Časopis za pokrajino Posavje
17.07.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dušan Šiško, poslanec iz »tiste čudne stranke«

Objavljeno: Petek, 05.07.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Sisko_Dusan -DZ RS

Dušan Šiško

Dušan Šiško, 50-letni Krčan z Narpla, po izobrazbi diplomirani inženir logistike, je politične izkušnje nabiral kot občinski svetnik v kar dveh mandatih (2002–2010). Na lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah je bil izvoljen v Državni zbor, kjer dela kot eden izmed štirih poslancev opozicijske Slovenske nacionalne stranke (SNS) in je tudi namestnik vodje poslanske skupine.

Kot ste omenili v svojem pozdravu na nedavni proslavi krškega krajevnega praznika, ste zdaj že leto dni v poslanskih klopeh. Kako ste se znašli v novi službi?
Sam imam dober občutek in sem zadovoljen, mislim, da se kar dobro znajdem v novem okolju. No, tudi tisti, ki me kolikor toliko redno spremljajo, pravijo, da dobro napredujem in sem v svojih nastopih vse bolj suveren. Ni pa lahko, ko se nenadoma znajdeš med izkušenimi politiki z dolgo kilometrino, ki so, kot se temu reče, z vsemi žavbami namazani.

Ob nedavnem državnem prazniku smo v uredništvu sklenili, da povabimo k besedi enega izmed naših poslancev. Vi ste edini novinec med njimi, poleg tega sem zasledila, da ste med najbolj aktivnimi v postav­ljanju vprašanj in pobud, saj ste jih doslej pripravili že več kot 70, medtem ko je povprečje le 15. Tudi vaša prisotnost na sejah je visoka. Videti je, da ste delo poslanca vzeli zelo resno.
Tako je. Nikoli nisem bil pristaš mešanja megle in blefiranja. Če so me ljudje izvolili v najvišji organ oblasti in če sem za svoje delo solidno plačan, je prav, da ne hodim v Ljubljano gledat na uro. Sicer pa si večina ljudi ne predstavlja, pa tudi sam si nisem, da je delovnik poslanca tako obsežen in intenziven. Le redko vnaprej vem, kdaj se bom vrnil domov.

Kako je delati znotraj poslanske skupine SNS, ki jo vodi zelo izkušeni Zmago Jelinčič Plemeniti?
V začetku smo potrebovali nekaj časa, da se organiziramo, saj je bila pavza od zadnjega sodelovanja SNS v DZ kar dolga. Kar se tiče našega šefa, ki nas včasih tudi skritizira, se vsi zavedamo, da je najbolj zaslužen, da smo se ponovno uvrstili v parlament, in se v veliki meri opiramo na njegove bogate izkušnje. Seveda se tu in tam s kakšnim njegovim stališčem ne strinjam, kar mu tudi povem. Meni je najbolj pomembno, da mi tiste zadeve, ki so pomembne za Krško in Posavje, v celoti prepusti. Zaupa mi in omogoči dovolj časa, da jih ustrezno predstavim. Tako sem lahko že svoje prvo ustno vprašanje kot novinec v DZ postavil predsedniku vlade.

Kako pa naši ostali poslanci iz Posavja sprejemajo vaše delo?
S kolegom Liscem, ki je prav tako v opoziciji, sva največkrat na istem bregu, Han in Zorčič pa se včasih ne strinjata z mojimi nastopi, kar mi tu in tam tudi povesta. Ampak to je v glavnem razumljivo, saj sta člana vladajočih strank koalicije in oba imata pomembne položaje v njih, kar lahko vidite tudi po njunem pogostem pojavljanju na TV. Sicer pa moram reči, da se dobro razumemo, o čemer priča tudi nedavna ustanovitev Kluba posavskih poslancev.

Kako po letu dni ocenjujete delo slovenske vlade?
Nisem zadovoljen in tudi v stranki nismo. Dogaja se tisto, kar sem napovedal že v razpravi ob izvolitvi Marjana Šarca za mandatarja. Rekel sem, da bodo v vladi povečini ljudje, ki so imeli zadnja štiri leta priložnost, da rešijo najbolj pereče probleme. Največje razočaranje zame in za ljudi nasploh je bil predsednik vlade Miro Cerar, od katerega smo veliko pričakovali ravno na področju vladavine prava in morale, pa je padel na izpitu na celi črti, saj je korupcija povsem preplavila Slovenijo. Ali če pogledamo področje zdravstva, kjer je vztrajno podpiral ministrico, ki je iz meseca v mesec na TV obljubljala rešitve, v resnici pa je bil edini napredek njen lepši zunanji videz. Sedanji premier se res bolj trudi in je, za zdaj, mnogo bolj odločen, vendar pa se vidi, da ima za sabo novo in na terenu preslabo zasidrano stranko, s tem pa tudi premalo kvalitetnih kadrov. Zato se bojim, da tudi on ne bo presekal s tistim, kar je največja rak rana naše države – da ji namreč ne vladajo izvoljeni politiki in funkcionarji, pač pa druga in tretja linija birokratov, ki po ministrstvih in vladnih agencijah iz leta v leto služijo interesnim skupinam, in to ne glede na ideologijo in politično barvo. Čas hitro teče, začetna vnema pa jim že popušča.

