Dušanka Požgaj: V plesu so besede odveč, govorita srce in telo

Kostanjevičanka Dušanka Požgaj že več kot tri desetletja s plesom pripoveduje zgodbe, ki jih besede pogosto ne zmorejo izraziti. Kot plesalka, učiteljica in koreografinja je vzgojila številne generacije plesalk in plesalcev, preizkusila pa se je tudi kot koreografinja prve dolenjske opere. Njen prosti čas osmišljujejo psička Ginny, pohodi, ustvarjanje videovsebin in potovanja, ki so najpogosteje povezana s plesom, saj ji ples osmišljuje življenje.

Vaša življenjska zgodba je tesno povezana s plesom, kdaj in kje se je začela, kako se je skozi leta razvijala?
V naši družini vsi radi plešemo in moja starša sta moja največja razumevajoča podpornika. Moji plesni začetki so povezani z vstopom v kostanjeviško osnovno šolo, kjer sem nekega dne v šolski telovadnici opazovala plesalke plesne skupine Harlekin. Bila sem navdušena in kmalu sem se jim pridružila. Danes je moje življenje že dobra tri desetletja povezano s plesom. Zaradi njega sem morala sprejeti kar nekaj pomembnih življenjskih odločitev, ki so me pripeljale do tega, kar sem danes – plesalka, plesna učiteljica in koreografinja. Posebno zadovoljstvo mi prinaša dejstvo, da ples povezuje ljudi vseh generacij, kajti nikoli ni prepozno za prvi plesni korak.
Moja plesna pot še vedno raste skozi številne nastope, doživetja, izkušnje in srečanja z ljudmi, ki verjamejo vame. Ob tem se skozi ples prepletajo tudi občutja in čustva, ki dajejo tej poti posebno vrednost. Ples je del mene, pomaga k mojemu dobremu počutju. Vodim baletne pripravnice in sodoben ples za otroke, sem inštruktorica salse in bachate za odrasle. Kot mentorica in koreografinja delujem v kostanjeviški plesni skupini Harlekin, v novomeškem plesnem društvu Terpsihora Dance Company in SalSon. Na Ljudski univerzi Krško vodim plesni krožek Latino vitalnost, v Ivančni Gorici imam plesne krožke pod okriljem Društva univerze za tretje življenjsko obdobje, imela pa sem delavnice tudi v Sevnici na pobudo tamkajšnjega društva Univerza za tretje življenjsko obdobje.

Ali lahko s plesom poveste nekaj, česar besede ne zmorejo?
Eni slikajo, drugi pišejo, tretji ustvarjajo glasbo, mene pa najbolj izpopolnjuje ples. Vse, kar se dogaja okoli mene, me ves čas vodi k njemu. Z besedami ne morem nikoli povedati vsega, kar se dogaja v meni, z gibom lahko. Ko stopim na oder, sem lahko kdor koli. Lahko govorim zgodbo katere koli osebe ali pa skozi ples razkrivam svojo. Ko pridem na oder, padem v svoj svet. Oder je zame nekaj svetega. Poleg tega so vse moje koreografije narejene na osnovi čustev. V takem trenutku so besede odveč – govorita srce in telo.

Kateri trenutek na vaši plesni poti je bil prelomnica?
Težko bi rekla, da je bil to le en trenutek, a zagotovo je bilo pomembno srečanje z Lucijo Kuntarič, ki je po mojem mnenju fantastična režiserka, scenaristka, predvsem pa je moja mentorica in dobra prijateljica. Sva tandem, ki zelo dobro funkcionira pri pripravi predstav in prireditev. Brez nje ne bi bila, kjer sem. Večno ji bom hvaležna, da je vztrajala in me včasih tudi potiskala v pravo smer. Zelo hitro mi je zaupala tudi samostojno pripravo koreografije in samostojno vodenje plesne skupine. Takrat sem prvič začutila, da me ne veseli le ples, ampak tudi delo z drugimi in ustvarjanje koreografij.

