Časopis za pokrajino Posavje
15.05.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dušan Vodlan: Zame je ples predvsem umetnost

Objavljeno: Nedelja, 02.05.2021    Rubrika: NOVICE Redakcija
dusan vodlan (1)

Plesni učitelj Dušan Vodlan

Pred slabimi 40 leti je v naše kraje priseljeni plesalec, koreograf in mentor plesa Dušan Vodlan zaoral v ledino organizirane plesne dejavnosti v Posavju. Danes, pri 66 letih, pravi, da če bi se povrnil na začetek, bi si prav tako želel odplesati življenje. Ker je ples umetnost! Ker ga izpopolnjuje.


Pa začniva najin pogovor s tem, kako vas je, Celjana, pot zanesla v Krško?
Pred skoraj 40 leti, leta 1982, so na Senovem iskali učitelja za tedaj novoustanovljeno folklorno skupino. Ker je bil moj učitelj v Celju zelo zaseden, mi je kot vaditelju folklorne skupine, tedaj sem poučeval že v Celju in Laškem, predlagal, da prevzamem še senovsko skupino. Bi sem mlad in željan novih izzivov, četudi logistično ni bilo ravno lahko izvedljivo, saj sem imel v Celju službo, doma pa mlado družino, saj je prvorojeni sin tedaj štel šele tri mesece.

Na Senovo me vežejo lepi spomini, saj sem prišel v zelo dobro, pozitivno in dela in plesa željno sredino. Že medtem, ko sem deloval na Senovem kot mentor in koreograf, sem z dekleti iz folklorne skupine začel razvijati tudi moderne tekmovalne plese. Najprej je bila to v letih 1984/1985 plesna skupina Ritem, ki je kmalu začela tudi z nastopi, iz tega je bila v okviru Literarnega kluba Luna formirana plesna skupina Luna in zatem Studio Videm kot predhodnik Lukca (plesni klub, op. p.). Tedaj sem pridobil že status samostojnega kulturnega delavca in po treh letih vožnje iz Celja na Senovo in Krško sem pustil službo, saj je bilo aktivnosti vedno več, poleg vaj tudi vse pogostejši nastopi in gostovanja doma in v tujini s folklorno skupino, s skupino za sodobni ples pa smo začeli nastopati po različnih odrih in prizoriščih. Hkrati, kajti zgolj od tega se ni dalo živeti, sem začel poučevati tudi folklorne plese po šolah, z ženo Zorko in sinom pa smo se leta 1987 preselili na Senovo. Zorka se je sicer še pol leta vozila v službo v Celje, nakar se je uspela zaposliti na Rudniku Senovo. Leta 1990, ko sem ustanovil plesni klub kot predhodnico v letu 1995 ustanovljenega Plesnega kluba Lukec, smo se preselili s Senovega v Krško, leto pred tem pa sem prenehal aktivno delovati v senovski folklorni skupini.

Veljate za začetnika organizirane plesne dejavnosti v Posavju, kako je bil tedaj ples sprejet v tem okolju?
Moram reči, da je bilo do tedaj Posavje siva lisa na zemljevidu Plesne zveze Slovenije in da se je to toliko bolj čutilo tudi v samem okolju, saj je plesna dejavnost tedaj predstavljala pravcati ’bum’. Že sredi osemdesetih let smo izvajali samostojne plesne prireditve na odru krškega kulturnega doma, na katere še zdaleč ni uspelo vsakomur priti, po šolah pa sem poučeval tudi po 1500 učencev. In ker sem moral preživeti, sem poleg folklore izven regije poučeval tudi standardne (ST) in latinskoameriške (LA) plese.

