Evropski poslanec Franc Bogovič: Izzivi bodo terjali odločnost

Vstopili smo v leto, ko so po petih letih spet na sporedu evropske volitve, na katerih bo še tretjič za evropskega poslanca kandidiral tudi posavski kandidat Franc Bogovič iz Koprivnice. V pogovoru z njim smo se dotaknili številnih tem in področij, ki v luči trenutnih zelo nepredvidljivih svetovnih razmer predstavljajo predvsem konkretne izzive tudi za naprej.

Vstopili smo v novo leto 2024, v katerem se sredi leta izteče mandat sedanje sestave Evropskega parlamenta (EP). Ste prvi slovenski evropski poslanec iz Posavja in to vlogo opravljate že drugi mandat, kaj je najbolj zaznamovalo ta parlamentarni mandat in po čem se najbolj razlikuje od prejšnjega?
V obeh mandatih smo se srečevali s številnimi krizami. Ruska zasedba Krima, migrantska kriza in Brexit so najbolj zaznamovali mandat 2014–2019. Zadnji mandat smo pričeli z najavo Zelenega dogovora EU (ang.: Green Deal), ki naj bi bil odgovor na podnebno krizo in hkrati pomenil razvojno paradigmo EU. Vendar je po nekaj mesecih dela svetovna pandemija covida s posledično zdravstveno in gospodarsko krizo povsem spremenila fokus našega dela. Pandemiji je sledil vojaški napad Rusije na Ukrajino, ki je razkrila, da smo v EU v zadnjih desetletjih premalo vlagali v energetsko, vojaško in prehransko varnost. Zadnje mesece nas zaposluje napad Hamasa na Izrael in nato opustošenja Gaze, ki za razliko od prve vojaške krize prinaša veliko večjo razdvojenost Evrope ter različne poglede držav na konflikt med Izraelom in Palestino. Drugi mandat je torej zaznamovan s krizami, ki so pustile posledice v zaključku mandata tudi pri sprejemanju Zelenega dogovora EU, v katerem so se nekateri okoljski cilji izkazali za nerealne in ustvarjene za bistveno bolj idealen svet, kot je ta, v katerem trenutno živimo.

Kakšno pa je bilo leto 2023 v očeh evroposlanca – zakaj je bilo pomembno za Evropo, zakaj za Slovenijo?
Preteklo leto so naše delo zaznamovali odzivi na omenjeni dve vojni pa tudi posledice le-teh. Vojna v Ukrajini je razgalila, da če smo se v času pandemije zavedli, da mora Evropa v tem razdeljenem svetu bolj razmišljati o svoji strateški suverenosti, npr. glede proizvodnje mask in cepiv na evropskih tleh, pospešitve proizvodnje čipov ipd., mora enako veljati glede varnosti in obrambe, saj smo s pacifističnim odnosom Evrope v zadnjih desetletjih preveč lahkotno mislili, da bomo imeli tudi varnost zagotovljeno za vedno. To smo lani zelo jasno spoznali in spoznanja odrazili tudi v odnosu do sprejemanja uredb, povezanih z Zelenim dogovorom EU. Kar precej zastrašujoče je, s kakšno brutalnostjo se vse dogaja, ne spoštuje se več nobenih mednarodnih dogovorov in doktrin, kaj je v vojni dovoljeno in kaj ne, kaže se nemoč Združenih narodov in razdeljenost sveta do te mere, da se vedno bolj kažejo avtoritarni sistemi, npr. Rusija, Kitajska, Turčija. Ni več prave vere v to, da bi se model zahodne demokracije, ki zagotavlja človekove pravice, kakovostno življenje in blagostanje ljudi, razširil v tisti del sveta, kjer še ni prisoten. To se najbolj vidi v primeru razdeljenosti sveta ob sankcijah Rusiji.

Doma so bile lani v ospredju naravne nesreče, ujme, poplave in njihove posledice, ki so absolutno zaznamovale naš prostor. Mislim, da smo Posavci lahko končno ugotovili, kaj pomenijo protipoplavni ukrepi, ki so bili narejeni ob izgradnji hidroelektrarn. V drugih delih Slovenije poplave niso odnesle samo hiš in domov, ampak so tudi ribičem in kmetom v celoti odnesle ribe in pridelke. Če pogledam na slovenski politični prostor, moram reči, da je osebno kar malce razočaranja nad vlado dr. Roberta Goloba, ki ga sicer poznam že vrsto let, saj smo že ob koncu devetdesetih pričeli sodelovati pri umeščanju HE na spodnji Savi, zato sem imel precej večja pričakovanja ter si nisem predstavljal, da bo njegova vlada precej neoperativna in bo na drugi strani ideološko sprejela neke prijeme, ki jih izraža bolj politični program Levice.