Kaj pa menite o ministrih? Po vaših nastopih sodeč sta vam še posebej 'v želodcu' Erjavec in Bratuškova.
Ne maram ljudi, ki nekaj na glas obljubljajo, potem pa na to pozabijo. Oba omenjena sta pred volitvami napovedovala rešitve na področju zdravstva in skrbi za starejše, izkoristila zlasti glasove upokojencev, potem pa sta 'pobegnila' vsak na svojo stran. Erjavec v obrambo, kjer se je že med njegovim prejšnjim mandatom dogajalo marsikaj, Bratuškova pa v infrastrukturo, kjer gre za ogromne projekte z veliko denarja, za kar je veliko interesentov. Ljudje pa še naprej umirajo zaradi dolgih čakalnih vrst, še naprej mečemo denar v jame brez dna, prav tako ne bo nihče odgovarjal za milijone, ki so šli v žepe posameznikov.

Zdi se, da imate na Erjavca še posebno piko. Zakaj?
Mislim, da takšen človek ne sme biti politik na položaju. Ob razpravi o interpelaciji sem mu v obraz povedal, da nima niti trohice vesti in odgovornosti. Poudaril sem, da bi moral že zdavnaj odstopiti, na primer zaradi prisluškovalne afere ob arbitražnem sporazumu in svojega slabega dela na zunanjem ministrstvu. Navedel sem, kar je povedal naš rojak, ugledni diplomat in politik Zvone Dragan, na predstavitvi svoje knjige v Krškem – da so Erjavcu večkrat uredili možnost obiska pri visokih funkcionarjih ZDA, a tega ni izkoristil. On pa je meni v odgovoru trdil, da sem si to izmislil, kot tudi to, da ni res, da prihajajo k meni upokojenci z nekaj sto evri pokojnine in me sprašujejo, kje je zdaj tisti iz DeSUS-a, ki je obljubljal 1000 evrov pokojnine! Ampak jaz si ničesar ne izmišljam, vedno delam na podlagi primerov iz prakse in problemov konkretnih ljudi, toda Erjavcu in podobnim to pač ni blizu. Poleg tega je aroganten in žaljiv, zlasti do nas, ki smo novinci v teh klopeh.

Za tiste bralce, ki ne spremljajo dela v DZ in še manj odborov in komisij, bi bilo zanimivo slišati, s katerimi temami ste se doslej največ ukvarjali?
Vsekakor se držim svojih predvolilnih napovedi in sem najbolj pozoren na problematiko, ki se mi zdi pomembna za naše okolje, to je Krško in Posavje. Seveda pa sodelujem v razpravah o večini drugih vprašanj, saj sem vendarle poslanec vseh državljanov. Žal je še precej ljudi prepričanih, da poslanci SNS ne znamo drugega, kot govoriti o migrantih, priseljencih, Romih in podobno. To se vidi tudi po (ne)spremljanju našega dela s strani osrednjih medijev. Pa temu še zdaleč ni tako. Praktično ni vprašanja, do katerega se ne bi opredelili, pogosto imamo tudi dobre in konstruktivne predloge. Žal pa je res, da je prav na omenjenih področjih veliko problemov, ki jih sploh ne rešujemo. Tako sem v razpravi o poročilu o romski problematiki opozoril, kaj vse se dogaja v naših krajih. To, da Romi še naprej ne pošiljajo otrok v šolo, kradejo po trgovinah, se vozijo brez vozniškega izpita, kmetom po Krškem polju kradejo zelenjavo, je že itak folklora. Še huje je, da veliko javnega denarja, ki je namenjen za Rome, konča v trgovini z orožjem, z mamili in celo belim blagom. Oblast ve povedati, koliko denarja bi še morali zagotoviti za reševanje njihovih problemov, ne ve ali pa noče vedeti, koliko jih je končalo osnovno in srednjo šolo, koliko kaznivih dejanj so v resnici povzročili. Tudi o konkretnih rezultatih dosedanje romske politike se ne sme govoriti. Smo takoj šovinisti in ne vem, kaj še vse!

V zvezi z migranti je mnogo zavajanja javnosti, češ, kako je vse v redu, pa na terenu slišimo, da je precej drugače. Tudi glede priseljencev iz nekdanjih republik skupne države sem govoril, in sicer, da se mi ne zdi prav, kako dopuščamo, da nekateri med njimi izkoriščajo naše socialne pravice, predvsem pa, da ne zahtevamo, naj se naučijo našega jezika, pač pa zdaj od učiteljic in vzgojiteljic pričakujemo, da se bodo učile njihovega. Narobe svet!