S plesom ste se srečali že v Celju.
Želja in občutek za gibanje sta mi bila očitno prirojena in se po mojih žilah očitno še vedno pretaka makedonski temperament. Po mami sem namreč Makedonec, tudi rodil sem se v Kičevem in se pri petih letih z družino, oče je bil namreč 'vojno lice', preselil v Celje. Že kot otrok sem imel rad vse športe, še posebej me je navduševala gimnastika, eno obdobje celo balet. Kot mladinec sem začel obiskovati plesno šolo in pričel s treniranjem ST in LA plesov, vzporedno pa sem se leta 1974 vpisal tudi v Folklorno skupino Celje, pri kateri sem plesal kar 13 let in sočasno v njej opravljal različne funkcije, od podpredsednika do organizacijskega sekretarja. Za mentorja plesov sem se uril pri več priznanih učiteljih od Maribora do Ljubljane, predvsem lahko zase rečem, da so mi bili najbliže in da sem bil najbolj podkovan v ST plesih. Tudi potem, ko sem začel leta 1990 trenirati prve plesne pare, sem se redno udeleževal usposabljanj in seminarjev, že pred tem usposabljanj iz sodobnih tehnik prek poletnih plesnih šol in delavnic, na katere sem vselej peljal tudi plesalke. Nikoli nisem skrbel samo za svojo rast, temveč tudi za plesalke, ki so izkazale interes, da si želijo napredovati ali tudi same poučevati.

Katerih uspehov, ki ste jih dosegli na plesnem področju s PK Lukec, se najraje spominjate oz. bi jih izpostavili?
V bistvu so mi najbolj ljubi osvojeni naslovi evropskih prvakov, enkrat smo osvojili tudi naslov svetovnih prvakov. Vsekakor so se me močno dotaknili vsi finalni nastopi na evropskih in svetovnih prvenstvih, saj so naše plesalke, plesalci in skupine na državnih in mednarodnih tekmovanjih osvojili okoli 700 medalj. Pri tem so mi bili vselej nepopisni občutki, ko sem slišal našim plesalcem v času igrati slovensko himno. Rad se spominjam tudi različnih plesnih festivalov, ki so zgodba zase, ki smo jo spoznali in doživeli v treh tednih v Ameriki leta 2010, zato smo festivale začeli prirejati tudi sami in se jih še številčneje udeleževati po Evropi. Pri tem gre v bistvu za plesno druženje, na katerem na manj vsiljiv in stresen način dobi plesalec občutek, koliko je vreden njegov nastop in kaj mora še popraviti.

Iz ST in LA plesov, s katerimi ste zaorali ledino na tem področju, ste razširili ples še na step, hip hop in ostale sodobne plese. Kje ste danes najmočnejši?
Žal smo danes glede na situacijo, v kateri se nahajamo, nekoliko v upadu. Tudi obisk je manjši, v preteklih letih pa smo bili res najmočnejši v stepu, pri čemer nismo prevladovali le na slovenski sceni, temveč tudi v mednarodnem merilu. V zadnjem obdobju smo močni tudi v hip hopu, predvsem na festivalih, dobre posameznike imamo tudi v jazz baletu in modernu, nekoliko manj v show danceu. Stepa na žalost nimamo več, ker so najboljši plesalci odšli na študij, nekateri so si ustvarili družine, drugi se posvetili delovnemu področju, pa tudi sinova, Sebastijan in Luka, sta prenehala s tekmovalno kariero.

A bi lahko okvirno strnili številko, koliko mladih je šlo skozi vaš klub, ne nazadnje tudi starejših, saj imate tudi plesne skupine za odrasle?
Trenutno imamo samostojno organizirane tri klube, in sicer v Krškem, Brežicah in Sevnici. V zadnjem obdobju je vanje včlanjenih okoli 800 plesalk in plesalcev, v času plesne ekspanzije je bilo teh tudi več kot 1500. Pavšalno bi dejal, da se je v skoraj 40 letih, v letu 2022 bomo dopolnili ta okrogli jubilej, pri nas in z nami plesalo prek 50.000 posameznikov, od predšolske dobe dalje.

Vaše delovanje ste z leti razširili na celo Posavje, spodbudili nastajanje novih plesnih društev, ples se poučuje tudi glasbeni šoli ... Menite, da smo v plesnem smislu dobro razvita regija?
Absolutno smo plesna regija. Že ob prihodu na Senovem sem takoj začutil, da me je pot zanesla v neko skupnost ne le dobrih ljudi, temveč kar v nekakšen ritmični center glasbenikov, pevcev, plesalcev.

Po vaših stopinjah sta šla tudi sinova Sebastijan in Luka ...
Tudi njima je bil ples tako rekoč položen v zibelko, četudi sta si karakterno različna. Predvsem to velja za Sebastijana, ki je že pri 20 letih vodil tečaje, me nadomeščal oziroma se je že med študijem odločil, da bo ples tisti, kateremu se bo poklicno posvetil. Mlajši Luka je imel v primerjavi z njim različne preokupacije, se preizkusil v različnih športih in delovanjih, od plavanja do gasilstva, zatem pa se je po obdobju mladostnega raziskovanja ponovno predal plesu.

dusan vodlan (4)
Klubske prostore ste večkrat selili, prizadevali ste si za izgradnjo oz. ureditev plesne dvorane, a do tega zaenkrat ni prišlo ... Kako ocenjujete občinsko politiko na področju športa?