Poplave so pretresle Slovenijo, ujme tudi Posavje. Kako ste vi doživeli odziv Evrope na situacijo pri nas? Bo pomoč zadostna?
Zelo podrobno sem analiziral, kako se je Evropa v 20 letih solidarnostnega sklada odzivala na takšne nesreče. To, da smo v Sloveniji že dobili 100 milijonov in se načrtuje še prejem 300 milijonov evrov s strani EU, je zelo primerljiv odziv, kot je bil v drugih primerljivih škodah. Delež pokritja škode iz solidarnostnega sklada se je ponavadi vedno gibal med 5 in 10 %. V tem primeru se je ena od vrednot, ki jih goji Evropa, vrednota solidarnosti, pokazala za zelo pozitivno. Bo pa nujne kar precej operativnosti vlade, da bo potem prejeti denar tudi učinkovito in upravičeno porabila.

Katera so bila vaša najpomembnejša glasovanja v EP v letu 2023? Ste sicer evroposlanec Slovenije, pa ste lahko s čim podprli tudi Posavje?
Pri svojem delu poskušam ves čas uporabljati izkušnje iz preteklosti, in ko govorimo o velikih evropskih politikah, znam to preslikati v praktično življenje in predvideti, kaj bo neka politika pomenila za nas, za ljudi. Do zdaj sem bil s strani ljudi izvoljen osemkrat, štirikrat na lokalni ravni ter po dvakrat v nacionalni in evropski parlament, in vse te izkušnje zastopanja ljudi na različnih ravneh, predvsem pa tudi vodenje krške občine, mi zelo koristijo pri delu v Evropskem parlamentu. Že pri konceptu pametnih vasi sem poskušal velike evropske politike pretvoriti v jezik, ki ga ljudje razumejo, ter ukrepe, ki jih lahko narediš na terenu in so za ljudi koristni. V lanskem letu sta bili zame dve ključni glasovanji, kjer sem igral pomembno vlogo. Eno, ki je tudi za Posavje izjemno pomembno, se je navezovalo na jedrsko energijo, in sicer Poročilo o malih modularnih reaktorjih, ki sem ga sam predlagal in je dobilo zeleno luč v EP, s čimer smo po nekaj desetletjih temo jedrske energije vrnili nazaj na evropski parket. Drugo pa je bilo s področja kmetijstva, kjer sem bil v Evropski ljudski stranki poročevalec za odbor za kmetijstvo pri trajnostni rabi pesticidov in smo tudi po moji zelo aktivni vlogi na koncu preprečili sprejemanje Uredbe o fitofarmacevtskih sredstvih, ki bi bila v veliko škodo slovenskemu kmetijstvu, še posebej sadjarstvu, vinogradništvu, ki sta pomembni kmetijski panogi v naših koncih.

Vojne in konflikti v bližini Evrope bodo verjetno še stopnjevali pritisk nezakonitih migrantov na naše meje, čemur smo priča tudi v Posavju. Kako se je treba po vašem mnenju soočiti s tem izzivom?
Definitivno se je pokazalo, da je politika odprtih meja iz leta 2015, češ, da je treba odpreti vrata in dovoliti praktično neomejen dostop migrantom, zelo zgrešena in nevarna za Evropo. To se zelo lepo vidi tudi v tem, da se velik delež nezakonito priseljenih ljudi v EU ni uspel vključiti v trg delovne sile. Zelo veliko teh ljudi, ki so bili prepoznani kot neupravičeni do azila, je še vedno v Evropi kljub temu, da bi jih po mednarodnem pravu že zdavnaj morali vrniti nazaj. Ravno ob koncu leta se je v EU sprejel dokument o migrantski politiki, ki naslavlja te probleme. Prva pomembna stvar je, da znamo varovati zunanjo mejo EU in dosledno preprečevati nenadzorovane migracije, kjer še vedno nismo uspešni in nas čaka še veliko dela. Ne nazadnje tudi v naših koncih, v Rigoncah, vidimo, kaj to pomeni. Vsaka država mora pokazati odločno voljo, da varuje zunanjo mejo in nadzira tok nedovoljenih migracij, ne pa tiščati glave v pesek, kot da ni nobenega problema, kar po moje počnemo tudi v Sloveniji. Druga zadeva, ki je zelo povezana z migracijami, je organiziran kriminal, mafija, ki služi na račun nesrečnih ljudi, zato je treba presekati tudi te tokove. Obstajajo podatki, da naj bi mafija na ta način zaslužila 50–60 milijard evrov letno, kar so štirje slovenski proračuni.