Kaj vas najbolj navdušuje pri poučevanju plesnih korakov?
Najbolj me navdušuje izrazna svoboda, ki jo lahko ponudim na vajah. Te niso namenjene zgolj temu, da plesalke pridejo, se naučijo plesnih korakov in odidejo domov. Želim, da v plesu najdejo prostor za ustvarjalnost, da si upajo po svoje interpretirati glasbo, izraziti čustva in dodati del sebe. Prav zato jih spodbujam, da poleg naučenih gibov poiščejo tudi svoje. Zanimivo je, da lahko isto koreografijo ustvarjam s tremi različnimi skupinami na treh različnih lokacijah, a nikoli ne nastane enaka predstava. Vsaka skupina ima svojo energijo, svoj značaj in svojo dinamiko, zato je vsak nastop nekaj edinstvenega.
Moram reči, da je zame zelo pomembno tudi, da nisem le učiteljica plesnih korakov. Želim biti motivatorka, ki plesalke spodbuja k sproščenosti, iskrenosti, samozavesti in veselju do gibanja. Prav v tem vidim največjo vrednost svojega dela. Najlepše je, ko učenec preraste svojega učitelja. Takrat vem, da sem svoje delo dobro opravila. Ob tem rastem tudi sama, saj me vsaka skupina nauči česa novega. Včasih se zgodi, da na vajah celo uro namenimo pogovoru. Tega nikoli ne doživljam kot izgubljen čas. Ravno nasprotno – iskreni pogovori gradijo zaupanje, povezujejo skupino in ustvarjajo okolje, v katerem se plesalke počutijo varne. To se odraža tudi v plesu, ki postane bolj sproščen, pristen in brez strahu pred napakami. Napake so del življenja in zgodijo se tudi med plesno predstavo, a največja umetnost je, da po padcu znova vstaneš in nadaljuješ ob glasbi, ki se ni ustavila. Enostavno plešeš dalje, to je vse.

Ali je pri plesu pomemben talent?
Talent nima tako pomembne vloge, kot si morda nekdo predstavlja. Pri otrocih je bolj pomembno, da radi prihajajo na plesne vaje in uživajo v plesu. V prvem in drugem razredu delamo vse skozi igro – sproščeno, zabavno in igrivo. Tako otroci razvijajo občutek za gibanje, ritem in sodelovanje, ne da bi pri tem čutili pritisk.
Zelo pomembna je tudi vloga staršev. Otroka je treba redno voziti na vaje, saj se na njih utrjuje že naučeno in se usvajajo novi plesni koraki. Otrok, ki pogosto izostaja, težko sledi skupini, zato lahko izgubi samozavest in voljo do plesa. Imam srečo, da sodelujem z otroki in s starši, ki so skupini izjemno predani. Nekateri so pripravljeni zaradi plesnih vaj in nastopov prilagoditi celo družinske načrte. Takšne geste me iskreno razveselijo, saj jih razumem kot izraz spoštovanja do mojega dela in do vsega, kar skupaj ustvarjamo.

Kako nastajajo vaše plesne koreografije; kaj je običajno prvo – glasba, zgodba ali gib?
Vedno najprej slišim glasbo. Ko jo slišim, jo skoraj samodejno začnem prevajati v gib in šele nato začnem razmišljati o zgodbi, sporočilu predstave in njenem naslovu. Za sodoben ples je zame najprimernejša instrumentalna glasba, ki jo morajo plesalke začutiti. Glasba jim mora dati polet, jih voditi, usmerjati in pomagati, da skozi gib izrazijo čustva. Seveda je treba za vsako starostno skupino izbrati glasbo, ki ji ustreza. Včasih moram razložiti, zakaj sem izbrala določeno skladbo, da potem ples steče, kot steče voda preko mlina – z lahkotnostjo in milino.

Če bi morali izbrati predstavo, ki vas najbolj predstavlja kot ustvarjalko, katera bi to bila in zakaj?
Težko bi izbrala samo eno. Razlogov za to je več, zato bi izpostavila dva projekta, ki sta nastala v sodelovanju kostanjeviške plesne skupine Harlekin in šentjernejskega pihalnega orkestra. To sta mjuzikla Franciskus in Ljubezen vse premaga. Pri obeh sem ustvarila koreografijo, na odru pa je sodelovalo več kot 250 pevcev, glasbenikov in plesalcev. To ni bilo le ustvarjanje plesnih korakov, temveč povezovanje različnih umetnosti, številnih ljudi in njihove skupne energije. Za takšnimi predstavami stojijo meseci vaj, usklajevanj in predanega dela, zato mi bosta obe za vedno ostali posebej pri srcu. Želim si, da bi ju videlo še več ljudi, čeprav smo po premieri pripravili še deset ponovitev.
Ponosna sem tudi na sodelovanje pri prvi operi na Dolenjskem Krst pri Savici, ki je bila leta 2015 uprizorjena v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. Pod to predstavo, ki temelji na istoimenski Prešernovi epski pesnitvi, sem podpisana kot koreografinja.
Temu moram dodati še plesno predstavo Na čarobnem vrtu, s katero smo se javnosti prvič predstavili v začetku letošnjega junija na odru novomeškega kulturnega centra. Na odru so zaplesale vse skupine Terpsihora Dance Company – od najmlajših plesalk do odraslih. Skozi ples, balet in nežne pravljične trenutke smo obiskovalce popeljali v svet, kjer se je vsak gib spremenil v čarovnijo. Predstavo sem režirala in zame je bila to nepozabna izkušnja.
Izpostaviti moram še eno letošnjo predstavo Zgodbe iz kovčka, ki je nastala v sodelovanju plesne skupine Harlekin z gledališko skupino Di Leo OŠ Šentjernej in režiserko Lucijo Kuntarič. Gre za brezčasno zgodbo, ki nam nastavi ogledalo in opomni, da vsaka oseba nosi svoj kovček, svojo zgodbo. Ob tem še spomni, kako pomembne so vrednote, kot so spoštovanje, empatija, sodelovanje in nenasilje.
Ne smem pozabiti še na glavno vlogo plesalke v videospotu Nuše Derenda in Isaaca Palme v skladbi Zaljubljena. To je bila svojevrstna izkušnja, ki bo ostala v nepozabnem spominu.

