Drago Gradišek, častni občan mestne občine Krško: Otrok čuti, če ga imaš ali nimaš rad

Dolgoletni glasbeni pedagog in ravnatelj Glasbene šole Krško, pobudnik, ustanovitelj in dirigent več glasbenih zasedb in orkestrov Drago Gradišek bo jutri na slavnostni akademiji v počastitev krškega občinskega praznika postal tretji (po Stanislavu Rožmanu in Ernestu Breznikarju) častni občan (mestne) občine Krško. Povabili smo ga k pogovoru o njegovem skoraj polstoletnem življenju in delu v Krškem.

Naslednje leto bo že 50 let, odkar ste se s Koroške priselili v Krško. Kako se je mesto v tem času spremenilo, razvijalo, kaj morda pogrešate 'iz starih časov', kaj je danes bolje?

Težko rečem, kaj je danes boljše in kaj slabše … Tiste stvari, ki so bile prej dobre, bi lahko obdržali, a jih žal nismo. Kar se glasbenega področja tiče, je bilo še pred mojim prihodom, kot so mi pripovedovali starejši domačini, kar bogato, veliko je bilo zelo dobrih pevcev. Glasbena šola je bila lepo urejena, ampak je imela premajhen izbor glasbil, npr. od pihal je bilo vpisanih le pet klarinetov in ena flavta, imeli so še violino, harmoniko, klavir in kitaro. Smo pa te inštrumente učili pri godbah, na Senovem in Krškem recimo Maks Umek, ki sem ga jaz nato nasledil in sem moral učiti vse od flavt, saksofonov, klarinetov in trobent do bobnov. Imel sem zelo veliko učencev, največ celo 33 na različnih inštrumentih, kar je dejansko obveza dveh učiteljev, pa še v Šentjerneju sem učil hkrati, pa igral z Orioni … Sploh ne vem, kako sem vse to uspel časovno uskladiti. Navsezadnje se je to izkazalo za kar uspešno, moj prvi učenec, ki je šel na srednjo glasbeno šolo, je bil pozavnist Franci Arh, kasneje pa še Robert Pirc, Aleš Suša, Peter Gabrič, Lovro Ravbar, Mitja Kuselj, ki je bil sprva pri meni na pozavni, Marko Arh (prvi hornist Ljubljanske opere), Jernej Cigler, Klemen Glas in še mnogi drugi …

Ko ste prevzeli ravnateljevanje Glasbene šole Krško, ste seveda razširili nabor glasbil, kajne?

Seveda, vse to sem opisal v knjigi Vsega je kriva ta vražja godba – dejansko je vse takratno glasbeno življenje izhajalo iz godb. Ko sem postal ravnatelj, sem že prej omenjene učence potegnil v glasbeno šolo kot učitelje.

Danes pa je obratno, glasbena šola je bazen za godbe …

Tako je, konec koncev sta pihalni in trobilski oddelek najmočnejša na šoli. Godal, razen violin, takrat tudi še ni bilo, nismo imeli ne violončel ne kontrabasov ne viol, ki so nujno potrebni za zasedbo simfoničnega orkestra, ki sem ga ustanovil kmalu zatem, leta 1993. Prvih nekaj let so nam na teh inštrumentih pomagali še prijatelji iz Zagreba, kasneje pa jih je bilo čedalje manj, saj smo imeli že svoje glasbenike. Če ne bi začeli »z glavo skozi zid«, ne bi bilo danes ničesar. Začeti s simfoničnim orkestrom v tako majhnem kraju je unikum in danes je to eden boljših amaterskih orkestrov v Sloveniji.

Poleg simfoničnega orkestra sta vaša glasbena zapuščina tudi pihalni orkester in big band, ki je izšel iz njega – znamo v Krškem dovolj ceniti, da imamo vse te zasedbe, s čimer se ne more pohvaliti ravno vsako primerljivo mesto?

Mislim, da se lahko s tem kar zelo pohvalimo, to so vse kvalitetne zasedbe. Videmsko godbo smo pripeljali v sam vrh slovenskega godbeništva, pa tudi v mednarodnem merilu, simfonični orkester ima projekte, ki se jih drugi amaterski simfonični orkestri ne lotijo, razen novomeškega, po katerem sem se jaz zgledoval. Danes je na glasbeni šoli zelo močan tudi godalni oddelek, kar je kriv ravno simfonični orkester. Da smo prišli do nove glasbene šole, moram biti hvaležen nekaterim takratnim zanesenjakom in mojim učiteljem, predvsem pa Jožetu Habincu, ki se je zelo trudil za to, takratnemu županu Francu Bogoviču, pa ravnateljem osnovnih šol, pri katerih smo gostovali.