Pomen kmetov, kmetijstva za zagotavljanje prehranske varnosti je nekaj, na kar vi vseskozi opozarjate in se aktivno zavzemate za preprečevanje za kmete škodljivih ukrepov. Novembra vam je uspelo pridobiti večino v EP in zavreči s strani Evropske komisije predlagano Uredbo o fitofarmacevtskih sredstvih (pesticidih). Kaj je prevesilo v prid zmage zdrave kmečke pameti, kot ste to poimenovali sami, v EP pri tej problematiki?
Na odboru za kmetijstvo, kjer nas je kar nekaj, ki poznamo kmetijstvo, smo uspeli opozoriti na negativne posledice predlagane uredbe o pesticidih. Španski kolegici, ki je bila poročevalka za kmetijstvo, sem tako že julija lani, ko je želela predloge uredbe uveljaviti bližje idejam Evropske komisije, jasno dejal, da bi to pomenilo, da bom moral iti na Kras in tamkajšnjim vinogradnikom reči, da to, kar mi sprejemamo, ne omogoča več pridelave terana iz refoška, saj se celotno območje nahaja v območju Natura 2000, kjer bi bila uporaba pesticidov prepovedana. Podobno bi bila prepovedana uporaba škropiv na območju Kozjanskega parka, kjer je veliko vinogradov, sadovnjakov, koruze, pšenice. Z drugimi besedami bi to pomenilo, da bi lahko samo še posekali vinograde. Kmetijski inštitut je na moje vprašanje ugotovil, da bi bilo v Sloveniji praktično nemogoče pridelovati grozdje, jabolka, hmelj na t. i. občutljivih območjih, ki predstavljajo skoraj polovico slovenskih kmetijskih površin. Na koncu je le prevladal razum, zdrava kmečka pamet, kot sem dejal, in je bil takšen škodljiv predlog Evropske komisije odločno zavrnjen v Evropskem parlamentu.

Ob tem naj omenim podatek, da se je uporaba pesticidov v Evropi v zadnjih petih letih zmanjšala za 25 do 33 %, in to na osnovi direktive, ki je bila sprejeta l. 2009, kar pomeni, da bomo do leta 2030 uporabo pesticidov tako ali tako zagotovo zmanjšali za 50 %, a ne s tako drastičnimi in škodljivimi predlogi, kot je to želela Evropska komisija, ampak na osnovi novih tehnologij in znanja kmetov ter stroke.

Pa ste res povsem prepričani, da Slovenija ne bi mogla preživeti z ekološkim kmetijstvom? Da bi tako zavarovali svojo podtalnico, svoj zrak, svojo zemljo?
V Sloveniji imamo enega izmed manj intenzivnih kmetijstev v Evropi in vpliv na podtalnico se je tudi na Krškem polju bistveno izboljšal, ker smo se zelo oddaljili od intenzivnega kmetijstva s pripravki iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja. Nova dognanja so prinesla, da je danes uporaba teh sredstev do okolja, vode, zraka bistveno manj agresivna. Kar se tiče ekološkega kmetijstva, ima le-to svoje mesto in se počasi povečuje. Treba pa se je zavedati, da pri tem načinu kmetovanja proizvodnja iz leta v leto zelo niha, sploh ko je kakšno bolj deževno leto, kot je bilo lansko. Definitivno je dovolj prostora tako za ekološke in biodinamične kmetije kot tudi za integrirano in klasično predelavo, ki je imamo pri nas največ ter je vseeno okolju zelo prijazna v primerjavi z neko Nizozemsko ali Dansko. Najbolj pomembno bo, da bomo znali ekološko kmetijstvo usmeriti v to, da bo v ospredju pridelava hrane in ne pobiranje subvencij, po drugi strani pa, da bo kupna moč potrošnikov dovolj velika, da bodo ekološko pridelano hrano tudi sposobni kupovati. Vsekakor v prihodnje pričakujem porast deleža ekološkega kmetijstva tudi pri nas.

Kakšni so vaši predlogi za krepitev kmetijstva, kmetovanja na slovenskih in evropskih tleh v prihodnje, da bomo imeli zagotovljeno lastno prehransko oskrbo, ki sloni na naši tradiciji? Verjetno rešitve, po katerih je inšpekcija Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pred kratkim odvzela krave kmetu iz Veniš, niso tisto, kar bi šlo v prid spodbujanju kmetijstva, kaj menite?
Še vedno stavim na tip družinskih kmetij, ki zagotavlja trajnostno pridelavo hrane pa tudi poseljenost podeželja, kar je zame eden od zelo pomembnih vidikov tudi v konceptu pametnih vasi. Če želimo, da manjše kmetije ostanejo konkurenčne, bo še vedno potrebna kmetijska politika, ki bo podpirala kmetijsko proizvodnjo. Kmetje bodo morali slediti novostim in s sodobno mehanizacijo kmetovati učinkovitejše ter okolju prijaznejše, z manjšo in bolj učinkovito uporabo gnojil in škropiv. Ekološko kmetijstvo, v primernem deležu, je tudi del preobrazbe v kmetijstvu. Po drugi strani je pomembno tudi povezovanje znotraj kmetijskega sektorja, skupen nastop na trgih, skupna uporaba sodobne mehanizacije, gradnja skupnih kapacitet, kot so npr. silosi za žita.

Kmetijstvo je zadnje čase zelo na udaru in o njem govorijo ljudje, ki v resnici nimajo pojma o kmetijstvu in nikoli niso kmetovali. Tipičen primer je zgodba iz Veniš, kjer so ženske blizu kroga predsednika vlade in v politiki najprej pripravile takšen zakon, ki je dal krila okoljskim nevladnikom, po drugi strani pa je dal inšpektorici, za katero je bilo ugotovljeno, da je prekršila cel kup zakonskih določil, korajžo, da je šla odredit brutalen odvzem govedi. Trdim, da je to bil nepotreben in prekomeren ukrep. Kmetijo Možgan poznam, saj sem bil v 80. letih kmetijski pospeševalec za njihovo kmetijo. Osebno sem obiskal tudi gospodarja Rudija in moj prvi nasvet je bil, naj najprej uredi stanje na dvorišču, ki v takšnem deževnem letu ni ravno zgled dobrega kmetovanja, kar je tudi že postoril. Samo umazana krava še ni razlog za odvzem, tako upam, da kmet čim prej dobi krave nazaj in da bo ta nezakonit primer, storjen žal na plečih te kmetije, tudi v nek poduk vsem tistim, ki zagovarjajo takšne radikalne pristope na področju kmetijstva, da slednje v bodoče raje prepustijo stroki, ne neki okoljski ideologiji. Že Prešeren je dejal: ’Le čevljem sodi naj kopitar’.

Kaj menite o mnogih aferah z odpoklici živil? Kako smo kot potrošniki lahko bolj varni?
Že to, da prihaja do odpoklica, zagotavlja večjo varnost, da pa je teh odpoklicev toliko, pa je po moje več razlogov. En razlog je v samem načinu obveščanja, drugi je ta, da so metode vzorčenja vedno bolj kakovostne, zato zaznajo ostanke snovi v zelo malih količinah v samih živilih. Tretji razlog pa je, da je EU v zadnjih letih iz dovoljene liste fitofarmacevtskih pripravkov izločila kar precej ostrejših pripravkov za zaščito rastlin, ki pa jih še vedno uporabljajo nekatere države izven EU, kjer so ti pripravki dovoljeni. In zdaj se z uvozom določenih pridelkov iz teh držav, ki še uporabljajo pripravke, ki so bili v EU še nekaj let nazaj dovoljeni, na našem trgu pojavijo kot nedovoljeni, saj ne smejo več na trg EU. Kljub temu da je bilo lani teh odpoklicev živil precej, še vedno mislim, da je ravno zaradi teh izboljšanih nadzorov živil za varnost evropskega potrošnika še bolje in zelo dobro poskrbljeno.

Energetska varnost je še ena izmed treh varnosti, poleg prehranske in vojaške, na katero vi dosledno opozarjate. Na svojo pobudo ste pripravili tudi Poročilo o malih modularnih reaktorjih, ki je prejelo kar dvotretjinsko podporo poslancev EP. Ta uspeh ste komentirali kot zgodovinsko odločitev za Evropo, zakaj?
Zgodovinska odločitev je bila že z vidika, da smo jedrsko energijo po nekaj desetletjih sploh uvrstili na plenarno razpravo EP in še toliko bolj, da smo moje poročilo s takšno večino tudi sprejeli. Zaradi povsem političnih odločitev v nekaterih državah EU, predvsem Nemčiji in Avstriji, se je vseskozi zavračalo razpravo o jedrski energiji. Odločitev o mešanici energetskih virov se je sicer prepuščalo državam članicam, zdaj pa smo s tem mojim poročilom, za katerega smo dobili kar dvotretjinsko podporo, končno uspeli jedrsko energijo pozicionirati na evropsko raven. S tem smo jasno pokazali, da je jedrska energija, ob obnovljivih virih, eden od virov energije prihodnosti. In to bo podprto z ukrepi, raziskavami, podporami, dostopom do finančnih virov. Mali modularni bloki se kažejo kot rešitev za razogljičenje predvsem tistih sektorjev, ki bi jih bilo sicer zelo težko razogljičiti, se pravi daljinskega ogrevanja in industrijskih procesov, kjer poleg elektrike potrebujemo predvsem paro, toploto visokih temperatur, česar pri soncu in vetru ni. Alternativa je tudi vodik, a je že samo za njegovo proizvodnjo potrebne veliko energije, zato se v marsikaterem procesu možnost koriščenja pare iz malih modularnih blokov vidi kot bistveno primernejša. Mali reaktorji so tako tudi komplementarni z velikimi bloki, ki naj bi še naprej zagotavljali stabilnost na področju oskrbe z električno energijo, in obnovljivimi viri, ki dopolnjujejo energetsko mešanico. To je eno od poročil, ki ima za Posavje zelo velik pomen in tudi daje nove razvojne možnosti.

Pa se ta razmislek o strateškem pomenu jedrske energije čuti tudi pri sedanjih vladnih odločevalcih v Sloveniji? Zdi se, da sedanja verzija Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) še ne odraža bolj ambicioznega novega evropskega duha o pomembnosti jedrske energije za krepitev energetske samooskrbe Slovenije. Se strinjate s to oceno?
Maja lani sem pri Treh lučkah organiziral zelo odmevno konferenco, tudi z gosti iz Finske in Češke. Takrat smo dobili še zelo čudne odgovore s strani državne sekretarke na ministrstvu, zadolžene za energijo. Vendar mislim, da so se tudi na tej konferenci zgodili določeni razmisleki in premiki, in upam, da bo državni sekretar Danijel Levičar uspel prepričati tiste na resornem ministrstvu, ki še najbolj ne verjamejo v pomen jedrske energije za krepitev energetske samooskrbe Slovenije, in da pride čim prej do te odločitve. V Sloveniji smo se zavezali, da odločitev glede JEK2 sprejmemo na referendumu. In strinjam se, da je prav, da tako pomembna odločitev dobi večinsko podporo ljudi. Vidimo, da se naklonjenost javnega mnenja glede jedrske energije krepi tako v Sloveniji kot po Evropi, tako ima vlada priložnost, da skupaj z evropskimi volitvami izpelje še referendum za JEK2, in gremo v akcijo. Poljaki so se v dveh letih odločili in imajo danes že podpisane pogodbe za umestitev jedrskih blokov. Zato ne vidim nobenega razloga, da bi mi kot jedrska država z veliko znanja na tem področju morali odlašati do leta 2026 oz. 2027, kot je bilo izrečeno v prvih izjavah predstavnikov vlade. Mislim, da bi dokumenti, kot je NEPN, morali biti v krajši obliki in bi pri njihovi pripravi morali prisluhniti tudi potrebam gospodarstva. Predvsem pa v nacionalnem energetskem načrtu potrebujemo zelo jasno vizijo, kaj bomo naredili, in seveda izvedbeno akcijo na tej osnovi.

Kdaj menite, da bo zgrajen JEK2?
Bistveno hitreje, kot so bile letnice, ki jih je sprva omenjal predsednik vlade, saj jih je pomikal celo proti letu 2050. Če gledamo, da so se o prvem bloku JEK odločali v zgodnjih 70. letih in je leta 1981 že začel poskusno obratovati, mislim, da je obdobje dobrega desetletja tudi zdaj čisto dovolj za izvedbo projekta JEK2 do začetka obratovanja. Treba pa je seveda odločitev sprejeti čim prej in se ne izgovarjati na zakonodajo, češ, da projekta ne omogoča. Za projekt JEK2 je treba čim prej sprejeti poseben zakon in iti s projektom čim prej dalje. Po mojem mnenju manjka predvsem akcija odgovornih na vladi, upam, da bodo akcijo za večjo energetsko suverenost Slovenije s projektom JEK2 pospešili in okrepili.

Koliko bi se Krško in regija morala spremeniti/prilagoditi na tak projekt in kako naj mestna občina zagotovi, da bo pomemben sogovornik v procesu načrtovanja in izgradnje takega objekta?
Prejšnji župan mag. Miran Stanko je ves čas govoril o tem, da se bo mesto Krško ob izgradnji JEK2 povečalo za pet do osem tisoč ljudi, kar pomeni, da je treba zgraditi temu primerno infrastrukturo, zelo jasno postaviti ambiciozne in dosegljive načrte, imeti jasno vizijo, kaj narediti. Nujen je tudi skupen posavski nastop, saj projekt, ki bo umeščen v mestni občini Krško, potrebuje širši konsenz. Ko smo v času mojega županovanja umeščali NSRAO, ki je 100-krat manjši projekt kot JEK 2, smo imeli z državo podpisane protokole za 25 milijonov evrov investicij in vse se je tudi izvedlo. Dokument vizije razvoja občine je bil narejen ob zaključku županovanja mag. Mirana Stanka in upam, da ga aktualni župan Janez Kerin vzame v roke in začne po njem tudi delati. Župan se bo moral tudi politično poenotiti v mestni občini Krško in Posavju, kajti vse velike projekte v Posavju smo umeščali tako, da se nismo preštevali, kdo je čigav, ampak smo jih soglasno sprejemali. In projekt JEK2 zahteva soglasje ne samo na občinski, ampak tudi na regionalni in nacionalni ravni. In vsi, ki so odgovorni in imajo pomembno vlogo pri tem, upam, da se tega tudi zavedajo. Občina bi morala k temu pristopiti zelo ambiciozno in biti zelo aktiven sogovornik, ki bi ga vsi upoštevali. Včasih imam občutek, da je nova občinska garnitura preveč pasivna glede energetske vizije in JEK2 ter nima jasne vizije, kaj hoče.

Ljudje imajo mnogo strahov glede Krke – Sinteze 2 v Krškem. Imate tudi vi kakšno skrb/pomislek?
Zelo ponosen sem, da sem leta 2011, v zadnjem letu mojega županovanja, z generalnim direktorjem Krke Jožetom Colaričem v šestih tednih dogovoril vse podrobnosti glede umestitve podjetja Krka v prostor. Krško in naše okolje je v preteklosti velikokrat pokazalo smelost in pogum ter že marsikaj sprejelo v svoj prostor. Najbrž je bila leta 1850 težja odločitev za prihod železnice v prostor. Ko je prihajal Franc Bonač leta 1938 v Krško s proizvodnjo celuloze in papirja, se je bilo treba odločiti. Ko smo po letu 1970 umeščali jedrsko elektrarno ali ko smo poleti 2000 umeščali verigo HE na spodnji Savi, tudi ni bilo enostavno in nismo vsega vedeli v naprej. Leta 2008 smo ob moji veliki aktivnosti kot župana Krškega in z veliko večino občanov sprejeli lokacijo NSRAO. Vse to so bili veliki in zahtevni posegi v prostor, a smo vseskozi poslušali stroko. Prepričan sem, da leta 2024 živimo v času, ko sta tudi okoljska zakonodaja in zavest pri vseh odgovornih za umeščanje tovrstnih objektov v prostor in investitorjih dovolj velika, da takšnih objektov ne bi smeli kar tako zavračati. Z razvojem lokacije podjetja Krka bi po mojem mnenju mesto in mestna občina Krško lahko še veliko pridobila. Najbrž bi se pa morala tovarna Krka še malce bolj potruditi in se približati ljudem ter jim razložiti, kaj počnejo. Osebno nimam nobenih zadržkov do tega projekta in mislim, da si z nasprotovanjem razvoja podjetja Krka v Krškem malce streljamo v koleno.

Kako pravzaprav gledate na očitek, da morajo zdaj vsi najbolj problematični odpadki (Krka, RAO, JEK2, sosežigalnica v Vipapu) priti v Krško in kako bo mesto živelo s tem?
Osebno ne menim, da je vse to tako problematično. Marsikaj, kar se mimo nas v Krškem vozi po železnici, je lahko veliko bolj problematično, če se slučajno pripeti kakšna nesreča. Desetletja smo imeli v mestu klor in smo ga preživeli. Tudi Dunaj na primer živi s sodobno sežigalnico odpadkov sredi mesta. Če je projekt narejen strokovno pravilno, po najsodobnejših standardih in je ustrezno nadziran, ne vidim razloga, da bi bilo treba dvomiti v varnost projektov. S tako urejenimi stvarmi lahko mesto čisto mirno živi in spi.

Na katerih področjih smo uspešni s črpanjem evropskih sredstev in kje bi po vašem mnenju morali biti bolj?
V zadnjih dveh finančnih perspektivah EU smo bili relativno uspešni s črpanjem denarja in smo vnaprej dodeljena sredstva skoraj v celoti počrpali. Zapleta se pri načrtu za okrevanje in odpornost, kjer je poleg nepovratnih sredstev na voljo tudi še kar nekaj kreditnih sredstev, in po moje je tukaj precej priložnosti zamujenih, če omenim samo primer projekta Srebrne pametne vasi na Senovem, do katerega je na lokalni ravni nek nerazumljiv odpor. V Sloveniji potrebujemo več vizije, drznosti in ustvarjalnosti in poiskati moramo tista področja, ki bodo v prihodnje lahko podprta z EU sredstvi. Pri črpanju evropskih sredstev je treba imeti filozofijo, za katero je značilno, da skozi ukrepe vidiš, kje so potrebe in kam bo šel razvoj družbe, eden od teh je zagotovo področje dolgotrajne oskrbe.

Zeleni dogovor EU, t. i. Green Deal, posega na cel spekter področij, od že omenjenega kmetijstva tudi na energetiko itd. Zdaj ljudi skrbi, koliko nas bo uresničevanje teh zavez za zmanjšanje podnebnih sprememb udarilo po žepih, čisto konkretno – gospodinjstva. Spet se govori o podražitvi elektrike, zahtevane bodo energetske obnove, ki ne bodo poceni …
Bil sem med tistimi, ki sem že od začetka opozarjal, da moramo biti racionalni in vedeti, kaj je možno, kaj realno pri tem lahko prispevajo ljudje, družba in kaj ne. Neka ocena je, da bodo morali za izvedbo t. i. Zelenega dogovora EU med 85 in 90 % sredstev zbrati ljudje in gospodarstvo, samo 10 do 15 % bo javnih sredstev, bodisi evropskih bodisi nacionalnih. Zato moramo sprejemati ukrepe, ki jih bodo ljudje dejansko sposobni prenesti in se z njimi ne bo zgolj povzročala energetska revščina. Trdno sem prepričan, da bo Zeleni dogovor EU doživel revizijo in popravke po naslednjih evropskih volitvah, saj sem prepričan, da so šli ukrepi marsikje predaleč, zato sem pri nekaterih ukrepih tudi glasoval odločno proti. Treba bo najti racionalne in zmerne rešitve, da bodo lahko gospodinjstva, ljudje, kmetje in gospodarstvo sposobni to pokriti. Vsekakor nikakor ne smemo prepovedati uporabo drv in plina za ogrevanje, kot predlaga naša vlada, ki želi svoje ukrepe zaviti kot izgovor, da je to del EU zahtev, a to niso EU zahteve.

Vedno več je hudih bolezni, naše zdravstvo pa čedalje bolj šepa. Ko gledate to od drugod, kako se vam zdi?
Nekateri ukrepi, ki so bili izvedeni v lanskem letu, se mi zdijo nepremišljeni, lahko bi rekli tudi malce pobalinski, kot npr. ukinitev obveznega zdravstvenega zavarovanja kar prek noči, pri čemer nihče ne ve, kaj bo dan po tem. Takšni nepremišljeni ukrepi so povzročili nekaj stomilijonsko luknjo v slovenski zdravstveni blagajni, kar bo zdaj pokrivala država. Tudi pavšalno obsojanje zasebnikov v zdravstvu ne pomaga pri krepitvi zdravstvenega sistema v Sloveniji. Mislim, da gredo takšne pavšalne ocene v škodo zdravstva. Kot mnogi ugotavljajo, ni toliko problem obseg denarja, kot je sama organiziranost v zdravstvu, zdravstvenem sistemu.