Če je do sedaj beseda tekla pretežno o blišču, lahko na tem področju, žal, govorim o bedi plesa oziroma odnosu do njega s strani krških vodstvenih struktur tako v preteklosti kot danes, saj te že desetletja izkazujejo neargumentiran neposluh za to področje. Že v obdobju, ko smo imeli vadbene prostore v nekdanjih barakah pri videmski tržnici, tam smo bili kar 25 let, smo dosegali zavidljive rezultate v evropskem in svetovnem merilu, pa se ni nič premaknilo ali je bila bolj kot ne zaznana moralna naklonjenost le pri posameznikih na občini, a ti niso imeli neke odločevalske moči. Kar pa se ožjega vodstva občine tiče, pa je poraz, ne najdem drugih besed. Bolje bi bilo, da o tem ne bi govoril, ker se mi bo vsaka beseda kot bumerang vrnila, po drugi strani pa niti ne gre za ne vem kakšno skrivnost, saj to vedo že generacije staršev otrok, ki so bili vključeni v plesno dejavnost. Še danes se v matični občini, v primerjavi z občinama Brežice in Sevnica, kjer izkazujejo popolnoma drugačno razumevanje in podporo naši dejavnosti, bijemo kot z mlini na veter, že pri tem, da nam kratijo pravice oz. upravičenost do sredstev pri razpisih. Pa da ne bo izzvenelo kot pretiravanje, še zdaleč nismo edini osmoljenci. Krška občinska politika na področju športa, razen do posameznih klubov, je slaba. Če omenim le nogomet: krškemu klubu, ker ima pač dobre ’botre’, ni bilo treba na področju vzpostavljanja športne infrastrukture nič vložiti, od ureditve igrišč do garderob idr., mi moramo vložiti vse. Samo v ureditev prostorov, kjer smo že nekaj zadnjih let, smo vložili 30.000 evrov, pa občina ni primaknila niti evra. Zdaj kupujemo prostore v Brežicah in verjamem, da nam bo vodstvo tamkajšnje občine, tako kot nam je v vseh letih do sedaj, prišlo naproti. To je tudi razlog, da v Krškem niti ne prirejam več tekmovanj. Nam ni treba kupovati plesalcev, da bi z njimi zablesteli na slovenskem nebu, plesalci iz tega okolja so zaslužni, da se je ime države in v primerjavi z mnogimi mesti majhnega Krškega slišalo doma in v tujini. Pa naj bo dovolj o tem.

Za ples velja, da je 'mejno' področje med umetnostjo in športom, na kakšen način ga doživljate vi?
Zame je ples umetnost. Predvsem umetnost. In vsi plesalci, če želijo dobro plesati, ga morajo kot takšnega doživljati. Ples je šport samo v toliko, ker gre za tekmovalno panogo, vse ostalo je umetnost. Da bi se ga kot takšnega tudi okvalificiralo, da mora biti poudarek pri plesu vselej na umetniškem vtisu, sem se vrsto let neuspešno boril na Plesni zvezi Slovenije, zato sem lani ustanovil Umetniško plesno združenje Slovenije (UPZS). Če nam bodo omogočale razmere, nameravamo v Brežicah izvesti letos poleti tudi že prvo državno prvenstvo.

