, ki so jo vodili, niso več hoteli delati zastonj. Liga je bila odmevna v širšem slovenskem prostoru kot nek amaterski fenomen, ki je bil privlačen, saj je šlo ne le za tekmovanje, ampak tudi za druženje. Imel sem celo čast, da sem na finalni tekmi 30. sezone vrgel začetno žogo.

Kako pa zdaj skrbite za svoje zdravje, kako gledate na vprašanja zdrave prehrane?
Zdravo jem več ali manj že ves čas, ker se mi zdi, da če za avtomobile uporabljamo najboljše gorivo, zakaj ga ne bi tudi zase. Gibljem se manj, kot bi se moral in bi si želel, ampak še vedno dovolj, da imam neko osnovno kondicijo, kaj več pa ne. Lani sem bil star 60 let in sem vstopil, kot sem temu rekel, v drugo polovico življenja, zato ni potrebe, da bi igral košarko, kot sem jo takrat, ker mi je to v tistih letih dalo neko življenjsko osnovo in zdaj ni potrebe, da bi postavljal rekorde na Cooperjevem testu. Je pa to pomembno, saj človeka izoblikuje, ne samo, da ti vzpostavi delovne navade, ampak tudi način življenja in razmišljanja. Starejši kot si, bolj se ti navade iz fizičnega delovanja tvojega bivanja prenesejo tudi v tvoj psihični svet.

Smo nekaj dni pred dnevom državnosti, ki smo ga lani sicer praznovali bolj slovesno, saj je bila 25. obletnica samostojne države. Kakšno je vaše sporočilo Posavcem in Posavkam?
Prav je, da se okrogle obletnice praznujejo bolj povzdignjeno, ampak vsaka je pomembna. Junija je praznik države in bodimo ponosni na to. Zavedajmo se, da je Slovenija država, ki je še vedno v mednarodni skupnosti zgled uspešne države, ki ima velik potencial in ki se lahko še veliko nauči. Tudi Evropska unija je na nekem razpotju in slovenske izkušnje lahko tukaj veliko več pripomorejo pri razčiščevanju dileme, kam naj gremo. Imamo bogato tradicijo in celo vrsto dosežkov v svetovnem merilu. Naj bo vsak državni praznik resnično praznik, da se tega zavemo in naj nam bo to navdih za naprej in za vse, kar počnemo vsak dan.

Peter Pavlovič

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 22. junija 2017.