Ena 'vaših' tem, ki zadeva Posavje bolj kot druga območja v Sloveniji, je odškodnina izgnancem.
Tako je. Tega sem se, za razliko od nekaterih gospodov v Ljubljani, lotil zato, ker živim z ljudmi, ki so bili izgnani, in so mi poznane njihove grenke izkušnje. Vprašanje simbolične odškodnine za materialno škodo sem sprožil tako na odborih kot na zasedanju DZ, kjer pa nisem dobil podpore za splošno razpravo, tudi ne od tistih strank in poslancev, ki naj bi se v preteklosti zavzemali za izgnance. Navsezadnje pa me očitno niti njihova organizacija ne podpira, saj me niso povabili na svojo proslavo v Brestanici, čeprav sem domačin in edini, ki je kar nekajkrat v tem mandatu opozoril na njihovo problematiko. To so mi priznali na lokalnem odboru v Krškem, za centralo pa zgleda nisem prave (politične) barve. Zato sem se odločil, da se s tem ne bom več ukvarjal. Je veliko drugih skupin in ljudi, ki so veseli in hvaležni, če opozorim na njihove probleme.

Na primer?
Ne bi tu na veliko našteval, a na primer: iz Šoštanja so me opozorili, da velenjski rudnik ni poskrbel za ustrezno prezračevanje in da tudi ni rešeno vprašanje odškodnin, pa sem to vprašanje zastavil ministru za okolje. Sicer pa sem postavil veliko vprašanj in pobud s področja infrastrukture, na primer o varovanju pitne vode na Krškem polju, v zvezi s cesto na Zdole in stanjem mostov.

Tudi energetika je vaša pogosta tema.
Seveda, saj prihajam iz take regije. In čeprav na prvi pogled vse lepo teče, v resnici ni čisto tako. Marsikaj še ni rešenega in nas bo še bolela glava. Zlasti mislim na vprašanja, ki so povezana z NE Krško in odnosi z njenimi solastniki, Hrvati. Glejte, nov program razgradnje oz. njegovo revizijo obljubljajo že vrsto let, pa ga ni in ni. Ampak glede izgradnje odlagališča je največ krivde na naši strani. Odgovorni na vseh nivojih se kar naprej nekaj izgovarjajo, a v precejšnji meri smo krivi sami Krčani in tudi naši vodilni ljudje. Če bi res hoteli, bi zadevo zaostrili in odločno zahtevali dokončanje in tudi realizacijo obljub, tako kot smo to že znali pred leti. Zato pa se mi zdi vse bolj neumno, da smo leta 2009 na vrat na nos sprejeli lokacijo, saj bi že lahko odločili, naj bodo odpadki na dvorišču. Če bo zdaj lahko tam izrabljeno gorivo, bi bili toliko lažje NSRAO. Tako ali tako bo hrvaški del odpadkov ostal v elektrarni. Kot sem že večkrat opozoril v Ljubljani, nas bodo Hrvati tudi tu prepeljali žejne preko vode.

Ampak lokalna skupnost redno dobiva svojo rento.
Saj bi jo potem še toliko bolj upravičeno. Če nihče ne misli rešiti tega vprašanja zares in se ga odlaga iz desetletja v desetletje, bi lahko rekli: tu bo elektrarna in tudi odlagališče za vse, kar bo nastalo v njej, in pika. Zdaj ni v bistvu nič drugače.

Kaj pa če se pride do nesreče in povečanja količine radioaktivnih odpadkov?
Tudi to očitno nikogar več ne skrbi. Zdaj je bolj zanimiva usoda HE Mokrice.

O tem ste govorili na zadnji, junijski seji DZ.
Ja, povedal sem, da poleg elek­trične energije vsej državi veriga hidroelektrarn prinaša ljudem ob reki Savi tudi več varnosti pred poplavami, prispeva k izboljšanju infrastrukture, razvoju kmetijstva, turizma in gospodarstva nasploh. Vendar je tik pred začetkom gradnje majhna nevladna organizacija – Društvo za preučevanje rib – s pritožbo na upravno sodišče kot stranski udeleženec v postopku praktično zaustavila projekt, vreden skoraj 200 milijonov evrov. Rekel sem, da smo po eni strani polni besed v zvezi z obnovljivimi viri električne energije in boju proti podnebnim spremembam, po drugi pa dopuščamo, da nam majhne skupine iz nejasnih razlogov, pod krinko varstva narave, ustavljajo razvojno in okolijsko pomembne projekte.