Če se še nekoliko zadržimo pri tem, saj smo v preteklih mesecih na to temo zasledili kar nekaj časopisnih in spletnih zapisov, gre v bistvu za paralelno združenje Plesni zvezi Slovenije (PZS), ki seveda vam ostro nasprotuje.
Mi zagovarjamo stališče WADF (Svetovna umetniška plesna zveza), da je pri plesu najpomembnejši faktor umetniški vtis in tehnika, medtem kot je pri WDSF (Svetovna zveza športnega plesa), katere članica je PZS, poudarek na plesu kot športni panogi. Pri drsanju na ledu je ocenjevanje razdeljeno že na tisočinke, vsak zase se ocenjujeta umetniški vtis in tehnika, pri nas pa se še vedno plesni nastop ocenjuje z ocenami od 1 do 6. Sicer tudi na WDSF že izvajajo ocenjevanje na način, da črtajo najboljšo in najslabšo oceno, PZS pa to še odklanja. Očitno tudi zaradi tega, ker so nekateri trenerji po klubih tudi sodniki, ki zatem na takšen način lahko preferirajo tekmovalce iz svojih klubov. Mi menimo, da mora biti sodnik nepristranski, zato si bomo prizadevali, da bodo na naših tekmovanjih, če bo mogoče, vsekakor pa mednarodnega ranga, sodili izključno sodniki iz tujine. Prednost našega združenja bo tudi v tem, da sodelovanje na tekmah ne bo pogojeno s članstvom v klubih ali v našem združenju, temveč se bo lahko prijavil nanj prav vsak, razlika bo le v prijavnini na tekmovanje. Sicer sem tudi sam že tri leta sodnik pri WADF, zadnje leto predvsem on-line sodnik na mednarodnih festivalih.

Že dobro leto smo v primežu epidemije, kako se to odraža pri vas?
Če je epidemija, pomeni, da je epidemija za vse, pri nas pa se gremo to, da eni lahko, drugi ne. Mi ne smemo imeti treningov, krčiti moramo višino ur, dolgov imamo na ta račun že toliko, da moramo zmanjšati urno postavko, da bomo v jeseni, vsaj upam, lahko normalno spet zaživeli. Tudi plesalci niso več kondicijsko pripravljeni, nekateri so se na račun tega, ker ni treningov dvakrat do trikrat na teden, boljši plesalci trenirajo tudi večkrat, v tem času tudi poredili, kondicijska pripravljenost je upadla. Po drugi strani smo priča temu, da podjetja ves čas delujejo, veliko samostojnih podjetnikov pa ne sme. Že celo leto smo priča sprejemanju ukrepov z danes na jutri ter brez repa in glave, skreganih z zdravo pametjo. Mi smo treninge skušali izvajati preko Zooma, a pri mlajših kategorijah to ni uspelo, starejši pa so izvajali treninge tudi na ta način. Vsekakor bo to obdobje pustilo dolgoročne posledice. Predvsem pri otrocih, ki postajajo vse bolj asocialni, v prisilno osamitev so potisnjeni starejši, katerim se že po naravnih zakonitostih zožuje krog znancev in prijateljev, srednje generacije, bi rekel temu, pa bolj kot ne vegetirajo v neki zatečeni situaciji in negotovosti. Predvsem na račun vlade, ki ne zna komunicirati z državljani in to nadomešča z represijo kot najmočnejšim orožjem, ne pa da bi se pri tem zgledovala po državah, ki so uspešne pri tem, denimo Novi Zelandiji in še nekaj drugih.

Pred leti ste se, tudi tekmovalno, ukvarjali s kolesarstvom. V Sloveniji je zdaj zaradi izjemnih uspehov slovenskih kolesarjev pravi kolesarski bum, ali sami še kaj sedete na kolo? V čem vidite še izziv?
Zadnjih pet, šest let se manj angažiram, ker imam druge prioritete. Zase lahko rečem, da česar koli sem se v življenju lotil, da sem se tistemu posvetil v celoti, zadnja leta temu, kako narediti plesno združenje po meri in v zadovoljstvo plesalcev, ki bo enakovredna alternativa PZS. Četudi sem se upokojil, sem še vedno prisoten v klubu kot športni direktor, Sebastijan je strokovni vodja programov, Luka trener, ob njem imamo v klubu še osem trenerjev. Kolo sem bolj kot ne nadomestil z vespo, s katero sem se lani popeljal po Sloveniji in v tem času je v meni dokončno dozorela želja, da ustanovim umetniško plesno združenje. Pri nas bi rad uvedel še plese, ki še niso toliko razširjeni, denimo caribbean, merengue, salsa, bachata idr.. Tu še vidim izzive, pa v potovanjih v kakšne eksotične dežele in svoji družini, ki mi je bila vselej, tako pri vzponih kot padcih, najmočnejša in najpomembnejša opora v življenju.

Bojana Mavsar

(pogovor je bil objavljen v 29. aprila izdanem časopisu Posavski obzornik)

 
« Nazaj na seznam