Vodenje vseh omenjenih zasedb ste pred leti postopoma predali svojim učencem (big band Alešu Suši, pihalni orkester Dejanu Žnideršiču in simfonični orkester Petru Gabriču), ste si to šteli v posebno zadovoljstvo?

Veliko bolj sem ponosen na njihove uspehe in delo kot na svoje, ki se jih niti ne zavedam povsem. Vedno poudarjam: ta je bil pa moj učenec, najbrž sem jim že jaz dal veselje do glasbe, niso ga dali šele na akademiji. Zato me sila moti, da nekateri umetniki opisujejo le, kje vse so doštudirali, ne omenjajo pa, kje so dobili veselje do glasbe, kar je običajno na nižji glasbeni šoli.

Še vedno ste vpeti v delo GŠ Krško oz. še nekaj malega poučujete na njej. Se šola danes razvija v skladu s smerjo, ki ste jo zastavili?

Ne smem biti egoističen, ampak gre v to smer, čeprav se z vsemi stvarmi ne strinjam povsem, ampak to je normalno, vedno mora priti neka sveža moč, da pride do sprememb. Treba je še posebej negovati orkestralne inštrumente, ki skozi orkestre največ vrnejo družbi. Zato se je tudi postavil pogoj, da mora glasbena šola imeti vsaj polovico orkestralnih inštrumentov, sicer ne dobi odobrenega programa.

Kaj otrokom dá glasbeni pouk, zakaj je pomembno, da se vključujejo vanj?

Ravnateljica OŠ dr. Mihajla Rostoharja, sicer tudi članica našega simfoničnega orkestra, dr. Barbara Smolej Fritz mi je pokazala rezultate zanimive raziskave v Švici, kjer so pri učencih 6. razreda naredili poskus, kako glasbeni pouk vpliva na učni uspeh pri drugih predmetih. Učence so razdelili na dve približno enako sposobni skupini. V eni so imeli glasbeni pouk kot običajno enkrat na teden, v drugi pa štirikrat na teden. Po enem letu so ugotovili, da so imeli učenci iz druge skupine 30 % boljše rezultate pri maternem jeziku, matematiki in socializaciji. Lahko si predstavljate, kako sive celice delajo, ko otrok najprej sliši, kar mora zaigrati, potem prebere note in to vse skupaj spravi v glasbo. Ni pomembno, ali otroci kasneje študirajo glasbo ali ne, pomembno je, da dobijo delovne navade, nek red in vztrajnost, čeprav vsi tudi niso redoljubni. Šport in glasba sta najpomembnejši postranski stvari za otroka.

Kaj pa po vašem mnenju odlikuje dobrega glasbenega pedagoga, poleg glasbenega znanja seveda?

Enkrat sem v časopisu prebral eno iskrico: Kdor je pozabil svoje otroštvo, nikoli ne more biti dober pedagog. Otroka je treba razumeti in vedeti, da ima vsaka generacija drugačno bit, kot smo jo imeli mi. Če tega ne znaš razumeti in izkoristiti, je škoda, da se ukvarjaš s pedagogiko. V glasbeni šoli imamo izjemno priložnost, da imamo dvakrat na teden popoldne otroka samega za individualni pouk, marsikdo med starši doma nima tega časa. Otroka moraš imeti rad, saj čuti, če ga imaš ali ga nimaš. So učitelji, ki so do otrok zelo 'priliznjeni', a otroci vedo, da to ni iskreno, starejši smo ta čut že zdavnaj izgubili.

Pomen orkestrov ste izpostavili tudi kot slavnostni govornik na lanskem koncertu kostanjeviškega pihalnega orkestra ob dnevu samostojnosti in enotnosti, rekoč da je orkester izredna priložnost za mlade instrumentaliste, ker se v njem naučijo socializacije. Kdaj je po vaše pravi čas, pri kateri starosti, da postanejo del te velike glasbene družine?

To je zelo različno, ker so otroci različno sposobni. V glasbeni šoli se lahko nekje od 4. razreda dalje vključijo v šolske orkestre, kjer se navajajo za igranje v večjih orkestrih, vključno v simfoničnih. Zelo pogosto se zgodi, da tisti, ki so zelo vestni in pridni, celo več dosežejo kot tisti, ki so zelo talentirani, ampak verjetno je tako tudi na drugih področjih. Največ štejeta vztrajnost in delo. Če se spomnim sebe, ko sem še študiral, istočasno pa sem bil redno zaposlen v Slovenski filharmoniji, sem imel inštrument vsak dan na ustnicah po osem ur, to je pač služba.