Pa vendar ste bili zelo ostri, so vam tako naročili v družbi HESS?
Ne, nobenih stikov nismo imeli, niti njihovih vodilnih osebno ne poznam. Kot po navadi gledam na problem povsem praktično. Tudi jaz bi kot Krčan imel tisto staro Savo, kakršna je bila nekoč, a se tudi dobro spomnim, kako je staro Krško 'plavalo' jeseni leta 1998, da o drugih krajih niti ne govorim. Kot sem rekel na seji, nekje moramo dobiti energijo, pa tudi to, da ni smiselno zaustavljati projekta, ki so ga načrtovali celo stoletje. Kje so bili prej vsi ti, ki se zdaj oglašajo? Očitno je država naredila napako, ko je vsaki skupini, ki ima status delovanja v javnem interesu, omogočila, da sodeluje v postopkih tako, da v resnici deluje proti splošnemu interesu.

To vprašanje ste postavili kar premierju Šarcu. Kaj ste dosegli?
Kot opozicija sicer nimamo veliko možnosti za uspeh, lahko pa opozarjamo na probleme, ki bi ostali neopaženi, ali pa jih kasneje, največkrat ob koncu mandata, prevzamejo poslanci iz koalicije in se zadeva začne premikati. Kar se tiče konkretnega vprašanja, se je predsednik vlade strinjal, da bo treba nekaj ukreniti. V bistvu je samo nadaljeval mojo razpravo, a upam, da bo res tudi kaj naredil. Potem mi je na hodniku rekel, da načenjam aktualne teme in postavljam prava, tehtna vprašanja.

Sodelovali ste tudi na lanskih lokalnih volitvah in se tako že tretjič uvrstili v krški občinski svet. Kako usklajujete svoje obveznosti v Ljubljani in Krškem?
Za zdaj brez posebnih težav. Po mojem je dobro, da sem v neposredni zvezi z lokalnim nivojem, saj tako bolje poznam konkretne probleme in jih lahko prenašam višje, še zlasti, ker svetniki iz strank vladajoče koalicije niso najbolj agilni pri posredovanju lokalnih problemov na svoje centrale in njihove poslance ali pa jih tam gori pač ne upoštevajo.

In kaj menite o sedanjem občinskem svetu?
Mislim, da se z večino svetnikov dobro razumem. A moram povedati, da me moti, ker so nekateri tako pasivni. Ne vem, zakaj ljudje sploh kandidirajo, če so potem na sejah tiho. Saj ne gre za to, da rušiš zadeve, a treba se je poglobiti v tematiko in imeti svoje stališče. Če ne poznaš problematike, se lahko posvetuješ s kom, ki več ve. Vendarle odločamo o tem, v kakšnih pogojih bomo živeli mi in naši otroci, in pri tem gre včasih tudi za velike denarje. Potem pa smo pametni za šankom in na ulici. Ko sem bil občinski svetnik v prejšnjih mandatih, sem se veliko naučil od starejših. Takrat smo delali do poznega večera, zdaj pa se je, na primer, junijska seja, na kateri so bile tudi pomembne točke, končala že pred 18. uro  …

Na omenjeni seji ste dali pobudo za postavitev spominskega obeležja pokojnemu Jožetu Habincu v krškem mestnem parku.
Tako je. Mislim, da se vsak, ki je v drugi polovici 20. stoletja in še kasneje spremljal dogajanje v Krškem, lahko strinja, da si je to Jože več kot zaslužil. Vedno se je znal potegniti za Krško in Krčane, hkrati pa gledal na interese občine kot celote, kar ni lahko. Takih ljudi preprosto ni več … Moram povedati, da sem dobil podporo svetnikov ter vodstev občine in KS mesta Krško, z razmeroma skromno obeležitvijo ob petletnici Jožetove smrti se strinja tudi njegova družina. Res pa je, da nekaterim v Krškem očitno ne paše, da sem ravno jaz to predlagal. S temi pomisleki se srečujem na vseh nivojih, a me to ne bo ustavilo. 'Ker je iz tiste čudne stranke,' pravijo.

Iz razprave
Ob nedavni razpravi o poročilu varuha človekovih pravic je poslanec Šiško uporabil pogovorni izraz Cigan, kot je to že od nekdaj v navadi v njegovih domačih krajih, a ga je predsedujoči opomnil, češ da ta izraz ni dovoljen in je treba uporabljati besedo Rom. Šiško se je takoj znašel in odvrnil: „Pa kaj se razburjate, če uporabim ljudsko govorico, sami niste nič boljši. Tule kontrolirate moje besede, raje si poglejte jedilnik v kuhinji Državnega zbora! Tam že več let jeste ciganski golaž in telečji zrezek po cigansko, pa vas to očitno nič ne moti!“


Bojana Mavsar

Pogovor s poslancem Državnega zbora Dušanom Šiškom je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
« Nazaj na seznam