Kako danes, po vseh letih ustvarjanja, razumete uspeh? Kaj vam pomeni največ, so to aplavzi, nagrade, uspehi vaših učencev ali kaj drugega?
V moji osebni zbirki je veliko priznanj Javnega sklada Republike Slovenije za številne dosedanje nastope mojih plesalk, brez katerih vseh teh lepih zgodb ne bi mogla pisati in ustvarjati nepozabnega kolaža spominov. Lepo je srečati nekdanjo plesalko, ki te prepozna med množico ljudi, pride do tebe in te objame ali pa ti stisne roko. To je tisto, kar daje dodaten polet.
Ponosna sem tudi na prejem zlate značke Mete Vidmar za področje plesa, ki ga podeluje JSKD, a najlepša nagrada je še vedno aplavz občinstva po zaključeni predstavi in zadovoljni obrazi sodelujočih na odru. To je vredno vsega truda, tudi tistega pogosto nevidnega, saj se vaje ne odvijajo pred očmi javnosti. Ko na koncu vidim nasmehe svojih plesalk ter začutim odziv občinstva, vem, zakaj vse to počnem.
Pred dvema letoma sem ob prazniku kostanjeviške občine prejela srebrnik. Ta zelo lepa nagrada mi še posebej veliko pomeni, ker prihaja iz okolja, ki je ves čas spremljalo mojo ustvarjalno pot in mi tudi omogočalo, da sem jo razvijala.
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo kritična do sebe, s svojimi dosežki sem redkokdaj povsem zadovoljna. Vedno razmišljam, kaj bi lahko še izboljšala, zato me prijatelji pogosto opomnijo, da bi morala biti bolj ponosna nase in na svoje delo. To njihovo spodbujanje je zame tudi eno od priznanj, za katera sem zelo hvaležna.

Kakšne pogoje imate za svoje delo, kje potekajo plesne vaje, vam obstoječi prostori omogočajo vse, kar potrebujete?
Prostor je na žalost težava, ki jo rešujemo tako, da plesne vaje potekajo v šentjernejski osnovni šoli in sejni sobi PGD Kostanjevica na Krki in za to smo iskreno hvaležni. Kadar koli potrebujemo prostor, nam vrata odpre tudi OŠ Jožeta Gorjupa. Seveda si želimo imeti lastno plesno dvorano z velikimi ogledali, majhno garderobo in sanitarijami. Upam, da se tudi v Kostanjevici ponudi priložnost za ureditev prostora, ki bo namenjen vsem generacijam in različnim aktivnostim.

Se vam zdi, da ima plesna umetnost v Posavju dovolj podpore in možnosti za razvoj?
Posavje je plesno zelo močno in ima bogato plesno tradicijo, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi tako, kajti v medijih se ples in plesna tekmovanja ne omenjajo tako pogosto. V naši regiji deluje večje število plesnih skupin in te se lahko enkrat letno predstavijo na območni plesni reviji, ki jo že desetletja pripravlja Javni sklad Republike Slovenije v krškem kulturnem domu, pogosto pa gosti tudi regijska srečanja plesnih skupin.
Želim si, da bi ples dobil več prostora, podpore in prepoznavnosti v okolju, da bi otroci in mladi dobili čim več priložnosti, da se z njim srečajo in v njem tudi ustvarjajo. Ples ima veliko pozitivnih učinkov in veseli me, ko vidim, da mladi vse več plešejo.

Kaj vam pomeni, da lahko ustvarjate prav v okolju, kjer ste odraščali?
Kostanjevica na Krki je zame najlepši kraj na svetu. Gre za umetno narejen otok, ki ga obkroža zelena Krka. V srednjem veku je bil ustvarjen za obrambne namene, že nekaj desetletij pa tukaj odraščamo z umetnostjo. Pohvalimo se lahko z edinstveno Forma vivo okoli nekdanjega samostana, v katerem ima svoje prostore Galerija Božidarja Jakca. Lastno galerijo ima osnovna šola – kje na svetu to še najdeš? To je moj domači kraj, zibelka, toplo gnezdo, zavetje. Čutim močno pripadnost, zato tukaj rada živim in ustvarjam ter podarjam plesne zgodbe ljudem.