Kaj pravite o zadnjem sodelovanju krških simfonikov z elektro rock zasedbo Kontradikshn? Je za glasbo in njen razvoj v redu, da skupaj 'trčita' tudi takšni dve glasbeni zvrsti?

Absolutno, zelo sem pohvalil to sodelovanje, čeprav je bil Peter (Gabrič, op. a.) na začetku zelo skeptičen do tega. Že v Vražje dekle sem želel vključiti malo več elektronike, a me je skladatelj Milko Lazar prepričal, da ne bo sodilo zraven, in sem mu verjel, saj je naredil zelo dobre aranžmaje. Tudi Silvo Mavsar je napisal zelo dober libreto oz. besedilo. Takrat je bilo to edino glasbeno-scensko delo, ki ga je posnela in predvajala nacionalna televizija z amaterji. Pomemben dogodek je bil tudi nastop na državni proslavi ob dnevu reformacije leta 2011, ko smo igrali glasbo Alda Kumra, ki je bil zelo zadovoljen z našo izvedbo. Moja želja pa se je uresničila v muzikalu Rok Kurent, a tudi ne čisto v popolnosti, saj sem želel še več zvočnih in svetlobnih efektov, vendar ni bilo dovolj denarja oz. so malo odpovedali sponzorji … Je bila pa to precej izzivalna zadeva za politike in nekateri niso bili najbolj zadovoljni.

Če greva še malo stran od glasbe: sicer ste večinoma delovali v Krškem, a tudi širše v regiji – podpirate pokrajino Posavje, se vam zdi pomembno, da jo dobimo?

Absolutno. Posavje je tudi glasbena pokrajina, Irena Majce jo je že zdavnaj tako imenovala. V Vražjem dekletu sem želel združiti celo Posavje, žal mi ni uspelo in smo glasbenike in pevce dobili bolj iz Krškega. Mogoče je v glasbenikih včasih tudi malenkost preveč egoizma …

Del regijske identitete je tudi naš časopis, kaj menite o njegovi vlogi?

Ta časopis je izredno pomemben, ljudje morajo vedeti, kaj se tu dogaja, nedvomno ima pozitivno vlogo v tem okolju. V zadnjem času sicer opažam, da v glasbeni šoli premalo promovirajo svoje delo preko vašega časopisa, tudi v mojem času smo bili glede tega malce leni. Marsikaj se je v glasbeni šoli zgodilo, pa ni bilo objavljeno, verjetno tudi po naši krivdi …

V svojem življenju ste prejeli že kar nekaj priznanj in nazivov – zlata Prešernova plaketa, Gallusova listina, srebrna plaketa JSKD, nagrada Frana Gerbiča, Jabolko navdiha, ampak: Drago Gradišek, častni občan – kako se vam to sliši, gotovo ste na to zelo ponosni?

Za ta naziv so me predlagali že pred nekaj leti, a potem ni šlo skozi, saj naj bi moral najprej dobiti kakšno drugo visoko občinsko priznanje, a so potem na pobudo nekdanjega župana mag. Mirana Stanka spremenili pravilnik. Letos sem ta naziv sprejel tudi na pobudo glasbenih kolegov, ki pravijo, da je to pomembno tudi zanje. Mi je pa žal, da niso naziva podelili tudi Stanku, ki si ga absolutno zasluži in ne bi bilo čisto nič narobe, če bi bila dva … Nedvomno pa je to priznanje tako mojemu delu kot mojim učencem in orkestrom, ki jim to veliko pomeni. Bi pa bil neiskren, če bi rekel, da mi to ne dene dobro.

Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste rekli, da ste dopoldne v pokoju, popoldne pa počivate – s čim si zapolnite upokojenske dneve?

Zdaj imam čas, da sem pravzaprav začel vlagati v sebe. Po 40 letih, ko sem ga učil, sem začel vaditi rog, po eno uro na dan vadim klavir, ki sem ga igral tudi pri Orionih, zjutraj in zvečer telovadim. Vadim tudi z mojim vnukom Aljažem, še pred leti pa sem tudi z vnukinjo Lizo, to mi je bilo v posebno veselje. Nobenega od vnukov in mojih dveh hčera pa nisem silil v profesionalne vode glasbenika. Najraje kosim ali delam kaj podobnega, pri čemer lahko dam misli na pašo. Imam kar zapolnjene dneve in mi ni prav nič dolgčas. Zelo zanimiva mi je misel, ki je bila moto mojega in našega dela: Ko dovoliš srcu spoznati glasbo vseh zvrsti, lahko uživaš večkrat. Ko se z glasbo enkrat zastrupiš, ne moreš več iz nje, enako je verjetno tudi z drugimi področji umetnosti.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje