Časopis za pokrajino Posavje
15.10.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Eno je inteligenca, drugo je otrokov socialni in čustven razvoj

Objavljeno: Nedelja, 01.09.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja, logoterapevtka (1)

Dr. Zdenka Zalokar Divjak

Čas poletnih počitnic se izteka, začelo se bo novo šolsko leto, zato smo k pogovoru povabili univ. dipl. psihologinjo, predzakonsko in zakonsko terapevtko ter strokovnjakinjo s področja logoterapije dr. Zdenko Zalokar Divjak. Osrednja tema pogovora so učne in delovne navade ter razvoj samostojne osebnosti.

Vstop v osnovno šolo prinaša spremembe, kako naj ravnajo starši, da bo to čim bolj prijetna izkušnja za otroka?

Danes vsi težimo k temu, da bi bilo otrokom vse olajšano, kar pa za kasnejši razvoj njegove osebnosti sploh ni dobro in tudi iz vstopa v šolo smo naredili eno ’ceremonijo’ – starši gredo z otroki skupaj v šolo, sodelujejo v programu, ki ga pripravi šola, da bi bil prvi šolski dan čim manj stresen. Pozabljamo, da vstop v šolo ni krizna situacija, ampak je to razvojno obdobje in starši bi morali to tako sprejeti. Spomini iz mojega obdobja šolanja so popolnoma drugačni: staršem niti na pamet ni prišlo, da bi šli z menoj v šolo, kamor sem odšla z nekim strahospoštovanjem, a hkrati z veseljem in pričakovanji. Po zaključenem prvem šolskem dnevu sem se domov vračala s posebnim občutkom, premagala sem strah, nelagodje.

Moje stališče je, da bi morali starši zaupati instituciji, to je šoli, da bo znala otroka sprejeti in ga vpeljati v šolsko delo ter šolsko vzdušje. Vstop v šolo bi moral biti čim bolj spontan.

So otroci pri šestih letih zreli za šolo? Povečuje se namreč število staršev, ki želijo otroka v šolo poslati eno leto kasneje, nekateri pa se celo odločijo, da jih bodo sami šolali doma.

O tem sem že veliko govorila in pisala, da pet in pol leta ali šest let star otrok še ne more biti zrel za šolo, že po fizioloških značilnostih ne, ali če povem preprosto: včasih so rekli, ko dobi otrok prve stalne zobe, takrat je zrel. Sama veliko časa preživim z otroki v taborih in vidim pri teh, ki naj bi šli jeseni prvič v šolo, kako slabo motoriko imajo, da ne govorimo o njihovi samostojnosti in čustveni zrelosti. Šestletni otrok je razvojno gledano še v obdobju, ko je njegova notranjost na višku domišljije, živi v svojem svetu in potrebuje čas, da se vključi v realnost, obveznosti in odgovornosti, tako da prednosti zgodnejšega vstopa v šolo ne vidim. Menim, da je tukaj zatajila stroka, stroka je tista, ki bi morala držati z otrokom, mu biti naklonjena. Da je to strokovna napaka, vsekakor lahko sklepam iz prakse, saj kot terapevtka prihajam v stik z otroki, ki imajo zaradi prezgodnjega vstopa v šolo težave. Pri velikem številu otrok namreč njihova kronološka starost ni v sorazmerju s čustveno in socialno zrelostjo, kar se pogosto pokaže prav pri tistih, ki še niso dopolnili šest let.

V razvojni psihologiji pri tej starosti šteje prav vsak mesec, pri čemer čustvenosocialni razvoj le redko sledi intelektualnemu. K meni pogosto prihajajo starši po strokovno mnenje, ker potrebujejo razlog za odlog vstopa otroka v šolo, ker so imeli s prvim slabo izkušnjo in zaradi tega starši vedno pogosteje odlagajo vstop v šolo, kar seveda ni prav, a niso krivi starši, pač pa stroka, ki je med drugim dopustila ukinitev male šole. Imeli smo krasno malo šolo. Takrat sem še sama delala v vrtcu in vem, kako so šestletniki v tistem letu, preko igre seveda, ker je bil program popolnoma drugačen, kot je danes prvi razred v devetletki, pridobili na koncentraciji, pozornosti in ustvarjalnosti. Nikoli ne bom pozabila, kaj sem svetovala, če je k meni v času male šole prišel kakšen starš ali vzgojitelj z otrokom na posvet, ker je bil zelo inteligenten, zelo sposoben in so ga želeli s šestimi leti dati v ’veliko šolo’. Takrat sem rekla: Eno je inteligenca, drugo je otrokov socialni in čustveni razvoj – in otrok je ostal v mali šoli. Večina otrok je šla iz male šole v prvi razred brez problemov. Kaj pa danes vidimo? Da imajo že v drugem, tretjem razredu razne odločbe dodatne strokovne pomoči, kar je, menim, spet narobe, kajti z otrokom bi bilo vse v redu, če bi imel možnost dozoreti. Ne gre pa samo za leto vstopa otrok v šolo, ampak gre tudi za preveliko, pretirano skrb v predšolskem obdobju. Danes, na primer, imam tri vnuke, in ko sem šla z najmlajšo na peskovnik, so se tam ene tri mamice igrale s svojimi otroki, dajale mivko v lonček in razlagale otroku, kaj bosta naredila. S tem primerom hočem povedati, da otrok sploh nima več svobode pri razvoju, ker morajo imeti starši vse pod kontrolo, vse je dirigirano – še pri sedmih, osmih letih je nemogoče, da bi bil kakšno uro sam doma, ker ne vem, kaj bi se lahko zgodilo. Skratka, vse delamo, da otrok čustveno in socialno ne dozori.

Šolanju otrok na domu nisem naklonjena, ker mi manjka socialni vidik, medvrstniško druženje, kjer si mora otrok sam izboriti svoje mesto. Kakor koli, recimo, otroci so zelo veseli, ko so počitnice, ampak pogrešajo vrstnike, čeprav imajo eni več in drugi manj prijateljev v šoli, ampak to je njihova socialna sredina, oni so vanjo vpeti in tukaj se mi zdi, da so ti otroci, ki se šolajo doma, opeharjeni za to.

Pri pridobivanju znanja so zelo pomembne učne in delovne navade, kdaj in kako jih otroku privzgojiti, obstajajo načini učinkovite motivacije tako v domačem kot šolskem okolju?

Zanimivo, da ste uporabili izraz motivacija, a sama pravim, da za učenje in delo ni motivacije, ampak so zahteve. To, kar je treba narediti, je pač treba narediti; kar se je treba naučiti, se je treba naučiti. Ker tega več ne razumemo, je vse to pripeljalo do pogajanja, velikih debat, nagrajevanja, kaznovanja otrok. To se ne more obnesti, ker če se starši začnemo pogajati z otrokom, da naj nekaj naredi, smo že na strani poraženca, kajti otroci so verbalno zelo močni, prepričljivi, znajo vse utemeljiti, razložiti, zakaj ne, kdaj bodo kaj naredili in tako dalje. Starši se počasi naveličajo pregovarjanja in otrok doseže svoje. Sama ob tem čisto preprosto svetujem, da naj starši otroku rečejo, koliko časa ima na voljo, da nekaj naredi, in mu pojasnijo, da bo v primeru, če delo ne bo opravljeno, sledil še dodatek. Otroku moramo privzgojiti občutek prevzemanja odgovornosti, starši pa bi morali biti v svojih zahtevah dosledni. Če bi bili starši dosledni, se ne bi bilo treba pogovarjati o kaznovanju, kadar otrok ne naredi tistega, kar smo želeli in vedeli, da zmore.

Doslednost je preventiva, ki gre z roko v roki z avtoriteto, ki pa ni izraz strahospoštovanja, temveč je to človek, ki stoji za svojimi besedami, je človek, ki ga spoštujemo zaradi njegovih dejanj. S permisivno pedagogiko se je to porušilo, starši so začeli delovati na isti valovni dolžini z otroki, in ker želijo imeti z njimi prijateljski odnos, je avtoriteta padla in posledice tega bomo občutili še dolgo časa. Sodobni starši so se pootročili v smislu, da se igrajo s svojimi otroki, vodijo igro in potem otrok samo čaka na navodila. Tudi v šoli poteka delo v glavnem po navodilih, v delovnih zvezkih ni treba veliko ustvarjati, ko pa je treba narediti plakat, ga dela doma cela družina.

Nekateri otroci se soočajo z motnjo pozornosti in koncentracije, z učnimi težavami na področju branja, pisanja, računanja in drugih veščin, kako jim je mogoče pomagati?

Veliko različnih možnosti je, zakaj pride do učnih težav. Sama vedno izhajam iz posameznika: treba je ugotoviti, ali ima otrok razvite učne in delovne navade ali ima razvite sposobnosti pomnjenja ali je socialno in čustveno zrel, kakšna je vloga staršev pri tem. Če starši tri leta vsako popoldne sedijo ob otroku, je lahko otrok zelo uspešen, ko pa jim zmanjka energije, sledi drastičen upad, ampak vemo, da je razlog v tem, da starši že v samem začetku otroku niso prepustili odgovornosti, da sam skrbi za svoje šolske obveznosti. Veste, če starš pregleda nalogo in otroku pokaže, kaj naj popravi, bo on to naredil mehansko, brez razmišljanja. Če otrok sam pregleda nalogo, opazi napake in jih sam popravi ter si to zapomni, ker razmišlja o problemu, kaj je narobe. Disleksija kot motnja sposobnosti branja ali razumevanja prebranega in druge motnje, kot sta na primer motnja pozornosti in koncentracije, zahtevajo strokovno obravnavo.

V šoli so tudi otroci z vedenjskimi težavami, jih je danes več kot nekoč ali so prej/bolj prepoznane?

Vedenjske težave imajo zelo širok spekter. Resne vedenjske težave so posledica neke osebnostne motnje. To pomeni, da je vzrok v nekih življenjskih predispozicijah, psihotičnih stanjih otroka, kjer ne zmore kontrolirati svojega vedenja. Takšnih otrok je razmeroma malo, a žal se ne obravnavajo vedno strokovno in šele, ko se razvijejo neke hude težave v šoli, se jim nudi strokovna pomoč. Večina vedenjskih težav je vzgojnih, povezanih z vzgojo, ki otrokom dovoljuje skoraj vse. Danes si otroci vse upajo, ker jih je permisivna pedagogika uspešno vključila v življenje. To pomeni, da so otroci začutili, da so enakovredni sogovorniki, lahko vse komentirajo, povedo svoje mnenje, kar so nekateri razumeli, da lahko tudi verbalno zmerjajo, žalijo kogar koli in kadar koli. Sama imam kar nekaj primerov po šolah, ko se v razredu dogaja marsikaj neprimernega. Gre za predrznost, v kateri ni več moralne zavore, kaj je prav in kaj narobe – gre za očitno vedenjsko problematiko, za agresivnost na verbalnem in fizičnem nivoju. Vzrok za takšno vedenje je treba iskati v okolju, v katerem je otrok odraščal, in zelo težko je ukrepati, če otrok ni vzgojen v spoštljivosti do očeta in matere. Odnos mati, oče, otrok mora biti v družini jasen, kajti če tega ni, se takšna zgodba pogosto ne konča dobro. V nekaterih družinah otroci kličejo starše kar po imenih, vendar to ni dobro. Otrok rabi odraslo osebo, nekoga, ki je odločen, trden, po katerem se zgleduje.

Poleg otrok z učnimi in vedenjskimi težavami so tudi tisti, ki željo biti najboljši, imeti najvišje ocene. Gre za visoka pričakovanja otrok ali staršev?

Vsak starš ima določena pričakovanja glede otrokovega napredka, a ta ne smejo biti previsoka ne prenizka, ampak v skladu s celotno otrokovo osebnostjo. Otroci, ki morajo vse znati, so perfekcionisti. To je osebnostna lastnost, zato je pomembno, da starši ne pritiskajo nanje, ker so že sami dovolj zahtevni do sebe. Za otroka je najslabše takrat, ko se med sabo zloži več dejavnikov: genska zasnova, prevelika pričakovanja, njegova osebnostna struktura itd. Otroka, ki ima dobro samopodobo, uspehi drugih ne ogrožajo; niso pretirano tekmovalni in so kritični do svojih napak, vendar napak drugih ne podcenjujejo. Kadar je samopodoba nizka in so v ozadju previsoka starševska ali otrokova pričakovanja, potem je izredno naprezanje neizogibno – ne za svoj uspeh, temveč da si boljši od drugih ali celo najboljši. Če se to ne zgodi, lahko otrok uporabi tudi nepoštene načine ali pa se mora zateči v psihosomatiko in poleg izčrpanosti je čedalje več tudi psihosomatskih obolenj, motenj pozornosti, anksioznih stanj.

Zavedati se moramo, da je vsak otrok nekaj posebnega, enkratnega, unikatnega in najbolj pomembno je, da ga imamo radi takšnega, kot je.

Otroci se pogosto hitro navdušijo za določeno izvenšolsko dejavnost (plesno, športno, gledališko ...), vendar jo tudi hitro opustijo, če le-ta ne poteka po njihovih pričakovanjih in željah, kaj naj storijo starši v takem primeru?

Staršem, ki mi zastavijo podobno vprašanje, vedno svetujem, naj otrok v prvi triadi popoldneve preživi doma, da v miru opravi šolska in domača opravila; predvsem pa je popoldanski čas tudi čas za igro. Gre namreč za kompleksen pogled na otroka in pri tem imajo pomembno vlogo starši, ki mislijo, da morajo otroku omogočiti tisto, kar si želi – ne glede nato, ali ima otrok dispozicije za opravljanje neke dejavnosti ali ima razvito vztrajnost. Otroka je treba poznati.