Kaj se dogaja s projektom pametnih vasi? Kako sodelujete s sedanjo ministrico Stojmenovo Duh, ki je bila del vaših omizij za ta projekt?
S projektom koncepta Pametnih vasi smo začeli nekje leta 2015, 2016. V tem mandatu je Evropska komisija pripravila koncept dolgoročnega razvoja podeželja Evrope do 2040, kjer so vse paradigme, ki smo jih vgradili v pametnih vaseh, tudi vključene. Še več, sam sem tudi v koordinacijskem odboru za razvoj podeželskega območja, kjer snujemo ukrepe za po letu 2027, ko se bo pričela nova finančna perspektiva EU. Snujemo ukrepe, s katerimi bo EU podprla podeželje, kajti vedno večje je zavedanje, da demografska ’puščava’ – izseljevanje ljudi s podeželja v urbana središča, kot pravijo, postaja vedno večji problem po vsej EU. Z ministrico za digitalizacijo dr. Stojmenovo Duh, s katero sva veliko sodelovala pri konceptu Pametnih vasi, se o viziji in ukrepih za po l. 2027 še nisva pogovarjala, sem ji pa predlagal, da tudi pri nas naredimo nekaj podobnega, kot imajo že nekatere evropske države, npr. Češka, Estonija, Španija. Pri nas na ravni vlade sicer nisem začutil še nobene aktivnosti na tem področju.

Kako vidite možnosti čezmejnega sodelovanja s Hrvati zdaj in kako v prihodnosti?
V Evropskem parlamentu se vedno trudim z njimi vzpostavljati in graditi dobre odnose, saj bomo morali skupaj sodelovati še na marsikaterem področju, kajti ne le, da smo sosedi, imamo tudi podobne probleme in potrebe. Tako s hrvaškimi kolegicami in kolegi odlično sodelujem, lani jeseni sva s hrvaško evropsko poslanko Sunčano Glavak tudi sogostila in soorganizirala dvodnevni obisk delegacije evropskih poslancev na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer smo si ogledali odlično izvedene EU projekte na obeh straneh meje. Želel bi si podobnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško, kot je pri Baltih in Skandinavcih, ki znajo stopiti skupaj.

Kakšen odnos do gotovine ima evroposlanec in ali digitalni evro ne prinaša pasti?
Po mojem mnenju bo gotovina še lep čas ostala, kar tudi podpiram, je bomo pa vedno manj uporabljali.

Letos nas v začetku junija čakajo evropske volitve. Sami ste že povedali, da ste pripravljeni ponovno kandidirati za vaš tokrat tretji mandat v EP. S kakšnimi izzivi se bo moral le-ta v prihodnji novi sestavi najprej soočiti?
Tako je, imam namen kandidirati. Dvakrat sem bil izvoljen za evropskega poslanca s preferenčnimi glasovi volivk in volivcev, na kar sem zelo ponosen. Trenutno še ni dorečeno, ali bo SLS na volitvah nastopila sama ali se bo s kom povezala. V vsakem primeru bomo potrebovali devet takšnih kandidatov na listi, ki bodo prinesli veliko glasov, če bomo želeli dobiti mandat. Potrudil se bom, da jih čim več prinesem sam, in če bo to dovolj za cel mandat poslanca, bom vesel, sicer pa hvaležen za dva zelo zanimiva mandata. Hvala Posavkam in Posavcem za dosedanjo podporo pri uveljavljanju glasu Posavja v Evropskem parlamentu.

V prihodnjem petletnem obdobju bo cela vrsta izzivov. V prvi vrsti varnost. Naj bo to vojaška, migrantska, izzivi s terorizmom, zdravstvena, energetska in prehranska varnost ter zagotavljanje sožitja, stabilnosti v družbi. Kot drugo bo izziv sprejemanje odgovorov na podnebno-okoljsko krizo, do katerih bo treba priti z racionalnimi ukrepi, ki bodo dajali pozitivne rezultate za okolje ter ne preveč stiskali k tlom ljudi in gospodarstva. Tretja prioriteta pa se bo nanašala na to, kako še naprej zagotavljati globalno konkurenčnost Evrope, saj nas v zadnjem času druge celine prehitevajo in izgubljamo gospodarsko prednost, ki zagotavlja blagostanje ljudi.

Kakšne so vaše želje za 2024?
Najprej mir, ki ga globalno gledano najbolj potrebujemo. Svet se namreč kar precej trese, in če si želimo mir v Ukrajini ter na Bližnjem vzhodu, je treba vedeti, da obstaja še 30 dodatnih vojnih žarišč po svetu. Drugače pa si želim predvsem razumevanja v družbi in da bi znali sodelovati tako, kot imamo zapisano tudi v imenu našega velikega praznika – dneva samostojnosti in enotnosti. Zagotovili smo si samostojnost, dajmo se sedaj še bolj poenotiti, kajti le bolj enotni bomo lahko odgovarjali na vse zahtevne izzive, ki so pred nami in pri katerih bomo še kako potrebovali prav našo enotnost.

Rok Retelj

Pogovor z evropskim poslancem je v skrajšani verziji objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 9. januarja 2024.

#povezujemoposavje