Kaj vas poleg plesa navdušuje, sprošča in polni z energijo?
To so trenutki z mojo psičko Ginny. Prijateljica jo je pred šestimi leti našla ob cesti močno oslabljeno, jo odpeljala v zavetišče in o tem obvestila mene. Psičko sem šla pogledat in odločila sem se, da jo vzamem k sebi domov – bila je ljubezen na prvi pogled. To je bil čas covida, ko nismo plesali, ko je bilo prepovedano vse, kar je meni ljubo. Nekdo mi je enkrat rekel, da žival pride v tvoje življenje takrat, ko jo potrebuješ, in zato večkrat rečem, da sem mogoče Ginny rešila ceste, a po drugi strani je ona rešila mene na tisoč in en način. Sedaj hodiva na jutranje in večerne sprehode, poleti skupaj na supu v dobri uri obplujeva celoten kostanjeviški otok ter si vmes vzameva še čas za kopanje. Radi greva tudi v hribe, sami ali pa s kakšno pasjo družbo. Najin najljubši vzpon je na domači Kičer, sicer pa se večkrat podava na naše Gorjance pa Lisco in Bohor. Prek društva PoPasje sem spoznala nove prijatelje, s katerimi sva z mojo psičko osvojili svoj prvi višji vrh – okoli 1700 metrov visok Altemaver na Ratitovcu. Rada imam tudi potovanja, ki so povezana s plesom, predvsem s salso. Tukaj imam svoje najboljše prijatelje. Z njimi hodim na različne vikend festivale plesa doma in v tujini. Ja, brez plesa v resnici ne znam živeti. Ples je moj življenjski nektar.

Ko pogledate svojo dosedanjo pot, je še kakšna zgodba, ki bi jo želeli udejaniti?
Zgodb, ki jih želim povedati, nikoli ne zmanjka. Želim ustvarjati, ker me ustvarjanje izpolnjuje, mi daje energijo. Hkrati želim s tem, kar znam in kar ustvarjam, nekaj vračati tudi skupnosti, v kateri živim in delujem. Tukaj mislim predvsem na otroke, da jim nudimo prostor, kjer lahko raziskujejo, rastejo, se izražajo in preprosto uživajo v tem, kar počnejo. Ples je del tega. Ples pa nas ne uči samo pravilnih plesnih korakov, ampak v nas razvija vztrajnost, samozavest in povezanost ter nas uči, da se znamo za trenutek sprostiti ter prepustiti glasbi in gibom. Ples dela življenje lepše. Zdi se mi, da so ljudje, ki plešejo, bolj srečni.
Še naprej želim ustvarjati in pripovedovati nove in nove plesne zgodbe ter z njimi polepšati otroštvo, dan ali dva v življenju in pustiti lep spomin. Obožujem tudi urejanje videov, dizajniranje različnih vsebin za socialna omrežja. Veliko tudi pišem, tudi besedila za moje koreografije, ki so plod moje domišljije. Mhm, mogoče pa enkrat v prihodnosti napišem knjigo, nikoli se ne ve (smeh).

Kaj bi želeli svoji Kostanjevici na Krki ob njeni 20-letnici samostojne občine?
Kostanjevici bi ob njenem jubileju predvsem zaželela, da bi ostala kraj, v katerega se bomo radi vračali, v njem živeli, ustvarjali in se povezovali v skupnost, ki zna slišati, razumeti in udejaniti načrte. Mojemu mestu in moji občini želim, da bi znala ohraniti vse tisto, zaradi česar je tako posebna, hkrati pa naj še naprej daje prostor novim idejam, mlajšim generacijam in ljudem, ki želijo tukaj nekaj ustvariti, pustiti sled za sabo. Naj čarobnost nikoli ne izgine.

Kako pomembno se vam zdi, da imajo lokalni ustvarjalci in njihovo delo prostor v regionalnem mediju, kot je Posavski obzornik?
Časopis v tiskani izdaji, ki redno prihaja v naše domove, je danes redkost. V digitalni dobi, v kateri vsi samo klikamo na neke novice in videovsebine ter na družbenih omrežjih nabiramo všečke za lastne objave, je Posavski obzornik tisti, ki ga vedno z zanimanjem prelistam. Moj pogled se najprej ustavi na fotografijah, če morda koga poznam. Z veseljem preberem novice v povezavi z mojo domačo občino, a zanima me tudi, kaj se dogaja v ostalih. Menim, da vsaka regija potrebuje svoj regionalni časopis, ker v njem dobijo prostor tudi lokalni ustvarjalci – ljudje, ki s svojim delom bogatijo kulturno, družbeno in gospodarsko življenje regije ter navdihujejo druge. To so zgodbe, ki si zaslužijo biti slišane.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 13. avgusta 2026.

#povezujemoposavje