Vsaka aktivnost zahteva čas, vajo, trud itd. Kot starši bi morali vedeti, koliko vztrajnosti ima otrok v sebi, da bo z veseljem in zagnanostjo opravljal določeno aktivnost. Če se zanjo odloči le zato, ker jo obiskuje sošolec ali sošolka ali ker je prinesel domov listek, da se lahko vključi v določeno izvenšolsko dejavnost, je vprašanje, koliko časa bo imel željo obiskovati in se truditi pri nečem, kjer morda tudi ni najboljši. In še nekaj, če ima otrok učne težave, naj ga starši ne pošiljajo še v glasbeno šolo, ker je to še ena šola zraven. Če mu že sedaj pomagajo pri šolskih nalogah, a bodo potem vadili z njim še igranje inštrumenta? Če se otrok res samostojno odloči za neko izvenšolsko dejavnost, je naloga staršev, da vztrajajo, da hodi redno na vaje, treninge itd., a dogaja se, da starši pravijo: Ja, sam si se odločil in naredi, kar hočeš. To ni v redu in po mojih izkušnjah imajo otroci, ki so prezgodaj in pretirano vključeni v razne dejavnosti, že ob začetku pubertete vsega dovolj.

Kaj menite o bivanju v naravi in izkustvenem učenju?

Narava je najboljša učiteljica in kdor je odprt za njeno lepoto, jo bo znal približati otroku. Sama že več kot tri desetletja vodim doživljajske tabore v okviru Društva ljubiteljev narave Krško. Delamo po principu doživljajske in gozdne pedagogike. To pomeni, da cele dneve preživimo v naravi, kjer z gledanjem, poslušanjem ter doživljanjem opazujemo rastlinski in živalski svet. Ko vodim skupino, ves čas gledam, če bom videla kakšno žival, zanimiv list, karkoli, da se lahko ustavimo in kar na licu mesta naredimo delavnico. Gre za neke vrste izkustveno učenje, v katerem je bistvena osebna izkušnja, saj je za izkustveno učenje značilno, da se najbolje učimo, če nekaj naredimo sami.

Pri bivanju v naravi delujejo vsi naši čuti, in če bi otroci preživeli več časa v naravi, bi postali bolj strpni, razumevajoči, sočutni, kar bi se odražalo tudi v njihovi odrasli, zreli dobi.

Pogosto slišimo, beremo, da se celo življenje učimo, kaj pa se je resnično pomembno naučiti?

Učenje je širok pojem. Vsaka stvar, ki se jo naučimo, je dragocena. Pri tem se ne smemo fokusirati samo na razumski del, enako pomembna sta tudi socialni in čustveni del. Resnični smisel učenja je, da naredimo iz sebe čim boljšo osebo. Nekaj osnov, znanja nam dajo starši, nekaj šola, a veliko je odvisno od nas samih, sami se oblikujemo skozi različne odnose, skozi katere gradimo lastno osebnost. Zame osebno je osebnostna graditev najpomembnejši del učenja, bolj kot znanje, ki je spet specifika. Sama sem psihologinja in lahko sem na tem področju dobra ali slaba, a še bolj pomembno je, kakšna sem kot oseba. To je pomembno za moje najbližje, moje študente in za vse tiste, s katerimi prihajam v stik.

Ali vam je pri vašem delu v pomoč tudi logoterapija?

Logoterapija, terapija za smislom življenja, je postala moje glavno teoretično izhodišče za vsakodnevno praktično delo. Delam z otroki in odraslimi, ker so stvari velikokrat povezane z družino, lahko pa tudi samo z otroki, če so kakršne koli težave z učenjem, vedenjem, čustvovanjem. Pri logoterapiji je pomembna posameznikova odgovornost do življenja. Logoterapevti ne iščemo sicer toliko patoloških stvari v preteklosti, to je za nas bolj informativno, da vemo, kje se je vse skupaj začelo, drugače pa se usmerjamo v prihodnost – kako pomagati posamezniku, da bo naprej v redu živel, kje so izzivi za njega. Preteklosti ne moremo popravljati, mi jo lahko samo sprejmemo takšno, kot je, da ne gojimo nekih zamer, strahov in tako dalje. Pomembno je, kaj bomo naredili iz sebe v prihodnosti.

Človekov smisel življenja je, da se razvija, raste, tudi osebnostno. Vsak človek je sam ustvarjalec lastnega življenja.

Smilja Radi

Pogovor je bil objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik 22. avgusta.
« Nazaj na seznam